Urša Premik, fotografinja, ki je slikala tudi Chucka Norrisa!

Urša Premik, fotografinja, ki je slikala tudi Chucka Norrisa! (foto: Urša Premik) Urša Premik
Vir: Jana
5. 3. 2018

V sodobni družbi večinoma prevladuje prepričanje, da starost ni lepa. Toda uspešna fotografinja Urša Premik je s fotografijami svoje 83-letne babice Hilde zbudila veliko zanimanja. Fotografije so pristale na italijanski spletni strani revije Vogue.

Uršina fotografska pot se je začela zelo zgodaj. Ideja, da bi fotografirala svojo babico, je nastala pred štirimi leti, saj je želela narediti fotografsko privlačen projekt v domačem okolju.

»V otroštvu sem vsak vikend preživela pri njej. Veliko se pogovarjava, skupaj igrava karte, zadnja tri leta, odkar nima več izpita za avto, sem tudi njen osebni voznik,« z nasmehom pove Urša in doda, da imata z babico posebno vez. »Babico zelo občudujem, saj je zelo pristna. Vedno pove točno to, kar misli, in nikoli ne ovinkari. Navdihujeta me njen pogled na svet in njena energija, ki jo ima pri 83 letih. Ima odličen smisel za humor in je zelo odločna ženska.«

Babica Hilda sprva ni bila najbolj navdušena nad idejo, da bi jo vnukinja na vsakem koraku spremljala s fotoaparatom. »Sprva sem ji bila nenehno za petami in jo nadlegovala. Na začetku je ves čas nergala in mi govorila, zakaj spet fotografiraš, saj imaš že dovolj! Toda sčasoma ji ni preostalo drugega, kot da se preprosto navadi. Največji izziv pri fotografiranju je bilo najti način, kako se ji približati, da ji foto­aparat ne bo šel na živce, in doseči, da je pristna, saj nisem želela poziranja, ker sem potrebovala le dokumentarne fotografije, vendar se je pozneje to spremenilo. Upoštevati sem morala tudi babičina leta, saj ne more dolgo stati pri miru. Toda resnično sem vesela, da sva izpeljali projekt, saj sva zdaj še bolj povezani, obenem pa sem začela drugače gledati na fotografijo.« Tudi gospa Hilda je zadovoljna s fotografijami. »Skoraj vse fotografije so ji zelo všeč, razen tista v kopalnici, kjer se prha, toda prav ta fotografija je bila največkrat objavljena, saj je najbolj intimna. Vendar vestno shranjuje vse revije in članke, v katerih se je pojavila, in jih potem razkazuje, tako da ni tako hudo.« (smeh)

Leta niso ovira za drznost in uspeh

Glavno sporočilo projekta je, da starosti ne smemo doživljati kot nekaj odvečnega. Urša je s fotografijami želela nastaviti zrcalo družbi, kjer prevladuje stereotip, da starejši ljudje niso več za nobeno rabo. »Redko imamo priložnost fotografirati tako iskrene ljudi, kot so starostniki. Pri njih ni nobenega pretvarjanja, kdo je lepši, kdo ima manj kilogramov. Vse je iskreno. Pri tem projektu ni bilo prikrivanja vseh komercialnih nepravilnosti. In mislim, da je to balzam za fotografa. Zame je najbolj pomembno, da je babica pridobila pozornost, ki je starejši ljudje niso deležni. Pogosto so osamljeni, kar je res srce parajoče. Ponosna sem, ker lahko skupaj dokazujeva, da leta niso ovira za drznost in uspeh,« pravi nadarjena fotografinja in doda: »Lepota je zame precenjena. Neverjetno je, kako hitro zbledi zunanja lepota, če ni notranje. Nikoli me niso privlačile klasične lepotice in ideali, ki se povezujejo z lepoto. Zame je nekaj najlepšega, če najdeš lepoto tam, kjer je očem skrita.«

Navdihujoče odkrivanje skrite lepote

Z babico sta posneli več kot sto fotografij, ki so bile razstavljene v Celju. Razstavo je obiskalo ogromno ljudi in bila je zelo dobro sprejeta. »Veliko ljudi se je lahko poistovetilo s to zgodbo. Najlepše pa je bilo opazovati babico na odprtju razstave, kjer je bila kot zvezda večera zelo ponosna.« Urša pravi, da je navdih za svoje delo vedno črpala iz osebnih odnosov ter opazovanja ljudi in okolice. »Navdihujejo me ljudje, ki imajo karizmo. Zanimajo me zgodbe ljudi, všeč so mi pristni ljudje. Kar se tiče zunanjosti, pa so mi vsekakor všeč ljudje, ki niso klasično lepi, ampak tisti z nevsakdanjim videzom.« Pri fotografiranju je najbolj pozorna na dobro energijo in zaupanje. »Rada si vzamem veliko časa, da iz ljudi izvabim nekaj drugačnega in da jih ujamem takšne, kot so. Zame so vedno najpomembnejši ljudje, šele potem sledi vse drugo. Sem zelo odprt človek, pogosto opazujem in rada spoznam ljudi, preden jih fotografiram. Stremim k vzpostavljanju osebnega stika z osebo, ki jo fotografiram. S fotografijo ne manipuliram in nikoli ne bi z njo koga ponižala. Rada ustvarjam tako, da si postavim širši koncept, vendar se vedno prepustim okoliščinam. Nisem tipični tehnični tip fotografa, veliko bolj je zame pomemben trenutek, ki ga lahko ulovim.«

Fotografija je njeno življenje

Fotografirala je tudi Chucka Norrisa, vendar je ne zanimajo le slavne osebe. »Nikoli ne bi nekoga fotografirala samo za to, ker je popularen. Ljudi ne ločujem glede na njihovo popularnost. Res pa je, da me veliko znanih navdušuje s svojo karizmo in z dosežki. Pomembno pri osebi, ki stoji pred mojim fotografskim objektivom, je predvsem to, da odvrže masko, ki jo ima na sebi, in da je pristna. Ne prenesem nadutosti in ošabnosti, vendar imam na srečo lepe izkušnje z ljudmi, ki stojijo pred mojim fotoaparatom.« Trenutno se posveča številnim projektom in med njimi je tudi nov projekt z babico. »Z babico sva imeli po razstavi pol leta premora, saj sem se morala nekoliko oddaljiti od projekta, da sem lahko v miru razmislila, kaj želim še narediti v tej smeri. Zdaj pa že ustvarjava, veliko je novih fotografij in z veseljem lahko končno povem, da bo junija na ogled nova razstava Hilda.«<

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Urša Premik

Priporočamo