Urška Centa se je pri 24 letih vrnila v Ljubljano iz Madrida, kamor je odšla s sanjami mladega dekleta, da v vsej svoji globini spozna ples in glasbo flamenka, in se vrnila kot izbrušen diamant na poti do vrhunskega leska.
Story: Ste se že rodili tako odločni?
Če pogledam svoje življenje za nazaj, sem vedno vedela, kaj hočem, in se je vse nekako spontano odvijalo in poklopilo tudi zaradi te jasne vizije, želje ... To me je vedno vleklo naprej. Ko sem se za nekaj odločila, sem to vedno storila.
Story: Kdaj ste se zavedali, da bo flamenko vaša življenjska strast?
Pri štirih letih me je mama vpisala v plesno pripravnico na takratni Srednji baletni in glasbeni šoli, kjer sem se vse do 13. leta učila sodobnega izraznega plesa, vmes pa sem se nenehno iskala - tekmovala sem v ritmični gimnastiki, nekaj časa sem drsala, hodila sem na glasbeno šolo in končala klavir ter nauk o glasbi. Tudi na mečevanje sem se vpisala. Skratka, veliko stvari sem počela, kot otrok nisem imela prostega časa, ampak ples me je vedno najbolj veselil od vsega. Pri 11 letih sem po naključju zašla na uro flamenka, in to me je povsem prevzelo. Potem sem dala vse od sebe, da sem ga lahko plesala, hodila sem na intenzivne seminarje v Španijo, kadarkoli sem lahko šla tja, sem šla, za zimske počitnice, za poletne ... Še sreča, da sem imela status kulturnika na poljanski gimnaziji.
Story: Ste znali špansko?
Španščina me je privlačila, še preden sem začela plesati flamenko, začela sem se je učiti pri osmih letih, tako da mi sporazumevanje v Španiji nikoli ni delalo posebnih težav.
Story: Ste morali na plesnih akademijah v Madridu, kamor ste se vpisali, opravljati sprejemne izpite?
Seveda, za akademijo UFlamenco so preverjali psihofizične sposobnosti in teoretično ter glasbeno znanje, da so nas lahko razvrstili po različnih stopnjah. Na akademiji Amor de Dios pa sprejemnih izpitov ni, ker tam učenje poteka na bolj svoboden, individualen način.
Story: Kakšno je življenje v Madridu?
Madrid me zelo privlači, je velemesto z ogromno kulturno ponudbo, tam lahko vsak večer vidiš, kar hočeš, vedno se kaj dogaja, nikoli se ne spi. Izbrala sem si ga za neko obdobje, ne vem pa, ali bi lahko živela v njem, ker pogrešam naravo in več miru, prostora zase. Španci pravijo, da je Madrid prehodno mesto, kamor prideš po izobrazbo, kariero, izkušnje, in tudi jaz sem ga vzela kot takšnega.
Story: Zakaj vas je pritegnil flamenko?
Čeprav ima globoke korenine, je flamenko sodobna umetnost, ki pogosto kaže stanje družbe, tudi v preteklosti je bil takšen. Cigani so bili ti, ki so flamenko najbolj posvojili in ga vključili v svoj vsakdanjik, to pa zaradi tega, ker so imeli veliko potrebo po tem, da izrazijo svoje trpljenje in stigmo, s katero so morali živeti. Bila so obdobja, ko so bili zaprti v koncentracijska taborišča, pošiljali so jih na prisilno delo, ogromno napevov v flamenku ima tematiko iz zapora, se pravi, običajen ritem in zvok sta zvok lisic na rešetko ali zvok kladiva na kamen. Flamenko je od nekdaj globoko družbeno angažiran in usmerjen v kontemplacijo, zato mi je všeč. Poleg tega, da obožujem ples, seveda.
Story: Kako bi ga najbolje opisali?
Enkrat sem od svoje maestre dobila dober nasvet, da naj bi pri plesu polovico dela opravil oster um in drugo polovico prepuščanje, kar je pri flamenku težko. Pri flamenku poznamo emblematični pojem 'duende', kar pomeni območje popolne prepustitve, spojitve z vsem obstoječim. Je kot stik z bogom, neka transcendenca, stik z vsem tistim, kjer obstajaš, ne da razmišljaš.
Story: Ko človek gleda flamenko, dobi občutek, da je zelo abstrakten.
Je abstrakten, a po drugi strani zelo konkreten, pristen in zemeljski. Da lahko flamenko plešeš dobro, je potrebnega ogromno časa in truda. V njem so vsa ta nasprotja, neko iskanje tenzije in prepuščanja, moči in ranljivosti, eksplozivnosti in umirjene statike. Umetnost je, kako vse to povezati, da samo teče. Tehnika nog je zelo težka, se pravi tehnika udarjanja z nogami ob tla s čevlji, pa ne sama po sebi, temveč zato, ker je treba prek nje razviti izjemno dober občutek za ritem. Vsak flamenko plesalec mora biti tudi glasbenik, tolkalec. Ritmi v flamenku se med seboj precej razlikujejo glede na število dob v taktu, poudarke, karakter. Znotraj tega je treba doseči svobodo, da lahko improviziraš. Telo od popka navzdol je v bistvu druga pesem kot telo od popka navzgor. Noge morajo biti blazno prizemljene, zelo disciplinirane in natančne, zgornji del telesa je izrazen in pozna različne stile, od liričnega do bolj pavziranega in statičnega.
Story: Je plesalec oziroma plesalka flamenka tisti, ki je glavni v glasbeno-plesni odrski zasedbi?
Ja, plesalec je glavni. Ravno zato je treba imeti toliko glasbenega znanja, toliko smisla za komunikacijo s pevcem, kitaristom, palmerom - tem, ki ploska, tolkalcem ... Dobro je treba poznati različne strukture, zelo dobro je treba skomunicirati, kaj hočeš, da sledi.
Story: Gre za stvar dogovora ali improvizacije?
Stvari se lahko vnaprej v grobem dogovorimo, ampak jih je vseeno treba znati speljati, to je najtežje, slediti tej napetosti.
Story: Kako Slovenci dojemamo in sprejemamo flamenko?
Slovenci so postali v zadnjih letih zelo radovedni, kaj flamenko sploh je, zato postajajo tudi vedno bolj dojemljiva publika, ki jo je najpogosteje zlahka privabiti v gledališče. Opažam, da veliko Slovencev spremlja tudi vrhunski glasbeni svet flamenka, ne samo plesa. Nekateri med njimi se sčasoma opogumijo in pridejo na tečaj, se celo podajo na raziskovanje v Španijo.
Story: Kaj boste počeli zdaj, ko ste se po treh letih vrnili v Slovenijo?
Moje življenje v Madridu je bilo vsekakor odskočna deska za odraslost, saj sem se morala naučiti ravnati s stvarnostjo in se marsikdaj čemu odpovedati. Včasih sem pogrešala svoje ljudi, ampak sem se marsičesa naučila, najbolj pa tega, kaj pomeni, če se ukvarjaš z nečim, kar imaš rad, in zraven skrbiš, da lahko ješ. Tam sem spoznala čudovite ljudi in spletla vezi, ki odpirajo nadaljnja sodelovanja, tudi doma, v Sloveniji. Sem sem se vrnila, ker sem si želela novih umetniških izzivov, poleg tega pa sem želela več časa posvetiti študiju sodobnega plesa na Akademiji za ples v Ljubljani. Doma v našem društvu CoraViento redno učim flamenko, od letošnje sezone pa tudi bosonogi flamenko, ples brez klasičnih flamenko čevljev, ki sem ga razvila v želji po poglobljenem raziskovanju gibanja in hkrati tudi kot lastno terapijo, ko sem kar nekaj mesecev okrevala po poškodbi stopala in so bili zame klasični flamenko udarci nog ob tla precej boleči. S to sezono sem začela voditi tudi projekt Noches de Tablao, mesečni cikel intimnih koncertov flamenka, kjer se z edinstvenim plesno-glasbenim programom predstavijo vedno drugi ustvarjalci. Ljudje prihajajo ob hrani in pijači uživat v flamenku in tako se v butičnem gledališču Pocket Teater, kjer se cikel odvija, ustvari tisti živi duh pravega flamenko okolja. Tudi Ljubljana je lahko središče flamenka, samo moči je treba združiti.
Story: Kaj pogrešate 'madridskega' pri nas, se vračate v Španijo?
Pogrešam občutek, da lahko dosežem vse, česar si želim, če se le podam na ulico. Tam mrgoli ljudi, velikih umetnikov, ki lahko s tabo delijo mnogo svojega znanja, mnogo sebe, ne da bi jih za to prosil. Tukaj so ljudje bolj zaprti, težje te posrka v vrtinec, ko z nekom kar nekam greš in končaš z najboljšo dogodivščino v življenju. Imamo pa nekatere druge prednosti. V Španijo se bom redno vračala, če ne zaradi projektnih sodelovanj, pa že zaradi nadaljnjih izpopolnjevanj, ki se v flamenku kot v katerikoli drugi umetnosti ne končajo nikoli. Vedno je tam še več, česar se moraš naučiti, in nikoli ni dovolj. Če se zadovoljiš s tem, kjer si, je prej kot slej konec.
Besedilo: Katja Golob // Fotografije Miha Mally, Blaž Fortuna, Matjaž Zajelšnik
