Urška in Tomaž Draž menita, da smo Slovenci dobro oblečeni

Pravkar ste predstavili novo kolekcijo obutve v sodelovanju z Alpino. Kako se je začela ta zgodba?

Tomaž: Superga izhaja iz udobja, ampak včasih je bilo težko dobiti res lepe. Danes je to trend, pred petimi, šestimi leti pa jih ni bilo. Iz te potrebe oziroma želje, da bi na predstavitvi kolekcije na tednu mode imela svojo obutev, sva kontaktirala Alpino, ki je takrat imela povsem športno obutev. Bili so zainteresirani in poklicali so naju na sestanek.

Urška: Bili so sicer zelo previdni, ker so imeli slabe izkušnje z oblikovalci. Da bi znižali stroške oblikovanja obutve, sva se odločila, da vso obutev delava na njihovih kopitih. Vse sva sama preizkusila in našla tiste, na katerih sva lahko delala. Zgornje dele pa sva potem oblikovala sama. Takrat sva te superge kombinirala z oblekami, kar ni bilo dobro sprejeto med blogerkami. Ni jim bilo všeč. Potem pa je čez mesec dni Chanel na svoji kolekciji haute couture predstavil večerne obleke s supergami. Še dobro, da sva midva to naredila prej, ker bi bilo sicer videti, kot da sva idejo kopirala. Tako da nekaj definitivno je v zraku, da se ideje širijo. Mi kot posamezniki moramo to začutiti, sprejeti in izvesti. Takrat sva imela srečo, da sva to izvedla.

Tomaž: Gre za podiranje dreves – večerna obleka in superge.

Kaj vas je pritegnilo, da ste vso pozornost namenili ravno pleteninam?

Urška: Prva stvar je to, da lahko iz neskončne niti ustvarjaš material. Tukaj si ti ustvarjalec, vse imaš lahko pod kontrolo in vse narediš sam. Tukaj si resnično kreator samo ti, kreiraš teksturo in material. Ustvarjaš lahko kakovost blaga, vzorcev, toplote, ustvariš material, ki nima pilinga. Si kot kipar, ki ustvarja z glino. Pletenina vzpodbuja veliko kreativnega. Podobno je pri kuhanju, vedno lahko dodaš še kakšno sestavino ali začimbo.

Potem je možnosti neskončno.

Urška: Tako je. Pri blagu pa je težje, saj je ponudba takšna, kot je. Se pa da tudi blago dodatno obdelovati, gubati, rezati, spreminjati ...

Tomaž: Oblikovalski proces se pri nama začne malo prej. Midva izbereva preje, pri čemer je cilj, da sta čim večji barvna paleta in paleta različnih vlaken, da lahko narediš, kar želiš, in ne prideš v položaj, ko klobčiča ni več na voljo. Ker ustvarjaš svojo teksturo, je manevrski prostor večji.

Koliko je pravzaprav ročnega dela?

Urška: Ogromno. Midva nisva le oblikovalca, ampak predvsem rokodelca. Tega stika z materialom je veliko. Krojev ni, vse se prilagaja materialu ali vzorcu. Skupaj izbereva temo, se poveževa še s kom drugim (znanstveniki, umetniki, tehnologi), potem pa odvisno od teme Tomaž pripravi vzorce, jih obdela in splete. Meni prinese spleteno blago in iz tega moram oblikovati kos. Tukaj ne gre za to, ali bo to plašč, obleka ali krilo, temveč se začnem šele pri postavljanju vzorca po lutki odločati o tem, kaj bom iz tega naredila.

Tomaž: Začutiti ga moraš z vsemi čutili.

Lahko potem sploh naredite dva identična kosa?

Urška: Podobnega, čisto enakega pa ne. Veliko imamo privatnih naročil, pri katerih imajo stranke na podlagi osnove svoje ideje. Poskusim jih slišati in čutiti, kaj točno bi one imele. Te obleke potem res veliko nosijo in imamo tudi zaradi tega veliko stalnih strank. Mi imamo res posluh za svoje stranke, saj so naša oblačila postala njihov življenjski stil.

Kljub temu pa je vaš stil prepoznaven že na daleč.

Urška: To ostane. Stranki se prilagodiš na drugih področjih, osnova pa ostane ista.

Kako pa bi opisali svoj slog?

Urška: Ta moto imava že zelo dolgo: udoben kot trenirka in lep kot večerna obleka. To še vedno deluje. Ta slog sva ustvarila pred več kot 20 leti, danes pa je moda res postala taka – športna obutev je postala dnevna, trenirke se nosijo kot večerna oblačila. Midva delava oblačila, pri katerih je med tržnico in večerno priložnostjo zelo tanka meja.

Potem ste bili zelo pred časom.

Urška: Če pogledam nazaj, potem mogoče res. Ker veliko delava, sva zelo praktična. Obleka naju ne sme omejevati, hkrati pa sva si vedno želela biti lepa. Skozi to lepoto in udobje sva iskala nišo v oblikovanju.

Vrnimo se k rokodelstvu. Je pri nas cenjeno?

Urška: Najina populacija strank je sicer raznolika, od 1 do 90 let, je pa res, da so naše res stalne stranke srednjih let. Ali pa se pri nas oblačijo tri generacije ene družine – gre za gospe in njihove hčerke in vnukinje. One imajo že od nekdaj stik s tem in vedo, koliko dela je vloženega, če je nekaj narejeno ročno. To one cenijo. Midva tudi popravljava stare obleke. Lahko nama prinesejo 20 let staro pletenino, ki jo popraviva in bo nosljiva še 10 let. Tako da imava srečo, da najin krog strank to ceni. Na splošno pa menim, da če nisi imel stika z ročnim delom, ga ne boš cenil. Mladi bolj malo delajo na roke. Morda se bo to spremenilo, ko bodo ugotovili, da vseh oblek ne gre uničiti ali predelati. Mogoče bodo takrat ugotovili, da morajo nositi tudi stare obleke ali jih predelati. Narava nas bo prisilila, da bomo bolj prijazni do nje. Morda bo to tista niša, skozi katero se bodo našli mladi in bodo imeli lepši odnos do oblačil in tudi do vsega ostalega – do hrane in soljudi.

Vaša oblačila so tudi zelo trajnostna.

Tomaž: Že načrtovana so s tem namenom. Gre za zelo obstojne teksture, ki je ne moreš uničiti.

Urška: Brez težav jih pereš v stroju. Naše kose veliko testiram in sem tista, ki z njimi še najgrše dela. Preizkušam, kaj vse prenesejo, in potem tudi lažje svetujem strankam, kaj bo delovalo. Svoje kose res veliko nosiva.

Tehnologija pletenja je zelo povezana z digitalno tehnologijo. Kako pravzaprav deluje?

Tomaž: Odkar smo se znašli v digitalni dobi, so fotografska orodja postala oblikovalcu prijazna. Ugotovila sva, da sta si digitalna fotografije in pletena tekstura sorodstveno zelo blizu. Povezujeta ju piksel in zanka. Vsaki fotografiji lahko spremeniš velikost oziroma število zank, spremeniš lahko barvo in se lahko prilagajaš tehniki strojnega pletenja. Odkar je fotografija postala predmet obdelave, so nastale tudi možnosti sodelovanja. Sodelovala sva z biološkim inštitutom Matema, ki se ukvarja z matematično prostorsko funkcijo kot grafičnim elementom, s fotografi, ZOO Ljubljana, z žirov­sko osnovno šolo, kjer sva pretvorila čipko. Hkrati sva pozorna na okolico in grafične elemente poiščeva v predmetih, ki jih poslikava in preneseva na material. Na primer kite sva našla na košari. Princip je, da dobiš nekaj neponovljivega. Zelo zanimiva je kolekcija, ki je nastala z opazovanjem dreves pred in med žledolomom ter po njem. Drevesa so že pred dogodkom začela kazati znake, da se bo nekaj zgodilo, zato sem jih pričel fotografirati.

Teme, ki so povezane z okoljem, so trenutno kar priljubljene.

Urška: Tega je res veliko, vendar midva to temo predstavljava skozi lepoto. V teh vzorcih in sodelovanjih potem najdeva sporočilo. Tega ne počneva samo zato, da sva trajnostna in skrbiva za Zemljo. Tega ne delava na prvo žogo, čeprav veliko znamk zdaj to trži. Koliko so obleke trajnostne, bomo videli čez 20 let, ne danes. Glede tega smo ljudje kar malo naivni, saj o tem ne moraš biti prepričan.

Bi rekli, da smo sicer Slovenci dobro oblečeni?

Urška: Mislim, da smo dobro oblečeni. Predvsem mi je všeč, ko vidim gospo, ki je že malo v letih, da lepo skrbi zase, da je urejena. To se mi zdi zelo povezano z urejenostjo. Gospa Grošelj, na primer, je zame zelo lepa ženska. Všeč mi je, ker nosi svoje torbice, zame je prav poosebljena urejenost. Sicer pa je ves svet postal uniformiran. V vsakem mestu so enake trgovine. Ko greš po svetu, vidiš veliko lepo oblečenih, ampak ker je trend atraktiven samo nekaj časa, bodo to hitro zavrgli. Tam, kjer je veliko trendovskega, me kar malo moti, ker mislim, da gre to vse v smeti.

Kaj pa nespoštovanje kodeksa oblačenja, ki je pri nas kar močno?

Urška: To se mi zdi nespoštovanje samega dogodka in tistih, ki so to ustvarili. Pri Japoncih mi je zelo všeč, ker imajo tako spoštovanje do vsega. Že med tem, ko se pripravljajo na dogodek ali obrok, mislijo na to, kako se bodo oblekli. To je proces, ki ti da neko lepoto prehranjevanja, duha, odnosa in lepega življenja. To, da se lepo oblečeš, je izkazovanje spoštovanja. To je tudi tisto, kar občudujeva pri babici.

Človek se vsekakor drugače počuti, če je urejen.

Tomaž: Bolj je samozavesten.

Urška: Moja magistrska naloga je imela temo nezavedna moč oblačila, govorila pa je med drugim o tem, kako veliko ti oblačila lahko dajo – o splošni urejenosti in o pomenu oblačil. V eni se lahko počutiš kot raketa in si lahko ves dan v njej. V kakšni drugi pa komaj čakaš, da prideš domov in jo slečeš. Obleka te naredi, te podpre in ti da moč, tako kot ti to da dobra prehrana. V obleki, v kateri se dobro počutiš, si bolj svoboden in neodvisen. Obleka pa naj ne bo v prvem planu. Ti kot oseba moraš biti v prvem planu, obleka pa naj te podpira.

Delata že 25 let. Kakšne želje imata za prihodnjih 25?

Urška: Želim si, da bi naredila nekaj izdelkov v nižjem cenovnem rangu, katerih izdelava ne bi bila tako zapletena, a še vedno kakovostna. Želim si, da ustvariva manjše pop-up ali stalne trgovinice Alpina Draž, kjer bi se prodajali samo naši pleteni čevlji in bi jih postavila po svetu. Imela bi tudi ogromno delavnico s trgovino, da bi lahko vsi skupaj delali. Tukaj bi lahko pomagala tudi država. Včasih se počutiva kot turistična atrakcija, saj pride veliko ljudi, ki želijo videti, kako delamo. Danes je pletenje že redkost in se včasih počutimo kot dinozavri. Obiskujejo nas tudi šole in ekskurzije, imamo predavanja. Pomembna stvar se mi zdi širiti najino znanje in filozofijo – odnos do ljudi in do oblek.

Tomaž: Moja želja je čim prej nov pletilni stroj, ki bi lahko spremenil najin slog izražanja.

Urška: Moja želja je tudi otroke naučiti predelovati oblačila. Da bi z majhnimi posegi naredili nov kos. To sem delala vse svoje otroštvo, vse stare obleke sem razrezala. Mislim da je to tema, ki bi jo morali še vedno negovati.

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec