Zadnjič sva se s prijateljem pogovarjala o karieri, on na prelomnici, jaz globoko utečena, in me je vprašal: »Kje se vidiš čez pet let?«
Hotel me je vprašati, ali sem zadovoljna s tem, kar trenutno počnem, ali sem na pravi poti, ali grem k ciljem, ki sem si jih zastavila ... in me je dobil čisto nepripravljeno. Vprašanje, ki ti ga zastavijo na vsakem razgovoru za službo, je mene spravilo v kot. Resnično: kdaj sem se nazadnje vprašala, zakaj počnem, kar počnem, in zakaj vztrajam, kjer vztrajam? Ker hočem ali ker moram? Ali preprosto celo zato, ker sem tako navajena? Ker me je strah?
Presunilo me je, kako hitro človek zdrkne v rutino, v kateri čez čas skoraj pozabi, kako se je sploh znašel v njej. Kako hitro začnemo odnose, poslovne in zasebne, preigravati kar nekam nezavedno, avtomatično, brez zakaj in le s tako. Ker pač so. In ker tako to je.
Zato sem se torej vprašala: Sem na pravi poti? Odgovor se je izoblikoval počasi: Ja, mislim, da sem. Delo, ki ga opravljam, me veseli in izpolnjuje. Mi je vedno fino? Ha, pa kaj še! Ampak pri vsakem drugem delu bi me motilo še bistveno več reči. Jasno, lahko bi bilo manj pritiskov, manj intenzivnosti, manj obremenjenosti, manj stresa ... Toda to je že v domeni službe, v organiziranosti tega dela, v njegovi količini – in malo tudi v meni sami, ker pustim, da mi vse jemlje tako veliko energije, in ker si ne upam vedno slediti intuiciji. Torej lahko rastem in se razvijam? O, in to kako!
Odkar sem to razčistila, se počutim bolje. Še posebej, ker sem podobno naredila tudi na zasebnem področju. Zdaj vem: če bi se pojavil razpis za življenjski položaj, v katerem sem trenutno, bi se (spet) prijavila. Še vedno nimam pojma, kje bom čez pet let; toda zdaj nekako lažje vstanem, ko je treba navsezgodaj v službo ...