Sociologinja, avtorica člankov in knjige za najstnike O mozoljih, ljubezni in drugih nadlogah Urška Kaloper je našla svoje poslanstvo v delu, ki jo je pritegnilo že v otroštvu.
Danes se kot knjižna urednica pri založbi Mladinska knjiga sooča s številnimi literarnimi deli, med katerimi izbira tiste, ki jih bodo v roke vzeli bralci.
Urška, vaš vsakdanjik se vrti okoli pisanja in branja. Kako se človek ne naveliča listanja in branja po številnih tekstih, knjigah …?
Od nekdaj rada berem. Že v otroštvu sem bila vse dneve zakopana v knjige. Še zdaj včasih težko verjamem, da je to postal moj poklic – da se lahko v službenem času poglabljam v zgodbe, za katere sem morala prej iskati redke proste trenutke. Res niso vse zgodbe, ki jih dobim v roke v službi, tiste, ki bi jih vzela v roke tudi v prostem času, vendar me marsikatera preseneti in sem na koncu vesela, da sem jo bila 'prisiljena' prebrati. Poleg tega globoko verjamem, da nam prav vsaka knjiga nekaj da, tudi če nam v nekem trenutku ni najbolj všeč.
Kot knjižna urednica imate precej težko nalogo, in sicer morate oceniti, kakšna dela se bodo znašla med bralci. Kako poteka vaše delo in na podlagi česa prepoznate knjižne uspešnice?
Oh, če bi obstajal recept za to, potem bi bile vse knjige na trgu uspešnice, založništvo pa cvetoča panoga! Pa vseeno, ni zgolj naključno, katere knjige izdamo. Na uredniško izbiro običajno vplivajo poznavanje občinstva, trendi v založništvu in zunaj njega, talent in obrtniška spretnost avtorja (povedano po domače: zna človek pisati ali ne), pri prevodih tudi uspeh knjige na tujem trgu – in kanček hazardiranja. Meni pri tem pomaga zelo preprosto merilo: ali mi gredo kocine pokonci, ko prvič berem tekst, ali ne.
Se je kdaj že zgodilo, da vas je kakšno delo še posebej presenetilo? V smislu, da niste bili najbolj prepričani o njegovem uspehu, potem pa se je izkazalo za nasprotno? (Po kakšnem ključu prepoznate knjižni potencial?)
Seveda, marsikaj me je že presenetilo, in to v eno ali drugo smer – nekaj, kar bi se moralo 'prijeti', je pustilo mlačen vtis, nekaj, kar me osebno ni prepričalo, pa je postalo hit. Ampak kot rečeno, nihče ne more uganiti vsega. Toda z nekaj občutka, znanja in izkušenj lahko kar hitro ločimo zrno od plev. Najboljšega in najslabšega ni nikoli težko prepoznati, težave so z vsem vmes; tisto včasih preseneti.
Kakšen je sploh v osnovi slovenski bralec/bralka? Kaj nas zanima in koliko danes še posegamo po knjigah? Kaj se najbolj bere in kakšne knjige so pri nas v ospredju?
Rekla bi, da tipičen bralec v resničnosti ne obstaja. So ljudje, ki berejo veliko, in so ljudje, ki ne berejo skoraj nič. Raziskave kažejo, da je enako z mladino, ki je menda enako segmentirana. Tudi tematska in žanrska področja, ki nas najbolj zanimajo, so zelo različna. Stalno občinstvo imajo ljubezenski romani, kakovostna literatura, kuharske knjige, priročniki za ročna dela, duhovna literatura, turistični vodniki in podobno. Se pa v zadnjih letih na vrhove slovenskih lestvic najbolje prodajanih in najbolj branih knjig vse pogosteje uvrščajo dela slovenskih avtorjev, kar me izjemno veseli. Vse bolj se krepi tudi segment knjig s psihološko in duhovno vsebino. Tu in tam pa na knjižni trg prinese še kak trenutni trend, kot že prej omenjene pobarvanke.
Kaj pa slovenski avtorji? Izdaja knjige pod okriljem založbe danes ni tako enostavna, kako sprejemate literaturo od še ne uveljavljenih domačih avtorjev?
Kaj pa vem, mislim, da izdati dobro knjigo ni dandanes nič manj težko kot včasih. Uredniki dobimo veliko rokopisov (tako rečemo še neizdanemu besedilu; večina je kljub imenu dandanes napisana na računalnik) in moram reči, da vsa pregledamo, če že ne preberemo. Velika večina ni dovolj kakovostna za objavo ali pa je tema tako nišna, da težko najde mesto v splošnem programu, kakršnega ima založba Mladinska knjiga. Toda včasih med temi rokopisi najdemo prečudovite bisere. In zame, pri mojem poklicu, ni lepšega kot soustvarjati zanimivo izvirno knjigo z navdihujočim avtorjem, s katerim včasih stkem celo prijateljski odnos, ki traja še dolgo po izidu knjige!
Kako hitro prepoznate potencial pisca in kako se lotite procesa od prvega branja knjižnega rokopisa do izdaje knjige?
Običajno hitro prepoznam zelo slaba in zelo dobra dela, kot rečeno, težava je z vsem vmes. Ampak pri odločitvi mi vselej pomagajo kolegi uredniki, pa tudi sodelavci iz oddelkov prodaje in marketinga. Ko knjigo sprejmemo v program, kot rečemo točki, na kateri se vsi strinjamo, da smo v njej prepoznali kakovost, primernost in potencial, skratka, da nas je rokopis prepričal s kakovostjo in pristopom, se začne ustvarjalni del. Besedilo popravljamo; če je treba, prevedemo, pilimo stavke, rešujemo pomenske zagate, krajšamo, dopisujemo, vstavljamo mednaslove, poudarke in druge oblikovne rešitve, tudi spremne besede in promocijska besedila na platnici. Potem svoje delo opravi lektor, nato pa še oblikovalec, ki besedilo prelomi – združi besede in slike in ustvari podobo knjige. Sledi korektura, s katero zadnjič preverimo, ali je v knjigi vse, kot mora biti, potem pa jo oddamo v tisk. Iz tiskarne jo logistika spravi do končnega cilja, ko lahko rečemo, da je knjiga izšla.
Kakšen žanr knjige je vam najljubši? Bi morda izpostavili kakšno dobro knjigo, ki ste jo v zadnjem času prebrali?
Zasebno najraje berem leposlovje, morda zato, ker imam v službenem času na mizi večinoma priročnike. (smeh) Večinoma najdem naslove zase v zbirkah Kapučino in Roman. V zadnjem času sta me navdušila Dickerjeva Knjiga o Baltimorskih in Nenavadno romanje Harolda Fryja Rachel Joyce, sem tudi velika ljubiteljica Kena Folletta. Trenutno imam na nočni omarici Hišo Ivane Djilas in komaj čakam izid ljubezenske kriminalke Mesto prevar.
Na knjižne police pred poletjem prihaja tudi nov roman Mesto prevar, ki ga je spisala Mihaela (Miša) Margan Kocbek. S čim vas je prepričalo, da mora med bralce?
Na dušek sem ga prebrala! Zgodba je napeta, duhovita, pa še malce taka, da sem si jo kar predstavljala v kakem slovenskem mestu …
Kaj je bil največji izziv pri ustvarjanju tega romana?
V kriminalkah ni prostora za šlamparijo. Časovnica mora biti točna, posledice morajo imeti vzroke, vprašanja pa odgovore. Zato sem imela en papir za družinska drevesa glavnih junakov, drugega za časovni razpored dogodkov in tretjega za preostale opombe. Ko me branje res potegne, se moram včasih opomniti, da moram paziti tudi na take reči.
Doma imate hčerko in sina. kakšno je vaše življenje izven knjižnih polic?
Če se hočemo izogniti knjižnim policam, moramo ven iz stanovanja, na izlet, na prosto – in to tudi radi delamo (čeprav za to niso nikoli razlog knjige (smeh)). Sicer pa se imamo neskončno radi, in potem je vse, česar se lotimo skupaj, neskončno fajn.
Besedilo: Mihaela Margan Kocbek
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del