Ganljiva zgodba iz doma nekdanje predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič.
Urška Klakočar Zupančič je na Facebooku delila ganljiv zapis o prvem tednu življenja z novo družinsko članico. Psička Galga, ki pripada pasmi španski hrt, je kljub novemu, varnemu okolju še vedno prestrašena. "Po prvem tednu z nami je Galga še vedno nekoliko prestrašena," je zapisala in opisala vedenje psičke, zaradi katerega sklepa, da je bila v preteklosti izpostavljena hudemu trpinčenju.
Njeno vedenje razkriva globoke strahove
Kot je pojasnila Klakočar Zupančič, Galga kaže številne znake, ki bi lahko bili posledica slabega ravnanja v preteklosti. "Če bi govorila, bi nam verjetno povedala žalostno zgodbo o tem, kako je bila kaznovana vedno, če ji je 'ušlo' ob prisotnosti človeka (zato zadržuje urin tudi do 24 ur), kako je bila potem, ko ni več tekla dovolj hitro, uporabljena za razplod (kar se ji vidi na telesu), kako je bila zaprta v prostoru brez svetlobe (ker se umika v najtemnejše kotičke), kako je prenašala pretepanje (izkazuje vse znake trpinčenja) in morda tudi, kako je pobegnila pred obešanjem ali preživela, ko je bila zavržena," je zapisala.
Gre za njena predvidevanja na podlagi vedenja in telesnega stanja psičke, saj Galgina natančna preteklost iz objave ni razvidna. Kljub temu Klakočar Zupančič verjame, da bo Galga sčasoma premagala strah in spoznala, da ji v novem domu nihče ne želi nič slabega. "Verjamem, da bo potem, ko bo spoznala, da je zdaj varna, pomahala z repom, v njenih očeh pa se bo prižgala iskrica," je zapisala. Svoje sporočilo je zdaj sklenila s preprostim, a pomenljivim pozivom: "Imejmo radi živali. Ali pa jim vsaj ne škodujmo."
Že 4. oktobra je Klakočar Zupančič na Facebooku sporočila, da se je njeni družini pridružila nova članica. "To je Galga. Stara je 7 let. Zdaj je naša, rešena in varna," je zapisala ob predstavitvi psičke. Ob tem je opozorila na usodo španskih hrtov, imenovanih galgi, ki jih v Španiji tradicionalno uporabljajo za lov. Po njenih besedah številni med njimi doživljajo kruto ravnanje, še posebej takrat, ko zaradi starosti ali slabših tekaških sposobnosti za lovce niso več uporabni.
V zapisu je opisala različne oblike trpinčenja, od zanemarjanja in zapuščanja do hudega fizičnega nasilja. Opozorila je tudi, da se takšno ravnanje v nekaterih primerih opravičuje s sklicevanjem na tradicijo. Poudarila je, da rešeni hrti za srečno življenje ne potrebujejo veliko, temveč predvsem občutek varnosti, primerno oskrbo in ljubečega človeka. "Galgoti ne potrebujejo veliko. Potrebujejo varnost, hrano, topel dom in človeka, ki jih ne bo zapustil. Njihove oči ne poznajo sovraštva. Tudi po vsem, kar jim človek stori, še vedno znajo pogledati človeka in mu zaupati."
Ob tem je izpostavila tudi odgovornost ljudi do živali, ki se same ne morejo zaščititi. "Vsak galgo, ki ga rešijo, je več kot rešeno življenje. Je opomin, da moč človeka ni v tem, kaj lahko naredi šibkejšemu, ampak v tem, kako ravna z bitjem, ki se ne more braniti."
Sporočilo je zaključila z besedami, ki povzemajo njeno prizadevanje za boljši odnos do živali: "Njihovo življenje ni odpadek. Njihovo zaupanje ni pravica človeka. In njihova tišina ne pomeni, da ne trpijo."
Za sedemletno Galgo se je s prihodom v nov dom začelo novo življenjsko obdobje. Čeprav je po prvem tednu še vedno prestrašena in nezaupljiva, ji novo okolje ponuja priložnost, da postopoma pridobi občutek varnosti.
