Urška Vučak Markež: Mož se bori z odvisnostjo od iger na srečo

Urška Vučak Markež: Mož se bori z odvisnostjo od iger na srečo (foto: arhiv Nova, osebni arhiv) arhiv Nova, osebni arhiv
Vir: Nova
20. 6. 2017

Urška Vučak Markež, ena od zvezd, ki so se vrtele na plesnem parketu, si je priplesala veliko spoštovanje občinstva. Nedavno pa je odprla še vrata v tiste najgloblje kotičke svojega življenja, ki so skrivali težave, s katerimi se je soočala njena družina.

Številnim je težko spregovoriti o tem, a Urška je ena tistih, ki se bori proti temu in v znamenju ozaveščanja spregovori o temah, ki so navadno zelo težke.

Današnji neusmiljeni čas vedno znova poskrbi, da se partnerski odnosi hitro ohlajajo in da med družinami čedalje bolj manjka pogovorov. Kako vi v družini shajate s tem in kaj menite o tej težavi današnjega časa?

Za pogovor potrebuješ čas, treba se je ustaviti. Danes vsi nekam hitijo, vsem se mudi. Vzeti si čas za pogovor je stvar prioritet. Tudi mi se znajdemo v časovnih stiskah, vendar je pomembno, da se ustaviš prej, preden tako življenje postane rutina. Če v nekih trenutkih ni časa za pogovore, je treba ljudi, ki so ti blizu, vseeno opaziti in jim dati to na znanje. Suhi logistični pogovori v družini ne smejo biti predolgo edina verbalna komunikacija med člani družine. Za 'rada te imam', 'pogrešam te' in za objem s poljubčkom je potrebna le minuta, in to si lahko vzame vsak.

Številni so tudi posesivni in si prilaščajo partnerje. Koliko vidva z možem stavita na zaupanje in koliko vama to pomeni?

Posesivnost mi ni blizu, niti se ne družim s takimi ljudmi. Zaupanje je seveda zelo pomembno, vendar se pri bolezni oz. odvisnosti hitro skrha in se zelo dolgo pridobiva nazaj.

Kaj je po vašem mnenju razlog, da ljudje postajajo ljubosumni in obsedeni s svojimi partnerji?

Nimam izkušenj s pretirano ljubosumnimi in obsedenimi ljudmi, tudi nisem opazila, da bi se to v družbi kaj bolj dogajalo kot običajno. Najbrž ima vsak svoj razlog za ljubosumnost, odvisno od posameznika.

Zaupali ste, da ste se v družini soočali s težavami, kot so alkohol in kajenje. Kako ste se vi odpovedali cigaretam in koliko časa ne kadite?

Kadila sem skoraj 10 let, na koncu sem pokadila že kar tri škatlice super light cigaret, in to čez teden, ob vikendih še več. Veliko sem kašljala in dostikrat sem imela težave z bolezni dihal. Ko so mi pri zdravniku rekli, da imam kronično vnetje žrela in da naj neham kaditi, jih nisem jemala resno, saj to rečejo vsakomur, sem si mislila.

Potem me je prijateljica, ki je študirala medicino, naplahtala, to vem zdaj, da res ne bom dočakala abrahama, če bom tako nadaljevala. To se mi je zdela definitivno prehitra smrt, saj je bila takrat približno toliko stara moja mami, ki je prekipevala od življenja.

Ko sem se zamislila, sem se tako ustrašila, da sem v trenutku vrgla v smeti na pol polno škatlo cigaret. Ko nisem kadila uro ali dve, se mi je zdelo, kot da sem že uspešno prenehala, saj sem prej kadila nonstop. Potem se mi je zdelo škoda to pokvariti. Ure so postali dnevi, dnevi tedni, tedni leta. In minilo je že 17 let. Lahko pa rečem, da imam še vedno občutek, da če bi pokadila eno cigareto, tudi če mi ne bi preveč pasala, bi zagotovo poskusila še eno, v trenutku bi si kupila škatlo in kaj hitro bi bila spet na začetku. Danes sem zelo ponosna in vesela, da ne kadim. Počutim se odlično.

Vaš mož je imel težave z alkoholom in zasvojenostjo z igrami na srečo. Kako ste se soočali s to težavo?

Moj mož je odvisen od iger na srečo, alkohol je posledično prav tako postajal težava. Človek si vedno najde nekaj, da preživi. In preživi, vprašanje je, kako.

To so stvari, o katerih številni ne spregovorijo. Kako si poiskati pomoč, ko si obdan s temi težavami? Kdo je vam pomagal in kako je potekalo zdravljenje?

Ni recepta. Ni dovolj, da veš, kje si poiskati pomoč, pomembno je, da si pripravljen narediti spremembo. Sicer se je mož zdravil v bolnišnici v Vojniku in uspešno opravil zdravljenje na oddelku za odvisnosti. Od takrat skupaj redno enkrat na teden obiskujeva organizirano dvourno skupinsko terapijo v ZD Ptuj pod vodstvom usposobljenega terapevta. Brez pomoči terapevtke, ki se je sicer letos upokojila, in članov skupine nama ne bi uspevalo.

Komu ste se lahko takrat zaupali in kaj v takšnih trenutkih največ šteje?

Družina in prijatelji.

Kako gledate na to, da si danes že čedalje več ljudi poišče strokovno pomoč pri psihoterapevtih?

Očitno je potrebna. Imamo samo dve možnosti, ali si pomagamo ali pa ne. Včasih pač potrebujemo pomoč. Kdor jo je pripravljen poiskati, je že naredil prvi korak. Potem pa je treba delati.

Ste bili kdaj sami v vlogi psihoterapevta pri svojih prijateljih?

Ja, normalno, in obratno tudi. Sicer sem bila marsikdaj psihoterapevt tudi za ljudi, ki niso nujno prijatelji.

Kakšne težave ljudi – po vašem mnenju – obremenjujejo trenutno najpogosteje?

Pojma nimam, se brigam raje za svoje težave.

Nekako težave, če jih zakonci znajo prebroditi, še bolj povežejo neke odnose. Kako sta se vidva našla in kako danes živita življenje?

Ja, lahko se povežeš, lahko pa zveza tudi razpade. Midva sva si želela pomoči in sva bila pripravljena tudi marsikaj za to narediti. Danes se še vedno trudiva biti vsak dan boljša, se učiva prepoznavati težave in jih uspešno sproti reševati. Ni vedno rožnato, ampak to je normalno, pomembno je, kako se na to odzovemo.

Znata uživati in si vzeti čas zase?

Znava, čedalje bolj. Se še vedno učiva. Trudiva se, čeprav včasih bolj, včasih manj uspešno.

MIMA

Priporočamo