Urška Vučak Markež: Od sebe veliko pričakujem

Urška Vučak Markež: Od sebe veliko pričakujem (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
16. 2. 2018

Simpatična ptujska igralka, ki v gledališki uspešnici Špas teatra Dekliščina igra visoko nosečo nevesto, si je pridobila naklonjenost gledalcev v oddaji Zvezde plešejo in nadaljevanki Ena žlahtna štorija.

Igranje v gledališču in na televiziji je zanjo največji užitek, vendar je prav tako zelo predana svoji družini in prostovoljnemu delu v Društvu prijateljev mladine Ptuj.

Zaradi predstave Dekliščina imate precej zaseden urnik. Ste imeli že pred tem veliko obveznosti?

Najbolj zaseden urnik sem imela, ko sem sodelovala v oddaji Zvezde plešejo. Takrat sem se od ponedeljka do nedelje ukvarjala s plesom. Tisto obdobje je bilo precej naporno, čeprav nisem delala veliko drugih stvari, vendar mi je že vožnja do Ljubljane vzela veliko časa.

Nekje sem zasledila, da je vožnja za vas kot meditacija.

Zdaj je. Najprej pa ni bilo tako, ker sem med vožnjo razmišljala o različnih obveznostih. Toda zdaj med vožnjo ne razmišljam o drugih stvareh.

Se pogosto obremenjujete zaradi obveznosti in imate seznam nujnih opravil?

Da, ampak izkušnje kažejo, da sem najbolj produktivna, kadar imam največ obveznosti. Zame je značilno, da poskušam stvari preložiti na jutri in tega ne znam spremeniti. S triki si poskušam pomagati, da stvari čim prej opravim. Tudi denar moram skrivati pred sabo, ker zame ni dobro, če vem, da je na voljo. Zadnje leto sem se razvadila in začela plačevati s kreditno kartico, a se želim tega odvaditi. Če plačujem s kartico, namreč hitreje izgubim občutek za denar.

Ste pri učenju besedil za gledališko predstavo bolj disciplinirani?

Niti ne, včasih se lotim učenja zelo pozno, ampak približno vem, koliko časa potrebujem za učenje besedila. Nisem navdušena nad improvizacijo, razen če nekaj že obvladam, sicer pa sem raje pripravljena in hočem vedeti, kaj me čaka, saj v tem primeru ne čutim toliko stresa. Včasih mi kdo reče, da bom stvari brez težav izpeljala, vendar ni vedno tako. Rada sem namreč dobro pripravljena. Improvizacija mi ni tuja, kadar sem sproščena in ne delam pod pritiskom. Povsem drugače je namreč, če moraš nekaj povedati ali če nekaj hočeš povedati. Kadar vem, da moram zabavati ljudi, sem bolj obremenjena.

Je težko zabavati ljudi?

Če imam vlogo in vnaprej vem, kaj moram narediti, ni težko. Tudi na neformalnih druženjih mi ni težko zabavati drugih, ker imam rada ljudi in se rada pogovarjam. Kadar moram s svojim delom zabavati ljudi, pa moram biti pripravljena. Na snemanja vedno pridem pripravljena.

Trenutno nastopate v predstavi Dekliščina. So vas povabili k sodelovanju ali ste morali opraviti avdicijo?

Poklicala me je Urška Alič, direktorica Špas teatra, kar me je zelo razveselilo. Veselila sem se sodelovanja v gledališki predstavi, ker gre za drugačen način dela kot na televiziji, čeprav me tudi to osrečuje. Toda pogrešala sem delo v gledališču. Prav tako sem vedela, da bomo nastopali po Sloveniji in da si bo predstavo ogledalo veliko ljudi, saj so predstave Špas teatra zelo priljubljene.

Ste imeli tremo pred predstavo, ker niste izobražena igralka?

Prepričana sem bila, da mi bo kdo očital pomanjkanje izobrazbe, vendar se to ni zgodilo.

V predstavi igrajo tudi Lara Jankovič, Maja Martina Merljak, Nataša Ralijan. Se dobro razumete s soigralkami in soigralci?

Da, čeprav nas je osem in se zelo razlikujemo. Različnost naših likov in osebnosti je poskrbela za odlično vzdušje. Sicer sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila, vendar lahko zdaj z gotovostjo trdim, da se odlično ujamemo in se zelo zabavamo. Vsak je bil izbran zaradi svojih izkušenj, mene so zagotovo izbrali tudi zaradi oddaje Zvezde plešejo, ki je pritegnila veliko pozornosti. Televizija je namreč izredno vpliven medij in doseže več ljudi kot gledališče.

Vas je prepoznavnost, ki ste je bili deležni po oddaji Zvezde plešejo, presenetila?

Oddaja zvezde plešejo je bila zelo gledana, zato se je moje občinstvo razširilo. Pred tem so me poznali tisti, ki so gledali Čisto desetko in Našo malo kliniko. Oddaja Zvezde plešejo pa je imela drugačno občinstvo, saj je bila na sporedu ob nedeljah zvečer. Spremljali so jo tudi tisti, ki ne gledajo nadaljevank. Vmes sem igrala še v Eni žlahtni štoriji in pozneje vodila Slovenski pozdrav, kjer sem si pridobila novo občinstvo, pa tudi Dekliščino bo videlo veliko ljudi.

Z gledališčem ste se srečali že v mladosti, vendar takrat najbrž niste vedeli, da se boste profesionalno ukvarjali z igralstvom.

Ne. Toda bila sem odprta za nove prilož-

nosti in ob vsaki sem dala vse od sebe, ker sem mislila, da je zadnja. (smeh) Pomembno je, da je bilo ljudem všeč to, kar najraje počnem. Lahko bi namreč dala vse od sebe, vendar ljudem ne bi bila všeč. Toda na srečo so ljudje zadovoljni z mojim delom.

Pred nastopom v oddaji Zvezde plešejo ste imeli precej težko obdobje. Zakaj niste bili zadovoljni s svojim življenjem?

Dolgo nisem opravila diplome iz matematike in nisem se mogla odločiti, ali želim postati profesorica. Moje gledališko delo takrat ni bilo dovolj uspešno, zato se nisem mogla posvetiti le temu. Prizadelo me je, če so mi ljudje rekli, da ne hodim v službo. Moje gledališko delo se jim ni zdelo pomembno, ker sem v njem uživala. Marsikdo še zdaj misli, da ne hodim v službo, ker ne delam od osmih do štirih in ker se med delom zabavam. Toda to je moje delo in ga jemljem resno. V družbi obstajajo določena pričakovanja in sčasoma sem začela verjeti, da ne oprav-ljam dela, prav tako sem začela dvomiti o sebi. Zdelo se mi je, da ne počnem ničesar posebnega, ker nimam redne službe, vendar ne vem, kako bi se sploh znašla, če bi imela redno službo. Dolgo se nisem znala opredeliti, saj nisem bila niti profesorica niti igralka, kar me je obremenjevalo. Toda nisem se želela odpovedati igralstvu.

Zakaj ste izbrali študij matematike?

Pri matematiki mi je bil všeč red, da so obstajala določena pravila, privlačilo me je tudi reševanje problemov. Ko odkriješ rešitev, se namreč dobro počutiš, poveča se tvoja samozavest. Rada sem imela matematiko. Ni skrivnost, da sem imela popravni izpit iz matematike v srednji šoli, vendar zame to ni bila ovira, da je ne bi študirala.

Od sebe veliko pričakujem

Ste nagnjeni k reševanju problemov tudi v odnosih?

Da. Nekaj časa sem celo razmišljala o študiju psihologije. Zanimalo me je, zakaj ljudje lažejo, zakaj so nekateri veseli, drugi žalostni. Toda spoznala sem, da je matematika koristna, ker ti pomaga pri reševanju problemov. Če rešuješ matematične probleme, se naučiš reševati probleme tudi na drugih področjih življenja. Tudi v odnosih namreč želimo reševati težave.

Priznali ste, da se je vaš mož boril z odvisnostjo od iger na srečo in da sta si poiskala strokovno pomoč. Ste potrebovali veliko časa, da ste si poiskali pomoč?

Pomoči si ne poiščeš kar tako, ampak je treba doseči določen nivo. Redko kdo si poišče pomoč, ko ima manjše težave, saj mislimo, da se bodo stvari izboljšale. Toda pri odvisnostih je treba doseči dno, saj se sčasoma navadiš na situacijo. Na neprimeren način se namreč navadiš reševati probleme, zato se mora nekaj zgoditi, da premagaš in opustiš odvisnost. Z možem sva bila prisiljena sprejeti pomoč. Za naju je bila to edina možnost in na srečo sva jo sprejela. Zavedala sva se, da je najin odnos nujno potreben obnove. Že pred leti sva si poiskala pomoč, vendar takrat nisva bila pripravljena. Ko je terapevtka predlagala bolnišnično zdravljenje, sva se namreč upirala. Nisva bila pripravljena na to, da bi šel mož za tri mesece na zdravljenje. Toda pozneje sva odkrila, da potrebujeva pomoč. Takrat sva bila pripravljena in sva bila hvaležna za pomoč.

Zakaj sta skupaj obiskovala terapijo?

Ko partner rešuje svoje težave in se spreminja, se moraš tudi ti spremeniti, sicer nimata skupne prihodnosti. Pri odvisnosti nima le eden od partnerjev problemov, zato se morata oba spremeniti. Ne more se spremeniti in razvijati le eden, saj te sčasoma partner preraste in ne more ob tebi odpraviti svoje odvisnosti, ker mu lahko škoduješ. Treba je sodelovati. Najprej je treba reševati pri sebi, nato lahko rešiš odnos. Prepiri se namreč ne nehajo, ko gre oseba na zdravljenje. Celo večji so lahko. Toda brez pomoči ni mogoče rešiti težav, zato je terapija nujna.

Še vedno obiskujeta terapijo?

Seveda, obiskujeva jo štiri leta. Ko nama je terapevtka povedala, da bo terapija trajala več let, se nama je zdelo to nemogoče. Toda zdaj se zavedava, da brez terapije ne bi preživela. Skupinska terapija nama zelo ustreza, vsakih nekaj mesecev pa obiščeva še psihiatra.

Se je vajin odnos v tem obdobju izboljšal?

Da, čeprav se večkrat skregava, ker sva se naučila izražati svoje želje in potrebe. Matjaž se zelo trudi pri izražanju svojih potreb. Prej tega nisva znala in se je nervoza izražala drugje. Verjamem, da je treba težave reševati skupaj in da brez terapije ne bi zmogla. Če bi bila najina otroka starejša, bi najbrž prav tako potrebovala terapijo. Skupaj smo odšli na glasbeno terapijo in otroka sta bila sprva nekoliko zadržana, pozneje pa sta se odprla in je bila zanju to koristna izkušnja.

Ste imeli občutek krivde, ker ju niste mogli obvarovati pred težavami v zakonu?

Velikokrat. Žalostno je, ko odkriješ, da ne moreš izboljšati situacije, čeprav imaš otroke najraje na svetu. Včasih kljub ljubezni do otrok ne moreš rešiti svojih težav. V danem trenutku namreč ne pomisliš, da tvoja dejanja škodujejo otrokom. Toda otroci vse čutijo in jim je neprijetno, če se z možem prepirava.

Sta vam otroka podobna?

Vsak na svoj način. Hči Nina hitro povzdigne glas, kar je značilno tudi zame. Velikokrat namreč govorim strastno in glasno. To pa ne pomeni, da kričim, zato me najbolj prizadene, če mi kdo med prepirom reče, naj ne kričim. Imam namreč močen glas in sem zato bolj glasna. Otrok se dejanja precej bolj dotaknejo kot besede, zato moram pri sebi spremeniti stvari, če nočem, da jih otroci ponavljajo za mano. Ne morem od sina in hčerke pričakovati, da ne kričita, če tudi jaz v stresnih situacijah povzdignem glas. Otroci so resnično najboljše ogledalo. V njih namreč prepoznaš sebe, kar pa ni vedno dobro.

Ste morda želeli ohraniti zakonsko zvezo, ker so se vaši starši ločili?

Ne, za moje starše je bilo dobro, da so se ločili in zdaj se normalno družimo. Kar se mojega zakona tiče, sem imela zmeraj občutek, da bova z možem skupaj do smrti. In nočem verjeti, da ne bo tako, čeprav z Matjažem nisva idealen par in nimava veliko skupnega, poleg tega, da se imava rada. Marsikdo bi rekel, da nama bo skupaj težko, ker sva zelo različna in imava različna pričakovanja. Vedno sem imela občutek, da nama ne bo enostavno, saj morava sprejemati veliko kompromisov. Toda morda je najina naloga v življenju, da se naučiva sprejemati kompromise.

Vas mož podpira pri vašem delu?

Zelo me podpira, vendar mu je vseeno kdaj težko, ko se neobičajno veliko družinskih obveznosti prevali nanj. Večkrat se moramo spomniti, da smo zdravi in da imamo streho nad glavo. In da se imamo radi. Pogosto pozabimo na te stvari in stremimo k popolnosti ter se obremenjujemo, ker nimamo vedno pospravljenega stanovanja.

Imate občutek, da morate nenehno dati vse od sebe pri vzgoji otrok, gospodinjstvu in delu?

Sem svoj največji kritik. Veliko pričakujem od sebe. Res pa je, da je z leti lažje, ker se zavedam, kaj je resnično pomembno. Toda velikokrat imam občutek krivde in se sprašujem, ali si zaslužim počitek in ali lahko mislim nase. Pogosto se obremenjujem s tem, kaj je prav in kaj ne. Bolj se trudim, da se ne bi obremenjevala, bolj se obremenjujem.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo