Športnik in fotografinja spretno krmarita med obveznostmi pestrega vsakdana.
Tik pred začetkom epidemije se je družinica Vidmar vrnila s popotovanja po Ameriki, v naslednjih mesecih pa jih čaka nov življenjski projekt – selitev. Par smo obiskali kar v Sandrinem studiu, kjer pod znamko Moja galerija nastajajo čudovite fotografije otroškega veselja.
Vrnimo se za nekaj mesecev nazaj. Kako se je ob epidemiji ustavilo vaše življenje?
Sandra: V resnici se ni ustavilo, le nadaljevalo se je po drugi tirnici. Tik pred tem smo se namreč odločili za selitev, zato se je naše življenje vrtelo predvsem okrog tega. Fotografiranje se je povsem ustavilo, tudi Nejc je bil prvič, odkar sva skupaj, prisilno doma dva cela meseca.
Nejc: Res je, skupni treningi so bili odpovedani in igralci smo se bili prisiljeni pripravljati doma. Ni nam bilo dolgčas. Prvih nekaj tednov smo preživeli za stenami svojega domovanja, niti starih staršev, ki nama pogosto priskočijo na pomoč pri varstvu, nismo vključevali. Imela sva priložnost, da ta čas izkoristiva za nas, za družino. Hčerki imata ogromno energije, zato veliko časa za počitek niti ni bilo. (smeh)
Ko se torej ozreta nazaj, je bil čas karantene koristen?
Sandra: Zagotovo. Vse dogajanje se je ustavilo, kar je pomenilo, da sem se lahko za nekaj tednov oddaljila tudi od fotografije. Tudi to mi je dobro delo, saj sem že od decembra iskala čas za polnjenje baterij.
Pogosto začetek leta izkoristite za potovanja. V kolikšni meri pa so se zaradi epidemije spremenili vaši načrti?
Nejc: Imeli smo veliko srečo, saj smo odpotovali že decembra, v obdobju, ko miruje tudi nogomet na slovenskih zelenicah. Prvič sva s seboj v Ameriko vzela tudi hčerki, obiskali smo Disneyland in številne atrakcije na drugi strani Atlantika. Dva ali tri mesece pozneje so vsi zaprli svoja vrata. Udeležili smo se tudi križarjenja, le nekaj mesecev za tem so se težave pojavile tudi na križarkah.
Običajno sta si privoščila potovanje v dvoje, kako drugače pa je bilo potovati tokrat?
Sandra: Iskreno sem bila pozitivno presenečena. Mislila sem, da bo dekletoma hitro postalo dolgčas, da bo precej bolj zahtevno in ju atrakcije sploh ne bodo zanimale. Sodila sem po sebi kot odrasli osebi, a sem se uštela. Zanimivo se jima je zdelo vse, od navadnih trgovin do stanovanja, v katerem smo bivali. Cel žur! Obiskali smo tudi Nasin center, kjer sta z zanimanjem poslušali vodnika. Seveda pa je bolj naporno kot v dvoje. Prepričana sem bila, da bom na križarki ves čas pod stresom, da slučajno ne bi katera padla čez ograjo. Nisem panik, a bilo me je strah. Na srečo se je vse izteklo brez težav. Vesela sva, da sva otrokom lahko omogočila to širino, ki jo nudijo potovanja … Po drugi strani pa je fino tudi potovati v dvoje. Vse ima svoje prednosti.
Seveda s tem vajinih potovanj v dvoje ni konec?
Sandra: Ah, kje pa. (smeh) Ravno zadnjič sem vohljala za križarkami, ki so jim v tem času pošteno padle cene. Pa vendar so trenutno potovanja v drugem planu, naša prioriteta je selitev. V to usmerjamo vse misli in energijo.
Nejc: Punci pridno rasteta, po eni strani bosta vse bolj razumeli, če bova odpotovala sama, po drugi strani pa jima bo morda vedno težje. Kljub temu verjamem, da si bova še lahko vzela dopust le zase. Najina potovanja v dvoje so mi ostala v res lepem spominu, tudi naše družinsko potovanje je bilo nepozabno, saj ti omogoči, da si ogledaš stvari, ki si jih sicer morda ne bi nikoli.
Sandra: Midva sva pogosto potovala po Ameriki, zaradi česar sta hčerki ponotranjili najino zgodbo. Prav zato jima je Amerika že od nekdaj zelo pri srcu, čeprav je do decembra nikoli nista obiskali. Podobno je Nejčev oče, kot turistični vodnik, ljubezen do ameriške celine prenesel na svojega sina. Je pa hecno, ko sta v šoli delili svoje navdušenje nad ZDA, kar je dandanes lahko zelo občutljiva tema. Nekateri otroci ju niso pozabili opomniti, koliko gorja so povzročili Američani. In to že v osnovni šoli.
Nejc: Tudi midva se ne strinjava z marsikaterim vidikom ameriške politike, ampak tja potujemo predvsem zaradi dobre energije in široke turistične ponudbe.
Dejali ste, da boste v kratkem zamenjali naslov. Sta bili tudi hčerki eden izmed dejavnikov za to odločitev?
Nejc: Seveda, oba že 30 let živiva v stanovanjih, zato sva bila tega življenja že malce naveličana. Izrazila sva željo po selitvi, s čimer sta se strinjali tudi dekleti, ki bosta tako več časa lahko preživeli zunaj. Časi so se spremenili. Ko sem bil otrok, je bilo 'nevarnosti' v urbanem okolju manj kot danes, zdaj pa se je to spremenilo, že avtomobilov je neprimerljivo več.
Sandra: Nejc še pred dvema letoma ni razmišljal o selitvi, pred kratkim pa je tudi sam izrazil željo po tem. Mislim, da smo postali starejši in z leti cenimo druge stvari npr. mir, naravo …
Nejc: Mir, predvsem mir. To, da mi nikomur treba pojasnjevati ničesar. V centru stopim na ulico in me ljudje prepoznajo, ogovarjajo, sprašujejo, sam pa enostavno nimam energije, da bi odgovarjal vsem. A vendarle nisem takšen, da bi sočloveka ignoriral. Hiša pa ti omogoča več svobode in več miru.
Torej se selite tudi bližje fotografskega studia. Sandra, kako pomembna vam je podpora najbližjih pri vašem poklicu, glede na to, da že leta podpirate Nejca na njegovi nogometni poti, zdaj pa ste te podpore deležni tudi sami?
Sandra: Nejc si je močno želel, da bi po rojstvu prve hčerke našla nekaj v življenju, kar bi počela in kar bi me veselilo. Vedno mi je stal ob strani, tudi ko sem se odločila, da za nakup prvega fotoaparata. Potem se je porodila ideja o studiu in me je spet podprl. Zdi se mi pomembno, da drug drugega podpirava, a konec koncev se ob osebnih krizah lahko dvigneš le sam. Pred leti, ko mu v nogometu ni šlo po načrtih, je bilo to razvidno tudi pri meni. Bila sem pod pritiskom, ki sem si ga ustvarila povsem sama. Zdaj pa sem se od tega distancirala. Stojim mu ob strani in mu pomagam, a se obenem zavedam, da je le on tisti, ki se lahko izvleče iz situacije. Kadar ti to uspe, narediš največji napredek v življenju.
Dobro je vedeti, da imaš nekoga, na katerega se lahko nasloniš.
Sandra: Zagotovo! Če ne bi imela drug drugega, bi bilo precej težje.
Nejc: Res je, ob padcih vsak sam povleče naprej, a s skupnimi močmi nama je lažje!
Kako pomembno pa je za vajin odnos, da imata vsak svojo strast, ki jo razvijata?
Nejc: Zelo, prav zato sem Sandro podpiral pri tem, da najde svoj hobi, samozaposlitev, nekaj, kar jo veseli. S tem sem razbremenil tudi sebe, ne le z vidika financ, ampak do takrat sem imel občutek, da bom ob vsakem spodrsljaju na cedilu pustil celotno družino. Zdaj pa je povsem neodvisna od mene in lahko sama raste naprej. Hkrati jo vidim srečno, osmišljeno.
Sandra: Druga dimenzija odnosa se vzpostavi med partnerjema, ko jima je pomembno v življenju še kaj drugega kot le njun odnos. Želim povedati, da partnerstvo ni edino, kar imaš v tem življenju. S tem, ko ima vsak izmed naju nekaj, kar počne z veseljem, za kar diha, s čimer raste, pridobi tudi najin odnos. Poleg tega razumeš drugačne potrebe partnerja. Nejc recimo potrebuje veliko počitka, saj je regeneracija pomemben del njegovega delavnika. Za nekoga, kot sem jaz, ki je ves čas v pogonu, je to praktično nepredstavljivo.
Nejc: Res je, takrat dam vedeti, da nisem več star 19 let. Moja energija hitro kopni, zato jo moram uporabiti za tisto, za kar živim. Nogomet. Prioriteta ostaja družina, a moja služba je nogomet in želim narediti vse, da se pokažem v najboljši luči. Brez potrebnega počitka je to nemogoče. Ni pa preprosto, ob otrocih najin urnik zahteva veliko organizacije.
Si predstavljam, da ni lahko usklajevati dveh dokaj neobičajnih delavnikov z družinskimi obveznostmi.
Nejc: Seveda, veliko je usklajevanja, a na koncu se vedno najde pot.
Sandra: Čas, ki nama je na voljo, poskušava izkoristiti za družino. Prav zato deklet nisva zasula s prostočasnimi dejavnostmi, saj bi to pomenilo, da se čez dan praktično ne bi več videli. Zala sicer trenira plezanje, v zadnjih mesecih jo je pogosto minilo, a poskušava jo spodbujati k vztrajnosti. Podpirava jo, da ne odneha, a je ne želiva siliti v neko dejavnost.
Nejc: Čeprav sem športnik, ju ne želim siliti v neko športno dejavnost. Tudi sam sem nogometom resno začel trenirati šele, ko mi je bilo 13 let. Do takrat pa sem zamenjal pestro paleto aktivnosti.
V kolikšni meri pa lahko hčerki vključita v svoje delavne aktivnosti?
Sandra: Nejc ju vsake toliko časa, kadar se pokaže priložnost, vzame s seboj na trening. Sama pa ju v studio vzamem le občasno, kadar si lahko zanju vzamem čas in ju fotografiram. Če imam stranke, to ni mogoče, saj se ne morem osredotočiti na to, da dam vse od sebe.
Kako pogosto se torej družinski člani znajdejo na vaših fotografijah?
Sandra: Na začetku sem pogosto fotografirala Zalo, ko pa sem zanosila z Živo, sem fotoaparat za nekaj mesecev odložila na stran. Kmalu se je v meni spet porodila želja po fotografiranju.
Nejc, kako suvereni ste pred objektivom?
Nejc: Uh, s hčerkama je lažje, sam pa nisem najbolj sproščen. Če je fotografiranje bolj spontano, potem mi je lažje. Otroci niso obremenjeni s tem, kako bodo izpadli na fotografijah, zato nastanejo najlepše fotografije.
Sandra: Največji problem je v tem, da se težko uskladimo za fotografiranje. Tudi za to je bilo v času koronavirusa več časa. Fotografije so čudoviti spomini za vse življenje.
Nejc: Poleg tega dandanes redko kdo še razvija fotografije, po Sandrini zaslugi pa imamo mi polne albume.
Sandra: Dekleti si z navdušenjem ogledujeta fotografije in verjamem, da bodo te čez nekaj let čudovit spomin na njuno otroštvo.
Napisala: Nika Arsovski // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
