Jure Godler je precej vsestranski. Če ga ne poznate kot pisatelja vohunskih romanov, zagotovo poznate njegovo humoristično stran kot slovenskega komika, ujamete ga v satirični oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem, ustvarja pa tudi podkaste.
Svojo humoristično pot ste začeli v srednješolskih letih z imitacijami profesorjev. Pravite, da več ali manj brez posledic. Vas je kdo od teh profesorjev pozneje na vaši poti kontaktiral in se šaljivo spomnil teh časov?
Žal ne. Srčno upam, da zato, ker so mi zamerili, in ne zato, ker bi bili pokojni. Se pa sam čisto dovolj spominjam tistih časov. Bili so bolj brezskrbni, a se ne bi vračal. Nisem eden od oboževalcev dobrih starih časov.
Kako je nastopati sam pred kamero brez občinstva, zlasti če je v nastop vključen humor, ki verjetno potrebuje odziv občinstva?
Obdobje, ko smo snemali oddajo popolnoma brez občinstva, je bilo zelo kratkotrajno – le ob čisto prvem zaprtju. Takrat se je to zdelo celo normalno, ker so bili časi izredni in naše tematike niso trpele zaradi pomanjkanja aplavzov in smehov - smo vendarle komentirali epidemijo in negotovo prihodnost.
Pozneje smo težavo z omejevanjem občinstva v studiu rešili tako, da smo v občinstvo posedli boljše polovice članov ekipe. Ni bilo ravno optimalno, a je zadostovalo za to, da so se šale 'odbijale' od občinstva, kot temu rečemo v komediji, in se je ustvarilo vzdušje, ki so ga nekateri moji tuji kolegi, ki so delali podobne oddaje od doma, iz manjše pisarne ali v studiu brez občinstva, vidno pogrešali.
V Sloveniji vlada zelo napeto politično ozračje, polarizacija je hujša kot kadarkoli prej. Če kdaj, bi zdaj potrebovali objektivno politično satiro, ki bi pomagala razelektriti vsaj napetost med ljudmi. Včasih smo je imeli v izobilju, danes se zdi, da si tega nihče več ne upa?
S pisci smo se vedno trudili biti kar se da objektivni. Razelektriti napetost med ljudmi s satiro se mi pa zdi misija nemogoče. Zagovorniki 'svojih' ne bodo nikoli sprejeli šal na njihov račun. V tem pogledu slovensko občinstvo ni tako odprto za satiro kot kakšna druga družba, kjer to umetnost negujejo dlje in skrbneje.
Kateri slovenski politik ima, po vašem mnenju, najboljši smisel za humor?
Človeka s smislom za humor v politiki najdemo zelo redko. Jih je pa veliko smešnih, to pa ja. Se opravičujem, če bom izpadel klišejski, ampak kakšen teden se scenarij za oddajo napiše res hitro, saj dobimo že skoraj vse na pladnju.
Humor je v določenih odtenkih precej subjektiven. Kar je nekomu smešno, drugemu morda ni. Kako se odzovete, če vam kdo reče, da mu niste smešni?
Kot ste rekli, vsak ima svoj okus, in tako kot meni marsikaj ni smešno, razumem, da tudi jaz nisem vsakomur. Z vsakim individualnim okusom se res nima smisla prav veliko obremenjevati, za oddajo, kot je Ta teden, pa je po drugi strani pomembno, da zadosti okusu večine gledalcev. Si bom drznil reči, da smo pri tem uspešni, saj jo ustvarjamo že 14. sezono.
Menda imamo Slovenci precej ozko usmerjen smisel za humor, zato se tudi oblike tega pri nas niso dosti spreminjale. Se strinjate? Imamo Slovenci dober smisel za humor?
Slovenci imamo zelo dober smisel za humor, ko se ustvarjalci potrudijo. Saj imamo vendar vse: satiro, zabavne serije, zelo razvito stand up sceno, bogat nabor gledališke komedije in ne nazadnje tudi vaške humoriste. Kaj bi si sploh še lahko še želeli?
Ali se tudi v svojem vsakdanu in pri preprostih vprašanjih šalite? Vas morda zaradi tega kdo ne jemlje resno?
Včasih se mi zgodi tudi to, ampak ne zato, ker bi se pri preprostih vprašanjih šalil, temveč, ker gre za koga, ki me zasebno ne pozna, a misli, da se šalim, čeprav odgovarjam čisto resno.
Zgodbo vašega novega romana Vohun, ki me je okužil, ste umestili v Ljubljano, Avstrijo, Veliko Britanijo, Benetke, na otok Capri ... Kakšno mesto v vašem življenju imajo te lokacije? Predvidevam, da jih niste izbrali povsem naključno?
Redko pišem o lokacijah, ki jih ne bi obiskal. Pri avanturistično vohunskih romanih s Spencerjem in Novakom, ki jih pišem zdaj, pa je pomembno, da so lokacije dovolj primerne in eksotične, da mojim bralcem ponudijo dovolj odmika od vsakdana. Seveda so mi vse lokacije iz novega romana Vohun, ki me je okužil zelo pri srcu in jih dobro poznam. Lahko pa vam izdam še to, da si med pisanjem pogosto vključim panoramske kamere na destinaciji, kjer se tisti hip odvija zgodba. Se mi zdi, da zgodbo tako napišem še bolj avtentično.
Zakaj vohunski romani? Zgolj ljubezen do Jamesa Bonda ali morda kaj več?
V globokem jedru gre verjetno res za ljubezen do Jamesa Bonda, pa tudi Georga Smileyja iz romanov Johna le Carréja in kakšnih drugih tajnih agentov, ki so v glavnem vsi večji od sveta. A to gotovo ni edini razlog. Všeč mi je ta žanr, ker dovoljuje, da vanj vpeljem tudi veliko mero humorja. Moje zgodbe namreč niso tako zelo bondovske, kot so parodija tega žanra. Všeč bi morale biti predvsem tistim, ki imajo radi humor filmov iz franšiz, kot so Pink Panther, Austin Powers, Johnny English, Gola pištola, Archer in podobni, s tem, da jih ne želim kopirati, ampak razvijam avtohtono slovensko zgodbo, z vsemi našimi posebnostmi, anomalijami in okraski.
Zadali ste si, da vsako leto napišete knjigo. Se ne bojite, da si s tem omejujete čas, da bi zgodbe nastajale organsko, po navdihu?
Navdiha nimam nikoli. Ali se usedem za mizo in pišem ali pa ne nastane nič. Neki modrec z Vrhovcev je nekoč dejal: brez roka ne nastane nič ... In z njim se strinjam. Delam načrtovano, moj cilj je, da vsak dan napišem štiri strani oz. 2.000 besed dolgo besedilo. Delam pa zelo sistematično, od zunaj navznoter. Najprej postavim osnovno zgodbo, jo razbijem v poglavja, grobo spišem vsako poglavje, razvijem dialoge, potem pa vse skupaj pilim, dokler nisem zadovoljen.
Dejali ste, da pri vohunskih filmih pogrešate humor. Kako mislite, da se ti dve področji povezujeta?
Res je. Zdi se mi, da je veliko vohunskih filmov bodisi hladnih študij likov, njihovih preteklosti in bitk z lastno vestjo pri velikih vprašanjih izdajstva in identitete ali pa imajo toliko humorja, da prerastejo v čiste absurdne parodije žanra. Tukaj sem zagovornik srednje poti. Tu se najbolj vidim.
Recimo, da bi po vaših vohunskih romanih posneli film ali serijo. Koga bi radi videli v glavnih vlogah?
Priznam, da bi si želel, da bi kdaj posneli tudi kakšen film z Novakom in Spencerjem, a za zdaj dvomim, da se bo to zares zgodilo, saj bi bila produkcija takega filma zaradi pestrega nabora lokacij, številnih akcijskih prizorov in drugih posebnosti predraga za slovenske razmere, hkrati pa so zgodbe in liki namenoma zelo slovenski in vprašanje je, ali bi tujci to želeli gledati. O konkretnih vlogah za svoje junake pa še nisem razmišljal. Gotovo bi organiziral izbor. Veliko neodkritih talentov imamo.
Na kateri svoj projekt ste sicer najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na oddaje, ki jih snemamo na Planet TV, od Ta teden do Milijonarja, in na svoje romane. V različnih življenjskih obdobjih me zanimajo različne stvari, se mi pa zdi, da bom na dolgi rok najbolj užival, če se bom lahko preživljal s pisanjem knjig. Kolikor je naš svet digitalen, se mi to niti ne zdi utopično, saj ljudje še vedno raje primemo v roke knjigo in uživamo v branju zgodb, ki nas odpeljejo nekam drugam.
Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Bojan Puhek, Žiga Intihar
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
