Valentin Areh: Želel sem biti zgodovinar

Vir: Story
10. 2. 2009
Valentin pravi, da si ni nikoli želel postati novinar, še manj vojni dopisnik. Celo ob začetku novinarske kariere pred 17 leti je trdno verjel, da bo to zgolj začasna služba.

Nameraval je postati zgodovinar, zato je tudi končal študij zgodovine. Kot novinar oziroma vojni dopisnik se je zaposlil, ker v stroki ni dobil službe, deloma pa tudi zaradi spleta okoliščin. Leta 1991 je kot novinar odšel na Hrvaško, kjer je divjala vojna - predvsem zato, ker so drugi kolegi, razen redkih posameznikov, takšno delo odklanjali.


Story: Katera zgodovinska osebnost je vaš idol oziroma je na vas naredila največji vtis? Nekje sem zasledila, da je bil to Rommel …
Nimam idolov. Lahko pa bi naštel kar nekaj zgodovinskih osebnosti, ki so name naredile poseben vtis. Če bi zahtevali, naj takoj povem eno ime, mi na misel trenutno pride Tenzin Gjatso, tibetantski duhovni in politični voditelj, imenovan dalajlama. Ker pa ste omenili Rommla, vam lahko pritrdim. Med ljudmi, ki jih spoštujem, je tudi pokojni nemški generalfeldmaršal Erwin Rommel. Bil je brilijanten vojaški poveljnik, strateg in taktik, ki je oktobra 1944 sodelovanje v zaroti proti Hitlerju plačal z življenjem. Po koncu vojne so se mu na grob prišli poklonit tudi zahodni zavezniki.
Story: Ali še vedno imate dolg usnjen plašč, ki ste ga tako radi nosili?
Dolgi, črni, usnjeni plašč sem nosil v drugem in tretjem letniku srednje šole, pripadal pa je mojemu dedku. Od takrat je minilo že več kot 20 let in bilo bi izjemno nenavadno, če bi ga še vedno imel, kaj šele, da bi ga nosil.
Story: S koliko vojnih prizorišč ste pravzaprav poročali? In kje je bilo do zdaj najbolj nevarno?
Do zdaj me je usoda zanesla na deset vojnih in pet kriznih žarišč. Prvič sem se v kriznih razmerah znašel kot vojak Jugoslovanske ljudske armade leta 1990. Služil sem namreč na območju spopadov med Hrvati in krajinskimi Srbi. Leta 1991 sem ob začetku osamosvojitvene vojne prestopil v Slovensko vojsko, nato sem kot vojni dopisnik poročal s prizorišča na Hrvaškem in v BiH (1991-1995), iz intifade v Izraelu (1996), bombardiranega Iraka (1998), vojne na Kosovu (1998–1999), vojne v Čečeniji (2000), spopadov v Bujanovcu na jugu Srbije (2000), intifade v Izraelu (2000), vojne v Makedoniji (2001), vojne v Afganistanu (2001), spopadov v Izraelu (2002), vojne v Iraku (2003), medetničnih spopadov na Kosovu (2004) in drugih žarišč. Strinjam se z oceno večine starejših vojnih dopisnikov, ki pravijo, da je bilo doslej daleč najbolj nevarno in kruto v vojnah na Hrvaškem, v BiH in Čečeniji. Najbolj nevarne povojne razmere pa so zaradi terorizma v Iraku in Afganistanu. Zame osebno je bilo poleg omenjenih vojn najbolj grozljivo tudi med Natovimi napadi na Kosovu leta 1999.
Story: Je imeti status vojnega novinarja pri nas privilegij in ali to vzbuja zavist pri kolegih?
Ne verjamem, da bi status vojnega dopisnika lahko vzbujal zavist pri kolegih, saj praviloma to ni dobro plačano ali nagrajeno delo. Kolikor vem, se nihče od starejših kolegov (Igor Vučič, Alojz Krivograd, Ivo Štandeker, Marjan Jerman, Ervin Hladnik in drugi), ki so delali kot vojni dopisniki, ni mogel pohvaliti z dobro plačo. Prav tako se v Sloveniji ni zgodilo, da bi novinarju podelili novinarsko priznanje zaradi kakovostnega poročanja s prvih bojnih črt. Torej ni razlogov za zavist. Prav tako ni mogoče govoriti, da bi ta služba prinašala vojnemu dopisniku določene privilegije. Sam jih nisem zaznal in jih nisem bil deležen. Delo v vojnih razmerah ni prednost, saj za televizijskega novinarja to pomeni, da moraš na svojem hrbtu vsak dan nositi težko opremo, hoditi kilometre in kilometre za dobro sliko, biti pogosto lačen in žejen, videvati razmesarjena trupla brez nog in rok, gledati ljudi, ki umirajo, pa jim ne moreš pomagati.
Story: Kako na primer poteka dan na vojnem žarišču? Kako dobivate informacije?
To je zelo težko vprašanje, saj noben dan ni enak prejšnjemu. Razlike so tudi med vojnami in deželami, kjer konflikti potekajo. Praviloma je treba vstati zgodaj zjutraj, saj je za nas televizijce izjemno pomembna svetloba. Najboljši posnetki so narejeni v jutranjih ali večernih urah. Spat se hodi zelo pozno, saj se s kolegi radi pogovarjamo dolgo v noč. V Afganistanu smo 14 dni pred ofenzivo na Kabul vsak dan vstajali že ob 3.30 zjutraj, spat pa utrujeni hodili okoli polnoči. Nismo smeli zamuditi posnetkov ofenzive. V Čečeniji smo čez planine - do kolen v snegu - hodili ponoči, da nas ne bi opazili. Hodili smo vso noč, čez dan delali, poslali poročila TVpostajam in šli spat ob 18.00. Zbujali smo se ob 23.00. Kot vidite, ne obstajajo isti vzorci za različne razmere. Načrt dela prilagajamo sproti glede na razplet razmer na bojišču. Informacije pridobivamo iz različnih virov. Od predstavnikov oblasti, vojakov, ranjencev, medicinskega osebja, civilistov, beguncev, predstavnikov mednarodnih organizacij ali novinarskih kolegov. Pomembno je, da vsako informacijo pri različnih virih vedno znova in znova preverjaš. Medtem ko je v Sloveniji in tudi v Italiji še vedno preveč novinarjev, ki skrivajo svoje informacije in ne želijo sodelovati s kolegi, pa novinarji Reutersa in Associated Pressa na bojiščih vedno odlično sodelujemo in si pomagamo.


JANI MUHIČ
O Valentinu Arehu

V osmih letih sem spoznal kar nekaj njegovih plati. Predvsem zanj lahko rečem, da je 'team player', da zna zmotivirati ljudi okrog sebe. Njegove odločitve pri nastajanju oddaje sicer velikokrat presenetijo, in čeprav se na prvi pogled zdijo nenavadne, se kljub drugačnosti in drznosti na koncu dneva skoraj vedno izkažejo za pravilne. Tu se po mojem kaže tista drznost, pogum, kakršnega potrebuje tudi pri svojem delu posebnega poročevalca s kriznih žarišč. Po drugi strani pa se oddaj loteva tudi z znanstvenim pristopom, saj se prav analitično poglobi v podatke, ki povedo, kaj ljudi oz. gledalce zanima. Skratka, rad delam z njim, ker njegovo delo ni površno. Kot človek in kolega pa je Valentin tisti, ki mu lahko zaupaš, zna prisluhniti in je prijatelj na mestu. Kolegice bi seveda rekle, da je pravi lev, kar je menda to tudi po horoskopu. Je načelen, trmast, perfekcionist in konec koncev pravi vojak.


Napisala Sandra Bratuša
Fotografije POP TV

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri