Valentina Turcu: " Že kot petletni otrok sem vedela, da bom koreografinja in režiserka"

1. 5. 2022 | Vir: Story
Deli
Valentina Turcu: " Že kot petletni otrok sem vedela, da bom koreografinja in režiserka" (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik)
Foto: Aleksandra Saša Prelesnik

Valentina Turcu se je iz vrhunske balerine prelevila v inovativno, vizionarsko koreografinjo in režiserko, katere kritiško hvaljena dela navdušujejo tako doma kot v tujini.

Umetnica, ki je svojo prvo vlogo na odru SNG Maribor odplesala leta 1992, kar pomeni, da bo naslednjo sezono praznovala 30 let delovanja v tem gledališču, trenutno v HNK Zagreb ustvarja balet Madame Bovary, ki bo premierno uprizorjen junija.

Kako umetniki doživljate nepredvidljive razmere, s katerimi se kot družba soočamo že dve leti?

Zdaj se dejansko vidi, iz kakšne snovi smo narejeni. Če ni ustvarjanja, ni življenja in ni evolucije. Kaj je umetniško delo, če ga na drugi strani nihče ne gleda? Človek hrepeni po polnokrvnem, avtentičnem navdihu in dragocenem kontaktu. Trenutno se zdi, da živimo v nekakšni čustveni anesteziji.

Znašli smo se v dehumanizirajoči realnosti narcistične hiperprodukcije, v kateri individualnost izginja v plastificiranem času banalnosti, površnosti in potrošništva, ki požira ljudi. Kultura in umetnost bogatita značaj družbe in jo navdihujeta. Če tega ni, je družba pusta, degradirana in nezanimiva. V času politične, moralne in zdravstvene krize moramo biti pozorni na postopni proces razčlovečenja, pomanjkanje empatije in skrbi za drugega. Posebej občutljiv je položaj aktivno delujočih umetnikov in ustvarjalcev z različnih področij, skrbeti pa moramo tudi za občinstvo, ki ga je z leti vse manj – in to kljub globalno naraščajoči umetniški kakovosti novih produkcij.

Kako, kakšna je vloga umetnosti v teh razmerah?

Slovenija ima močna gledališča z vrhunskimi mednarodno priznanimi umetniki, ki so iskreno in v celoti predani svojemu poslanstvu. Njihova status in razvitost se ne kažeta le na produkcijski ravni, temveč tudi v pogumu, odgovornosti in notranji motivaciji umetniškega kolektiva, da se vse bolj približuje občinstvu. Da bi človek v umetnosti in kulturi prepoznal tisto, kar je bistveno za njegov lastni obstoj in osebni razvoj, morajo umetniki s svojimi inovativnimi idejami, prepričljivimi in študioznimi deli ter z odločnimi potezami izpolnjevati svoje najvišje poslanstvo. To nam v SNG Maribor uspeva že leta, tako na domačih kot na mednarodnih odrih.

Mineva deset let, odkar ste na oder postavili svojo prvo celovečerno predstavo Romeo in Julija, najprej v Mariboru, pozneje pa še v drugih baletnih hišah. S tem ste kot ena redkih koreografinj postali prepoznavni tudi v mednarodnem baletnem prostoru. Kaj se je za vas spremenilo od takrat?

Po mnenju kritikov Dance Europe Magazine v Londonu so bili trije moji novi celovečerni baleti izbrani med pet najboljših baletnih predstav na svetu. Renesansa se je zame začela prav z baletom Romeo in Julija, za katerega sem dobila prestižno nagrado Pie in Pina Mlakarja. V utemeljitvi nagrade, ki jo podeljuje Društvo baletnih umetnikov Slovenije, so zapisali, da sem postavila nov mejnik v neoklasičnem dramskem baletu.

Zatem sem delala v Franciji, Latviji, sledila je Carmen v Nemčiji, pa Nevarna razmerja v Dubrovniku, Mariboru ter na Festivalu Ljubljana v Križankah. Po številnih gostovanjih v Italiji je balet Smrt v Benetkah osvojil nagrade na Hrvaškem in požel stoječe ovacije v Mariboru, gostovali smo v Cankarjevem domu v Ljubljani, zatem v Budimpešti, Lizboni ter Brnu na češkem plesnem festivalu. Tam smo leta 2020 premierno ustvarili Damo s kamelijami, ki jo bomo letos novembra v povsem novi zasedbi videli tudi v Sloveniji. Veliko je novih ponudb, izzivov in sodelovanj v tujini.

Ustvarila sem nekaj dramskih gledaliških predstav in avtorskih stvaritev, med katerimi izstopa balet Jevgenij Onjegin, za katerega sem dobila Glazerjevo listino ter Nagrado Prešernovega sklada 2018. Leta 2019 sem z izjemnim veseljem sprejela nov veliki izziv, režijo v dramskem gledališču, v Hrvaškem narodnem gledališču Varaždin sem namreč režirala predstavo Tramvaj poželenja Tennesseeja Williamsa. Lani sem v SNG Maribor ustvarila predstavo za otroke Nanine pesmi Frana Milčinskega Ježka, s katero sem spoznala povsem nov gledališki žanr, uprizorili pa smo jo tudi v Cankarjevem domu. Predstava, ki jo otroci gledajo z dih jemajočo pozornostjo, je prejela priznanje zlata paličica. Resnica je, da sem vedno verjela v zmago gledališča.

Začeli ste kot baletna plesalka, danes ustvarjate kot koreografinja, režiserka, dramaturginja in avtorica glasbenega koncepta. Kako se te različne vloge prepletajo v ustvarjalnem procesu?

Druga drugo dopolnjujejo. Sinhrono, precizno, študiozno in kompatibilno. Baletna dramaturgija je izjemno pomemben in natančen proces, ki svoje zahteve v skladu z režijo, nalaga na podlagi glasbenega koncepta.

Zlitje idej, svetovi domišljije s preciznim fokusom, organizirano ter disciplinirano delo so drobci dolge poti do uresničitve projekta. Zame je imperativ glasba, zatem pridejo režijski kadri, dramaturško utemeljeni prizori ter šele na koncu ples. Najprej izoblikujem vse like in prizore, potem vzpostavim odnose in glasbene fraze in končno skonstruiram pripoved predstave v najmanjših podrobnostih. Celoto in atmosfero predstave gradimo mesece, na koncu ustvarim koreografski rokopis, gib, ki odtisne vsebino vsakega plesalca posebej. Bistveni so odtenki, detajli, filigransko delo in perfekcionizem.

V teh različnih vlogah se podpisujete pod 140 premier, kar se zdi za 30 let kariere nepredstavljivo veliko. Kaj vas žene?

Verjamem v naše poslanstvo, v pošteno delo, sodelavce, verjamem v vrhunsko gledališče, v umetnike, ki so pripravljeni premikati fizične in metafizične meje do nepredstavljivih razsežnosti. Ko tak posameznik stopi na oder, prefinjeno in močno spregovori v univerzalnem jeziku, odpira kompleksna stanja čustvenega potovanja, premika neopazne notranje sile gledalca skozi imaginarno atmosfero.

Prizadevam si, da plesalci soustvarijo svoje vloge na vseh ravneh in neizmerno zadovoljstvo je delati z nadarjenimi ljudmi, graditi prizore čustvene čistosti, poguma in drznosti. Ustvarjanje neoklasičnega dramskega baleta je izjemno visoka ter najbolj spoštovana, redka in dragocena oblika plesne gledališke estetike. Dramski balet zahteva vizijo, ki jasno poudarja živ, pristen in izviren koreografski rokopis močnih, zelo različnih avtorskih estetik.

Kaj je za vas gledališče v najširšem pomenu?

Gledališče je zame prostor neprecenljive lepote, senzibilnosti in veščine. Je tudi neomejen prostor številnih možnosti, prostor vizionarjev, ustvarjalcev, ki kreirajo senzacionalne trenutke, v katerih je mogoče številno občinstvo dvigniti na višjo raven zavesti. Baletna umetnost je medij božanske lepote in presenetljive virtuoznosti, ima brezčasno moč ter pripada visokim vibracijam prefinjenih gibov in finih strun duše. Naša ustvarjalna energija premika nas same in druge, je oblikovalec fizičnega, mentalnega, čustvenega in metafizičnega gledališča.

Vas je med aktivno plesno kariero kdaj skrbelo, kaj boste počeli, ko ne boste več na odru? Ali ste koreografijo že od nekdaj nosili v sebi?

Nikdar me ni skrbelo. Že kot petletni otrok sem vedela, da bom koreografinja in režiserka. Nisem pa hotela biti baletna plesalka. Impresioniralo me je gledališče v celoti. Predvsem to, kako nastaja gledališka predstava. Vsi elementi, ki ustvarjajo gledališče, in ne samo balet.

Kako se je zgodila preobrazba iz plesalke v koreografinjo?

Odraščala sem v baletni družini. Po evropskih turnejah ter intenzivnem delu s svetovno znanim koreografom Mauriceom Béjartom v Béjart Ballet Lausanne sem nadaljevala z razvojem umetniških projektov skozi ples in gledališče. Zanimal me je resnični teater - tako rekoč filmski balet. Drugačen.

Zanimalo me je radikalno nasprotje, globoka vsebina, nova oblika baleta, nova kvaliteta, zeitgeist interpretacija, izziv s plesalci močnih osebnosti, raziskovanje specifičnih in zelo zahtevnih likov, njihovih čustvenih izrazov, kompleksnost zgodbe, dinamika, besedilo, selekcija vizualne estetike, glasbeni in režijski koncepti, kadri, prežeti z natančno filmsko vizijo.

Začela sem ustvarjati balet, ki je strukturiran na zelo svojevrsten način, govori skozi moj plesno-gledališki jezik in je, tako pišejo gledališki kritiki, drzen, novodoben, čuten, provokativen, inteligenten, vizualno-glasbeno definiran, filmičen in stilno prefinjen. Po baletni premieri Smrt v Benetkah v Zagrebu so kritiki, umetnostni zgodovinarji in drugi strokovnjaki napovedali, da se na balet nikoli več ne bo gledalo enako, saj je predstava odprla neko povsem novo obdobje.

Dejavni ste tako doma kot v tujini, kjer žanjete izjemne uspehe. Kaj trenutno zaposluje vašega ustvarjalnega duha?

Gospa Bovary, Gustav Flaubert in Frederic Chopin, baletna premiera, ki bo letos junija prvič ustvarjena za Balet HNK Zagreb. Prav tako za prihodnje leto pripravljam novo premiero za SNG Maribor Dama s kamelijami, hkrati pa se ukvarjam še z dvema predstavama, ki bosta uprizorjeni v Angliji in na Portugalskem. Gre za glasbeno-plesna projekta zunaj vseh žanrov, za katera bo glasba prvič ustvarjena posebej za to koreografijo.

Rojeni ste v Zagrebu, priznanima baletnikoma Marinu Turcuju in Maji Srbljenovič Turcu, in že kot otrok ste z njima potovali na gostovanja. Živeli ste na Hrvaškem, v Švici, ustvarjate po vsem svetu, a vselej se vračate v Slovenijo, v gledališče, kjer ste kot balerina debitirali pred skoraj četrt stoletja. Kaj je tisto, kar Maribor naredi vaš dom?

Maribor ustvarja vrhunske in estetsko zelo različne umetniške projekte, ki imajo širše in daljnosežno poslanstvo, še posebej ko govorimo o glasbeni, operni in baletni tradiciji. Imamo senzacionalen balet, ki je v zadnjih treh desetletjih ustvaril mednarodno prepoznavno umetniško znamko, hkrati pa ustvarja pristno identiteto Maribora kot plesne metropole.

Prav ta status oziroma pluralnost živih identitet mesta – kakor tudi številne druge avtentične estetike in poetike različnih umetniških področij, kot so glasba, gledališče, slikarstvo, literatura in tako dalje, – širi ugled mesta Maribor onkraj meja, s tem pa vzbuja interes tako slovenskega kot mednarodnega občinstva. Kulturni epicenter mesta in obenem vrhunske uprizoritvene umetnosti v vseh oblikah je prav gotovo SNG Maribor, ki v sebi združuje vse velike institucije: Dramo, Opero, Balet, simfonični orkester in Festival Borštnikovo srečanje. V letošnji sezoni smo nekajkrat doživeli stoječe ovacije mariborskega občinstva. Izjemen občutek. Senzacionalen. Drugačen. Domač. Moj dom je tam, kjer lahko neprestano ustvarjam.

Napisala: Lena Kreutz // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord