Valerija Verhovnik (Kmetija išče lastnika): "Z Gregorjem ne načrtujema poroke!"

Valerija Verhovnik (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
30. 1. 2012

Nadvse simpatična in preprosta Korošica, magistrica ekonomskih znanosti, Valerija Verhovnik, je v jesenskem resničnostnem šovu Kmetija išče lastnika pustila sled z vizijo ženske, ki ve, kaj hoče od življenja. Tokrat je brez dlake na jeziku prvič spregovorila o zasebno-poslovnem življenju ter posebnem pogledu na dobrodelnost, ob katerih težkih zgodbah se ji večkrat orosijo oči.

Story: Pogovor začniva z dogodkom v šovu Kmetija išče lastnika. Sotekmovalce ste namreč začudili, ko ste se v korist Darka odpovedali boju za kmetijo.

Šlo je enostavno za to, da sem v določenem trenutku ugotovila, da kmetijo, za katero smo se borili, nekdo potrebuje bolj oziroma si jo bolj zasluži kot jaz. Glede na njegove pretekle življenjske izkušnje in to, da je človek, ki s svojimi rokami resnično nenehno ustvarja in gradi, ter ne nazadnje glede na njegovo vizijo, kaj bi počel na kmetiji, če bi jo dobil, sem v nekem trenutku premisleka (teh trenutkov je bilo na kmetiji dosti) ugotovila, da bi kmetijo, če bi bila moja, dala njemu.

Story: Zanimivo je, da ste se tudi od nekdanjega življenjskega partnerja, s katerim sta bila kar osem let pod isto streho, v nekem trenutku odselili in mu prepustili vse.

Zakaj bi nekomu nekaj pobrala, če tega ne potrebujem tako zelo oziroma tako zelo nujno kot nekdo drug. Če veš, da si boš avto lažje kupil kot partner, s katerim si se razšel, je logično, da mu boš ta avto pustil. Sama sem se potem res nekaj časa vozila z avtobusom, nato mi je avto posodil oče, na koncu pa sem si le prislužila svojega. Zakaj bi se človek kregal zaradi materialnih zadev? Ali ni najbolj enostavno, da vsak vzame tisto, kar res nujno potrebuje? V življenju, ki je vedno polno presenečenj, se je treba znajti, včasih potrpeti in malo počakati, predvsem pa se ne vdati ter pomagati tistim, ki pomoč resnično potrebujejo. Če si zadovoljen z malim, te nekje čaka tudi kaj večjega.

Story: Ste zelo dobrodelni, saj smo slišali, da ste vedno pripravljeni pomagati ljudem in družinam, ki so pomoči potrebni.

Vedno me pretresejo zgodbe ljudi, ki imajo v življenju smolo ali nesrečo in se znajdejo v okoliščinah, iz katerih resnično ni več izhoda. Če se le da, jim pomagam. Največkrat z oblačili ali drugimi materialnimi dobrinami. Se je pa včasih že zgodilo, da sem ponudila prst, pa so mi hoteli odgrizniti roko, zato sem zdaj bolj previdna in vedno pomagam samo tistim, katerih življenjsko zgodbo poznam osebno. Nazadnje se me je zelo dotaknila zgodba Simona Vogrinca, ki je na Jahorini izgubil obe nogi.

Story: Znova ste zaljubljeni, vendar se vaš sedanji partner ne mara pojavljati v medijih. Jemljete to kot plus ali minus v vaši medijski zgodbi?

Z Gregorjem živiva skupaj pet let. Ni samo moj življenjski, temveč tudi moj poslovni partner. Uvaža namreč odlično nemško pivo, ki ga ponujamo tudi v našem lokalu, hkrati pa je predsednik Društva za dvig kulture pitja piva v Sloveniji, v katerem tudi sama sodelujem s kuharskimi recepti s pivom, kot tudi pri organiziranju degustacij in predavanj o pivu. Njegova želja pred odhodom na kmetijo je bila, da se ne želi medijsko izpostavljati. To spoštujem in upoštevam ter tega nikakor ne jemljem kot minus.

Story: Se nameravata poročiti in imeti otroke?

Sem vse drugo kot tradicionalna, prav tako pa nisem oseba, ki bi stremela za tradicionalnimi načrti, ki vključujejo poroko, otroke, hišo, avto, vrt, psa, mačko. Poroke ne načrtujem, ker se mi zdi to metanje denarja skozi okno.  Kar pa se tiče starševstva, bomo videli, kaj bo čas prinesel. Nisem človek, ki bi imel trdo začrtane cilje, je pa res, da jih tudi uresničim, ko jih postavim.

Story: Vam naziv magistrica znanosti pomaga pri odločitvah pri delu z mediji in v lokalu?

Ne, naziv mi ne pomaga in ga tudi nikoli nisem uporabljala. Pri današnjem šolskem sistemu, ko fakultete rastejo kot gobe po dežju, iz njih pa bomo kmalu začeli kot po tekočem traku dobivati kup bolonjskih doktorjev, pa še manj, saj je znanje popolnoma razvrednoteno. Pomagajo mi lastne življenjske in poslovne izkušnje, znanje, ki sem ga skozi leta in izobraževanje pridobila, in ljudje, s katerimi delam. Sem trmasta, in ko se za nekaj odločim, bom naredila vse, da do tega pridem. Je pa res, da se najde ogromno ljudi, ki ne razumejo, kaj s svojo izobrazbo počnem za šankom, in so prepričani, da to počnem zato, ker ne najdem boljše službe. To se mi zdi zelo smešno. Seveda ni moj življenjski cilj, da bom do upokojitve delala za šankom, ampak trenutno mi to ustreza, v tem uživam in bom še nekaj časa ostala. (smeh)

Story: Slišati je, da ste tudi odlična kuharica in da radi razvajate najbližje in prijatelje?

Ja, kuhanje je moja velika strast. Tako velika, da upam, da bom v prihodnosti uresničila svoj cilj in imela majhen kmečki turizem, kjer bom lahko kuhala za tiste, ki uživajo v hrani. Ampak ni pa moja edina strast. Že 12 let sem tudi motoristka, trenutno na ducatiju. Ni lepšega, kot se usesti na motor ter se odpeljati na pot, kjer si resnično sam s sabo in svojimi mislimi. Poleg teh dveh strasti pa obstajajo še tri - kvačkanje, pletenje in branje. Ne morem zaspati, če prej ne preberem vsaj nekaj strani knjige.  Trenutno sem zelo ponosna na zadnjo kupljeno knjigo našega, žal že preminulega Marka Zorka - Mein Kampf.

Story: Si morda lahko obetamo, da se boste še kdaj se prijavili v kakšen podoben šov?

Dvomim, da bom še kdaj sodelovala v kakšnem resničnostnem šovu. Menim, da je bil ta dovolj velika izkušnja, ki se je ne da ponoviti. Vsekakor bo ostalo od njega veliko več lepih kot slabih spominov. Izpostaviti eno stvar iz šova je težko, lahko pa povem, da je najbolj pozitivna izkušnja ta, da spoznaš samega sebe in ugotoviš, kje so tvoje meje tako v psihičnem kot v fizičnem smislu. Edina zadeva, za katero mi je zelo žal, da jo televizija gledalcem ni ponudila v ogled, je to, kako realno smo na kmetiji delali in kako nas je to delo vedno povezalo. Vsi po vrsti smo delali vse - čistili stranišče, kuhali, kidali gnoj, nosili les, kopali krompir, ličkali koruzo, obdelovali vrt, mleli moko, skrbeli za živali, skratka, stvari, ki jih v današnjem času počnejo še zelo redki in ki jih večina ne ceni več.

Nova Story že v prodaji

Story