Njena družina sta soprog Blaž in hčerkica Izabela. Blaž Rola je eden naših najboljših profesionalnih teniških igralcev, zato nas je zanimalo, kakšno je življenje s profesionalnim športnikom.
Je veliko prilagajanja in odpovedovanja? A zdi se, da Vanesa enkratno usklajuje partnerstvo in materinstvo, poleg tega pa se še ukvarja s spletnim oglaševanjem.
Večno vprašanje - kakšno je vaše življenje med pandemijo?
Po eni strani povsem enako, saj sem še od porodniške bila navajena, da je Izabela z mano doma in da delam od doma, po drugi strani pa še boljše, ker nama je tokrat delal družbo Blaž, ki je bil prvič, odkar sva skupaj, doma več mesecev skupaj. Tako smo to slabo situacijo spremenili v dobro in res izkoristili skupni čas.
Verjetno je vse družinsko življenje podrejeno soprogovim treningom?
Res je. Življenje s profesionalnim športnikom zahteva veliko odrekanja in prilagajanja, saj šport na tem nivoju, kot ga igra Blaž, ne dopušča odstopanj od športne discipline. Tenis je njegova služba 24 ur na dan, saj poleg večurnih dnevnih treningov zahteva tudi skrb za telo, zdravje, zdravo prehrano in um. Tako so dnevi, predvsem ko je Blaž doma in se pripravlja na turnirje, izključno prilagojeni njegovim treningom in vsemu, kar zahtevajo priprave. Vendar z Izabelo obožujeva tenis, zato nama nič ni težko in ga po navadi, ko je doma, pogosto spremljava na treningih.
Kako je sploh biti soproga vrhunskega športnika?
Če imaš tenis rad, odlično! Včasih se z Blažem prav smejeva, saj ko odpotuje na turnir, ne vem, ali si želim, da pride čim prej domov ali da zmaguje in še ostane na turnirju. Iskreno so njegove tekme moja mala obsesija in komaj čakam, da jih lahko od doma spremljam. Rekla bi, da je ogromno plusov, velik minus pa je, da se precej manj vidiva kot običajni zakonci, predvsem zdaj, ko imava Izabelo.
Vas je na začetku vajine zveze to mogoče strašilo?
Načeloma sva že takoj na začetku položila vse karte na mizo in se premišljeno podala v zvezo. Vedela sem, kaj me čaka, da ga velikokrat ne bo. Ampak Blaž mi je vedno znova pokazal, da ga je vredno čakati in z njim pisati skupno prihodnost. In po skoraj osmih letih lahko rečem, da je bil moja najbolj rizična, a hkrati najboljša odločitev.
Kako sta se zaljubila?
Oba sva pred tem neprijetno izkušnjo prej, nato pa sva se spoznala prek skupnega prijatelja, ki je poznal najino zgodbo. In že na prvi pogled sva imela eno posebno energijo, ki je prerasla v prijateljstvo in nato v ljubezen.
Kaj vas je na soprogu najprej pritegnilo?
Oči, ki jih zdaj vsak dan gledam pri svoji punčki.
Ga s hčerko spremljata povsod?
Preden sva imela Izabelo, sem z njim prepotovala svet, ko pa sva dobila otroka, je bil načrt, da Izabela dopolni leto dni, nato pa jo počasi uvedeva v potovalni ritem. No, brez večjih težav smo preživeli prvo leto, nato pa nam je v 2020 načrte prekrižala epidemija. Zdaj upamo, da se stvari malce umirijo, da bova lahko večkrat odpotovali z njim na turnirje in da bo lahko Izabela navijala, ne samo prek TV-zaslonov, ampak tudi glasno s tribune.
Se vam zdi, da ste stroga mama?
Ja, za zabavo poskrbi Blaž. Če vem, da je nekaj dobro za njo, ne popuščam, je pa res, da je Izabela zelo priden otrok in ji precej stvari z lahkoto dopoveva.
Si kdaj privoščiš čas samo zase?
Ja. To je bilo eno mojih nosečniških pravil, da si bom tudi po otroku vzela čas zase, da se napolnim z energijo, da lahko potem njej in možu dam najboljšo verzijo sebe. Se mi zdi, da drugače ne gre, saj pregoriš. K sreči je Izabela velik zaspanec, zato običajno večere izkoristim zase.
Kako skrbite zase, se veliko ukvarjate s športom?
Za svojo postavo se lahko zahvalim le genom. Verjetno sem najbolj športno neaktivna žena športnika. S postavo se nikdar nisem obremenjevala, saj se mi zdi, da sta življenjski tempo in ambicije zmeraj poskrbela, da sem bila fit. Je pa res, da leta delajo svoje, zato se zdaj bolj kot s postavo ukvarjam s tem, da živim v zdravem telesu.
Si predstavljate, da bi imeli drugačen poklic kot 'blogerka'?
Trenutno ne. Sicer sem po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica in magistrica ekonomskih in poslovnih ved, prej zaposlena na Višjem sodišču v Mariboru, ampak me je življenje v zadnjih letih poneslo v povsem druge vode. Pred leti, ko sva se z Blažem preselila v Ohio in sem praktično z dvema univerzitetnima izobrazbama ostala brez dela, saj moja poklica v Ameriki zaradi pogostosti nista iskana, sem bila primorana poiskati druge možnosti, kajti sem tip ženske, ki jo delo izpopolnjuje.
Tako sem potovanja z Blažem izkoristila za takrat še marsikomu neznano področje – digitalni marketing – in morem reči, da me je intuicija vodila v pravo smer, saj je v Ameriki bloganje takrat bilo v prebujanju in sem tako dobila prve naročnike. In danes, nekaj let pozneje, me to delo še zmeraj preizkuša, navdušuje in osrečuje. Tako si trenutno ne znam predstavljati, da bi delala karkoli drugega kot to, kar počnem.
Zmeraj sem bila kreativna duša in sedenje v pisarni za debelimi sodnimi spisi me je malo po malo srkalo vase. Zdaj imam fleksibilno službo, urnik si postavljam sama in delam nekaj, kar me resnično veseli. Pa še lažje usklajujem družinsko življenje z urnikom profesionalnega športnika. Je pa res, da pravu nikdar nisem popolnoma zaprla vrat in še obstaja opcija, da se enkrat, ko bo Blaž zaključil kariero, vrnem v pravniške vode.
Je bila težka odločitev odkrito spregovoriti o svojih zdravstvenih težavah?
Ja! Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj zgodbo delim ali ne, vendar sem se na koncu odločila, da jo povem javno, in ob tem upam, da vsaj eni punci ali ženski olajšam trpljenje in povem, da ni edina, da ni sama. Problem je, da so določene zdravstvene teme še zmeraj velik tabu in punce o tem ne govorijo. In ko se spomnim svoje stiske, ko so mi pri 23 letih diagnosticirali endometriozo in druga obolenja, verjamem, da bi bilo lažje, če bi o tem nekdo javno govoril in informiral punce o tej pogosti bolezni. Bom pa iskrena, delila sem tudi zase, saj ko leta v sebi držiš stisko, te deljenje zgodbe osvobodi.
Verjetno vam je veliko žensk hvaležnih, da z njimi delite to izkušnjo?
Odziv in podpora, ki sem ju bila deležna, sta hitro potrdila pravilnost moje odločitve, da sem o tem javno spregovorila. Moj cilj je bil, da pomagam vsaj eni, ki je v stiski. Glede na zgodbe mojih punc, ki so jih delile z mano, in naše pogovore vem, da sem pomagala ogromno puncam, če ne drugega, sem se potrudila biti dobra uteha. In ravno danes sem od punce, ki se je leta borila z neplodnostjo, dobila slikico ultrazvoka in srce mi je zanjo počilo od sreče.
Imate v svojem polnem urniku čas na primer za branje knjig?
Rada berem avtobiografije in biografije, ki temeljijo na resničnem življenju močnih in pogumnih žensk. V zadnjem času sem prebrala The Last Girl, Da bi lahko živela in Puščavska roža, saj me problematika človekovih pravic in pravic žensk v nekaterih političnih sistemih izjemno zanima. Mogoče še en dokaz, da zanimanje za pravo še zmeraj obstaja. Trenutno pa berem 12 pravil življenja.
Kakšno glasbo poslušate?
Glede glasbe sem malce specifična, obožujem akustične verzije r'n'b izvajalcev. Lahko kar rečem, da nisem najbolj na tekočem z novimi hiti, saj je moja duša ostala v devetdesetih.
Kako z Blažem vzdržujeta romantiko v odnosu?
S spoštovanjem in zmenki. Mogoče malce neobičajen odgovor, pa vendar menim, da če se ohranja spoštovanje med partnerjema v kombinaciji s pravo dozo ljubezni, romantika pride sama od sebe. Je pa res, da z leti spremeniš pogled na romantiko in ti tako najbolj romantično stvar lahko predstavlja že lep pogled.
Druga stvar pa so zmenki. Že od samega začetka sva imela pravilo, da kadarkoli sva skupaj, imava enkrat na teden 'date night'. Pred otrokom je to pomenilo, da sva se oba uredila drug za drugega in uživala v družbi brez telefonov. Zdaj, ko imava otroka, so zmenki v malce drugačni podobi, razen če dobiva varstvo. Navadno pogledava kakšen dober film ali pojeva večerjo, ko otrok zaspi. Vendar se še zmeraj trudiva, da sva v nekem trenutku samo midva, brez ostalega šuma, Mislim, da naju to vedno znova poveže.
Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Jana Šnuderl, Pia Hočevar Mucić
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del