Vasja Jager (Janina kolumna) o čustvih pred prazniki

Vasja Jager (Janina kolumna) o čustvih pred prazniki (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Jana
27. 12. 2016

Malo stanovanje je skoraj povsem tiho, le radiatorji šumijo s toplo vodo, ki se pretaka po ceveh. Ljuba mi je ta nevsiljiva pesem o varnosti.

Onkraj okenske šipe se potuhnjeno plazi zimski večer in s kristalnimi, mrzlimi prsti tipa za človeškimi goltanci. Ob mizi, na katero sem stegnil noge, leži črni pasji mešanec, ki se mu okoli gobca že širi belina. Pes spi in jaz pišem; vsak hipen stik s plastičnimi tipkami mi je kot droben vbod z iglo, ki mi iz prstov potegne po kapljico krvi. In vem, da sem živ. Dvignem pogled in se ozrem okoli sebe; vse je mirno.

Stene okoli mene so trdne, divjina na drugi strani nepomembna. Rada bi do mene – nenadoma me zmoti zvonenje mobilnika – a le za hip; tudi mobilnik je nepomemben. Utišam ga, pišem dalje. Dokler ne bom utišal še sebe. Na kavču poleg mene se valja škatla menčmalovov, po katere sem pred pol ure hlastno šibal v Mercator; sla po sladkem je ukročena. Do naslednjega napada. Na vse sem mislil in vse je mirno; kolumna je še poslednja odgovornost dneva. Vsake toliko dvignem pogled in se zazrem v steno pred seboj. Vedno, ko jo pišem, počnem enako; ko mi zmanjka besed, pomislim na vas in vaše obraze in – vidim. Pa spet steče. Samo v tak-šnih trenutkih vam lahko pišem in ti trenutki so sveti.

Tipkam v ponižnem zavedanju lastne sreče. To leto je bilo dobro z menoj, tudi ko je bilo kruto. Oziroma še posebej, ko je bilo kruto. In sedaj, ko se končuje, sedim na kavču v skromnem, a toplem stanovanjcu v Mariboru. Bančni račun skoraj prazen, srce pa tako polno, da se razliva čez te vrstice. Še malo in končal bom; potem si bom pripravil črni čaj z mlekom. In še malo, pa bo v vratih zarožljal ključ; pes bo našpičil ušesa in stekel k vratom. Vstal bom in šel proti njej, jo objel. To je moj praznik – po dolgih, dolgih letih spet jaz, spet doma.