Slovenski kolesarski as Primož Roglič je v vožnji na čas na olimpijskih igrah v okolici dirkališča Fuji osvojil zlato medaljo. V cilju je za več kot minuto ugnal vse tekmece. Po težavah na cestni dirki je strnil vrste in se podpisal pod četrto slovensko kolajno na letošnjih OI ter drugo zlato po kanuistu Benjaminu Savšku.
Ob tem uspehu pa spomnimo na njegovo partnerico, ki mu vedno stoji ob strani, Loro Klinc. Že pred časom je napisala svoj knjižni prvenec Kilometer nič, v katerem je strnila vsa svoja doživetja in prigode z dirke po Španiji, temu dodala nekaj teorije o cestnem kolesarstvu, vse skupaj pa začinila z zgodbami iz zakulisja. Pogovor z njo je bil lani objavljen v reviji Story, v nadaljevanju pa si ga lahko preberete tudi vi.
“O cestnem kolesarstvu nimam pojma, razen tega da vem, kdo je Lance, da je Tour v Franciji in da se ata vozi s kolesom, ki se mu reče specialka. Balanco ima kot rogove kake divje živali obrnjene navzdol in tako tanko gumo, da je v primerjavi z njo tekaška dila široka kot traktor.”
S temi besedami je Lora v knjigi pospremila svoj vstop v svet kolesarstva. Na edinstven, tragikomičen način pisanja opisuje največje dosežke našega kolesarskega šampiona ter iskrena občutja ob vsem tem. Z Loro sem poklepetala o izidu knjige, o življenju s kolesarsko zvezdo ter še o marsičem.
Najprej nam zaupajte, kako blizu ste si vi s kolesom? Kolesarite?
Kolesarim, ko mi čas dopušča. Postaja mi všeč, grem pa vedno raje nekam, kjer si poleg osebnega zadoščenja nagrajen še z lepim razgledom. Na klance, ampak po svoje, bolj po polžje.
Ne glede na to, kako spretni ste s pedali, znano je, da ste več kot spretni z besedami. Ste 'žilico' za pisanje odkrili že prej ali so kolesarski vati tisti, ki so prižgali iskro?
Pišem, odkar pomnim. Zapisujem podatke, sezname, alineje, stvari, ki jih vidim, misli, ki se mi utrnejo. Že v osnovni šoli sem želela napisati knjigo. Takrat smo na tekmovanju za Cankarjevo priznanje brali Dolenčevo Ozvezdje Jadran – fenomenalna je. S kolesarstvom sem dobila samo zgodbo, ki se mi je zdela dovolj zanimiva, da bi jo slišali tudi drugi.
Pred časom ste pisali kolumno, bralci so bili zelo navdušeni. Je to tisto, kar vas je spodbudilo, da nekoč napišete knjigo?
Ne vem, ali je ravno to odločilno, je pa pripomoglo. Lažje daš nekaj od sebe, če veš, da je ljudem všeč in da bodo to sprejeli. Spodbudilo me je predvsem to, da sem ob gledanju dirk poslušala vprašanja, ki so nekomu, ki spremlja kolesarstvo, zelo samoumevna, če ne ne celo retorična, v pozitivnem smislu.
Vaš knjižni prvenec Kilometer nič je sklop več vsebin (vaš osebni dnevnik, teorija o cestnem kolesarstvu ...). Nam lahko o tem zaupate malo več?
Knjiga ne govori o Primožu, čeprav je prav on velikokrat v glavni vlogi, ampak o kolesarstvu na splošno. Sloni na ogrodju lanske Vuelte, razdeljena pa je po etapah, ker se je zgodilo skoraj vse, kar se lahko na dirki zgodi. Vsaka etapa se začne z objektivnim poročanjem medijev in zaključi z mojim potopisom - dnevniškim, izpovednim ali kakšnim drugačnim. Vmes je po domače razložena teorija oziroma kaj smo spremljali na etapi.
Knjigo sem prebrala tudi sama, vsebina pa me je dobesedno posrkala in nisem se ji mogla upreti. Ob včasih hudomušnih, drugič iskrenih ter čustvenih besedah sem se nasmejala, potočila celo solzo ali dve, obenem pa dihala s Primožem in za Primoža. Kakšni so odzivi bralcev na vašo knjigo?
Odzivi ljudi so me zelo presenetili, in to v pozitivnem smislu. Prejela sem ogromno sporočil o tem, kaj vse so ljudje občutili ob branju. Z nami so delili žalost, veselje, ljubezen, z nami so šli gor in dol. Najlepše pa se mi zdi, da ljudje zelo cenijo iskrenost. Tisti, ki me poznajo, so rekli, da je ta knjiga jaz, da taka pač sem, kar je res. Ne znam skrivati čustev, včasih se kregam, pošiljam koga in kaj kam ... ampak to je lajf.
Zaupajte nam, je bil Primož tisti, ki je prvi prebral vsebino? Kakšna je bila njegova reakcija?
Primož je bral sproti. Ni imel pripomb, seveda me je spodbujal. Včasih je komentiral kakšno taktično zadevo, ampak sem ga hitro opomnila, naj ne komplicira.
Ali je težko biti partnerica svetovnega junaka – kolesarskega asa?
Težko je relativna oznaka. Kaj je za nekoga težko, je odvisno od vsakega posebej. Za nas je to, kako živimo zdaj, normalno. Najbrž za večino ni, ampak tako smo izbrali, in drugače ne bi šlo. Ne dvomim, da bomo kdaj živeli drugače, a zdaj je to naša normalnost. Nedelja je vedno delovna, radi pa imamo recimo ponedeljke (smeh). Veliko oziroma kar neprestano smo po svetu, tudi to je hkrati breme in privilegij. Hvaležna sem za način življenja, ki ga lahko živim, bi se pa zlagala, če bi rekla, da ni naporno in da je vedno fino. Zdaj je že oktober, Primož pa je bil nazadnje doma 7. julija.
Kako pa se počutite v vlogi mamice? Mali Lev je navsezadnje vedno in povsod z vami?
Lev je vedno z mano, čeprav se včasih vprašam, ali mi je tega res treba. A on je vedno prvi. Biti mama je najbolj naravna in nagonska funkcija. Tudi privilegij. A tudi to sem ugotovila šele, ko sem sama postala mama, čeprav mi je moja mama to vseskozi govorila. (smeh) Trudim se, da stvari čim bolj poenostavim. Želim pa si, da si bo zapomnil, da mora biti družina skupaj, da se bo naučil najbolj pomembne stvari iz tega načina življenja.
Zdi se, da se odlično znajdete v vseh vlogah. Od kod vam vsa ta energija, pozitiva in moč, da zmorete vse to?
Brez skrbi, da tudi meni včasih 'vrže čez'. V bistvu je to vprašanje za večino žensk, kajne? Delaš ves čas oziroma do takrat, ko ni narejeno. Ko mi ne gre, se učim od Primoža in svoje družine. Potem se ustavim in se poskusim osredotočiti na en korak naenkrat ter biti hvaležna za vse, kar imam. Tudi male zmage štejejo.
Najbolj pa občudujem to, da ostajate skromni in pristni; tako vi kot Primož. Lahko na vse to sploh še kaj dodate?
To je bolj vprašanje za ljudi, ki so z nama, okoli naju. Sebi je najtežje nastaviti ogledalo. Saj sva čisto navaden par. Gotovo, da se spremeniš, a to je normalen proces, ker se spreminja tudi vse okoli nas. Pomembno je, da v bistvu ostaneš zvest sam sebi, ne glede na okolico. To, kar imaš, ali dosežeš, te ne definira. Je pa res, da je pomembna pot, kolesarska je težka in gre vedno gor in dol. Ne moreš z lahkoto na vrh in potem tam malce počivati. Vseskozi je borba. Ta način se prenese tudi v 'navadno' življenje. In zdi se, da zaradi tega znaš veliko bolj ceniti vse stvari.
Zaupajte nam zgolj še to, kakšni so vaši načrti za prihodnost, vas morda lahko kje spremljamo?
Uf, težko vprašanje. Letošnje kolesarsko poletje je bilo zelo intenzivno. Z vzponi in padci, knjigo, francoskim tourom, najtežjimi čustvenimi preizkušnjami. Še naprej bom ob cesti, doma v nizkem štartu s pripravljenim kovčkom, furala svojo sceno, trudila se bom delati dobro, saj je to vedno dobra izbira. Trenutno pripravljamo angleški prevod svoje knjige in v Primoževem navijaškem kotičku pa poleg knjige najdete tudi razširjen nabor 'lifestyle' izdelkov.
Napisala: Tina Fujs // Fotografije: Gregor Bohak in osebni arhiv
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
