Irena Yebuah Tiran in Leticia Slapnik Yebuah: “Verjameva v dobro ljudi”

Irena Yebuah Tiran in Leticia Slapnik Yebuah: “Verjameva v dobro ljudi” (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
3. 10. 2020

Priznana operna pevka Irena Yebuah Tiran in arhitektka ter grafična oblikovalka Leticia Slapnik Yebuah sta zagotovo najbolj znani dvojčici pri nas.

Sta neločljivi, kar pomeni, da ne mine dan, ne da bi se videli ali vsaj slišali po telefonu. Nemalokrat ju tudi na odru vidimo skupaj. Madagaskar je bil njun prvi skupni muzikal, skupaj pa sta nastopali tudi v predstavah Matjaža Bergerja in Maše Kagao Knez ter Magičnem gledališču Serpentes.

Lani pa sta imeli tudi svoj samostojni koncert, kar je bila zanju prav posebna odrska izkušnja. Potem pa je prišla pandemija koronavirusa in življenje se je vsem nekako postavilo na glavo. Tudi njima.

Zato nas je najprej zanimalo, kaj sta počeli ta čas, ko se je vsakdanja rutina povsem spremenila.

“Na začetku smo veliko hodili v naravo, na pohode, se rekreirali, saj smo tako premostili začetni šok obmirovanja. Imam šestletno hčerko in na začetku je bilo super biti doma. Mož je sicer hodil v službo za štiri ure, starejša je imela šolo prek spleta. Najprej je bilo res super, potem pa se je začelo. Želela sem si v službo, ven, pogrešala sem druženje s prijatelji. Življenje je naravnano tako, da gredo otroci v šolo, odrasli v službo, oni se učijo, mi pa služimo denar. Popoldne pa se imamo skupaj lepo. Menim, da je tudi čas 'biti narazen' v odnosu izjemno pomemben. Potem še bolje veš, kako je fino, ko si skupaj. To je bila nekako moja izkušnja karantene,” odkrito pove Leticia.

Njena sestra Irena pa je vse skupaj doživljala nekoliko bolj stresno:

“Imam dva najstnika, ki sta bila pridna in z njima res nisem imela nobenih težav. Pridno sta se učila, skupaj pa smo na začetku tudi veliko hodili, kuhali, jedli in se pogovarjali. Poučevala sem prek spleta, a vseeno me je vse skupaj po dveh mesecih precej vrglo iz tira. Ugotovila sem, da je glasba pri meni zelo močan kanal za čustvovanje. Vse, kar se v meni dogaja, se navzven izraža preko glasbe. Med karanteno pa seveda nisem pela in sem tako imela več časa za razmišljanje. Sledila sem medijem in dejansko me je veliko stvari vznemirjalo. Tudi vse to, kar se dogaja v Ameriki, po svetu … Ko imam namreč svoj delovni tempo, niti ne pridem do vseh informacij, zdaj pa sem ga imela in me je to morilo.”

Eno od vprašanj, ki se seveda postavlja samo po sebi, je tudi, kako sestri gledata na vso nastalo situacijo tudi po karanteni. In glede tega sta si povsem enotni.

“Če so neka navodila, se jih je treba držati. Kar ošpice dobim, ko vidim ljudi z maskami pod nosom ali pa še nižje. Zdi pa se mi, da če so to priporočila, bi jih jemala življenjsko. Nekje sem brala, da naj bi tudi prva triada otrok nosila maske. Tisti, ki je to predlagal, verjetno nima otrok. To se mi zdi čisto pretiravanje. Če so študije pokazale, da otroci niso prenašalci in se poleg tega lažje spopadajo z boleznijo, če zbolijo, potem res ne vidim smisla, da bi nosili maske. Seveda si morajo razkuževati in umivati roke. Na živce pa mi gredo tudi vse te teorije zarote, ki so se pojavile. S tem ne mislim, da moramo biti kot ovce in slepo slediti vsemu, s čimer nam postrežejo, a da bi na vsakem koraku videla zaroto, to pa res ne. Še vedno verjamem v dobro v ljudeh,” je v imenu obeh povedala Irena.

Skozi ves pogovor s simpatičnima sestrama je čutiti veliko topline, treznega razmišljanja in optimizma. Čeprav so časi težki, predvsem za Ireno, ki je umetnica, vemo pa, da je danes med drugimi tudi umetnikom izjemno težko.

“Glasba je moja osnovna dejavnost, učenje je bolj za zraven. Zato je tudi v tem času pri meni finančni izpad precejšen, da o čem drugem sploh ne govorim. Učim polovično v glasbeni šoli, tako da vsaj za položnice imam, vse drugo pa se je spremenilo. Najhuje je, ker niti ne vemo, kako bo v prihodnosti. In če se spet vrneva na priporočila. Zame ni težava držati se teh priporočil in sem zelo disciplinirana, ampak potem naj bo za vse enako. In se bom spet dotaknila 15. avgusta, ko je bilo na Brezjah 3000 ljudi! Slovensko komorno glasbeno gledališče pa bo imelo premiero v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani in na podlagi priporočil je tam lahko le 27 obiskovalcev. In če je na primer vstopnica 10 evrov, ni prav nobene računice.”

Za Leticio je nekoliko drugače, saj ima na srečo dve izobrazbi oziroma deluje na dveh področjih.

“Delam na grafičnem oblikovanju in na glasbenem področju. Tu se je seveda veliko spremenilo. Nimam predstav, vaj in nastopov. Imam pa srečo, da lahko delam grafični dizajn. Ukvarjam se s projekti, ki jih korona ni tako prizadela, in sem že junija začela normalno delati. To pomeni, da nisem imela večjega finančnega izpada. Sem pa žalostna, ker se je moje ustvarjanje na glasbenem področju spremenilo, saj tu zelo uživam. Na srečo se zdaj obeta en nastop z Ireno in se ga zelo veselim.”

Ker ima Irena posledično zaradi vse nastale situacije več časa za razmišljanje, se je pridružila iniciativi Aktivni državljani Slovenije.

“Trudimo se, da bi mogoče vendarle spremenili določene stvari v državi in ob tej priložnosti vabim vse, ki jim ni vseeno, v kakšni državi živimo, in ki bi radi kaj spremenili, da se nam pridružijo. Doslej sem bila prepričana, da se s politiko ne bom ukvarjala, saj sem vendar umetnica in to ni moja stvar. Zdaj pa vidim, da je še kako moja stvar, predvsem pa stvar mojih otrok! Vse, kar se tiče našega življenja, je pomembno. Odlično bi bilo, če bi se ljudje zbudili iz te apatije in verjeli, da je tudi en človek pomemben in lahko prinese spremembo. Za zdaj smo skupina na Facebooku s približno 5.600 člani in se dobivamo preko zooma. Kar nekaj ur svojega časa sem investirala v to. Trenutno razmišljamo, kako bi oblikovali neke konkretne predloge in smo se resno lotili dela. Povabil me je mož moje dobre prijateljice Eve Hren. Ker vem, kakšne vrednote imata, kako vzgajata svojega sina, sem vedela, da je to prava stvar. Začutila sem, da lahko sama tudi nekaj prispevam k družbi,” o svoji angažiranosti pove Irena.

Sestri Irena in Leticia se zelo dobro zavedata, kakšen privilegij je imeti v življenju nekoga, ki ti je tako zelo podoben. To sami vedno znova poudarjata in priznavata, da si nikoli ne gresta na živce.

“No, najina moža nad tem nista tako navdušena (smeh), a sta se skozi vsa ta leta navadila in najino povezanost sprejemata. Zato veliko dopustov preživimo skupaj. Poleti zelo radi jadramo in zelo praktično je, da je svak skiper,” pravi Irena.

Vsi zelo radi tudi smučajo, tako da tudi zimske počitnice preživijo skupaj.

“Obe z Leticio zelo radi tečeva. Letos so praktično vsi maratoni odpovedani, tako da se res veseliva polmaratona, ki bo pri nas v Novem mestu. Če redno treniraš, sploh ni težko. Kar se mene tiče, potrebujem tek za petje. To je nekakšna splošna kondicija, in če lahko tako rečem, smo pevci neke vrste atleti. Naš inštrument pri petju je celotno telo. Sama nisem najbolj discipliniran človek, kar se tega tiče, in potrebujem 'brco v rit', zato hodim na tekme, da imam motivacijo za trening. V veliko pomoč mi je tudi moj trener Primož Kobe, s katerim sodelujem že kar nekaj let,” o svoji ljubezni do teka pravi Irena.

To svojo ljubezen do športa sta prenesli tudi na otroke. Leticijina hčerka trenira smučanje in je tudi vpisana na športno gimnazijo v Novem mestu. Ker so starši nenehno v pogonu, so pač tudi otroci in šport jim je prešel v kri.

“Res sta najini družini zelo povezani, tudi kar se tiče vzgoje otrok. Mogoče se razlikuje po tem, da imam jaz dva sinova, Leticia pa dve hčerki. Letos sem ugotovila, da je družina moje sestre edina, s katero grem lahko na počitnice. Imava enak pogled na vzgojo. Če pa sem s kom drugim, ki ima povsem drugačne metode, se moram večkrat ugrizniti v jezik, pri sestri pa mi tega ni treba,” nekoliko v šali pravi Irena, Leticia pa se seveda z njo povsem strinja.

In prav to povezano življenje je pripeljalo tudi do istega kroga prijateljev, sicer pa sta že na fakulteti poznali vse kolege druga od druge.

“Se mi zdi, da sem tudi sama na pol študirala arhitekturo. Zanimivo, da sva do prve polovice četrtega letnika srednje šole mislili, da bova šli obe skupaj na arhitekturo, potem pa se je vse skupaj obrnilo drugače in sama sem nadaljevala glasbeni študij v Salzburgu.”

Čeprav sta Irena in Leticia identični in ju res zlahka zamenjaš, pa te svoje podobnosti nista izkoriščali. Tudi ne za to, da bi koga potegnili za nos.

“Bolj sva se tu pa tam zamenjali, da bi se rešili iz zagate. Enkrat sem recimo šla z Leticijinim potnim listom v Grčijo, ker sem svojega pozabila v Salzburgu in ga ne bi pravočasno dobila,” razloži podobnost Irena, Leticia pa dodaja, da se ji pogosto zgodi, da ko stopi iz dvorane, v kateri je nastopala Irena, ji vsi čestitajo za odličen nastop. “Ljudje ne dojamejo, da nisem bila ravnokar na odru, in mi vsevprek čestitajo. Na začetku sem še razlagala, da nisem jaz, zdaj pa kar sprejemam čestitke, ker se mi v nasprotnem pričenjajo opravičevati in je cel zaplet. Tako da čestitke za njeno petje sprejemam tudi sama.” (smeh)

Napisala: Sandra Bratuša, Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik; Ličenje: Zara Muhič Stiliranje: Atelje Dobrovoljc

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri