Odkrito priznam, imela sem tremo. Človek, kot je Veselin Vujović, vzbuja nekakšno avtoriteto, zaradi česar sem bila pred pogovorom precej živčna, a se je nervoza že ob prvem vprašanju razblinila in klepet s slovenskim rokometnim selektorjem se je sprevrgel v pripovedovanje zanimivih prigod ter zabavnih šal, ki jih je 'Vujo' stresal iz rokava.
S sproščenostjo in odprtostjo hitro lahko začara sogovornika, ob načelih in trdem delu pa ni nič nenavadnega, da je postal eden izmed najuspešnejših športnikov na balkanskem polotoku, ki je januarja svojim lovorikam dodal še bron s svetovnega prvenstva.
Story: Od nepozabnega polfinala na svetovnem prvenstvu in bronaste medalje je minilo že nekaj tednov. Kaj danes menite o celotnem dogajanju?
No, če odkrito priznam, sem se navadil na zlato, zato bronasta medalja ni nekaj, kar bi me zadovoljilo. Ob uspehih seveda uživam in se počutim dobro, še bolj pa sem zadovoljen, ko vidim ljudi, ki ta zmagoslavja povezujejo z menoj in izrekajo pohvale.
Story: Verjetno pa so občutki nekoliko drugačni kot takoj po tekmi, ko je bilo vse skupaj še precej sveže.
Zagotovo, tako kot povsod v življenju. Na morju se imamo običajno super, ko se vrnemo domov, smo še polni vtisov, po dveh mesecih pa tudi ti počasi zbledijo. Zdaj razmišljam le o tekmi, ki nas čaka v maju proti Nemčiji. Vem, da bo dvorana polna, vstopnice gredo za med. Morda bo zvenelo brutalno, pa vendar ... V športu je kot v seksu. Vsakič moraš biti boljši, ne moreš živeti na račun starih lovorik. Nihče nas ne bo tolažil, da je vseeno, če smo izgubili proti Nemcem, ker smo igrali naravnost odlično na svetovnem prvenstvu.
Story: Torej menite, da bo majska tekma proti Nemčiji precej težja?
Ne, ni nujno, odgovornost pa je toliko večja. Zdaj ne vem, kako se bodo odzvali moji rokometaši. Nazadnje smo končali na tretjem mestu in zdaj moramo upravičiti ta sloves, prav zato bo tudi pritisk toliko večji, saj bomo vsekakor želeli upravičiti pričakovanja. Če fantje niso pripravljeni zdržati pritiska, niso pravi. Naredil bom vse, kar lahko, da jim pomagam spopasti se s strahom.
Story: Imate v mislih pritisk medijev in javnosti?
Ne, mislim, da ta pritisk polagamo na pleča sami sebi. Že pred uspehom na prvenstvu smo imeli intervjuje, tako da bo zdaj isto, vendar pa se vse glavno dogaja v naših glavah. Spraševali se bomo o številnih stvareh. Smo res tretja najboljša reprezentanca na svetu? Vse bo jasno na tekmi proti Nemčiji, aktualnemu evropskemu prvaku, ki je na svetovnem ostal daleč za nami. Zmaga bo potrdila našo kakovost. Svetovno prvenstvo je morda mimo, vendar bodo naš zaključni izpit prav Nemci.
Story: Ste človek, ki je zadovoljen s svojimi dosežki, ali ste eden izmed tistih, ki vedno želijo še više?
V resnici ne uživam v trenutkih veselja, kar je moja šibka točka. Ko končam tekmovanje, že razmišljam o tem, kaj bi še lahko naredili bolje in izboljšali za prihodnje tekme. Na svetovnem prvenstvu sem zmago prvič doživljal tako kot nikoli prej. Ponavadi namreč vse sprejmem povsem normalno, saj nikoli nisem povsem zadovoljen, tokrat pa sem bil iskreno zelo vesel. Vseeno se zavedam, da sem sposoben poseči še po čem višjem. Prav to miselnost želim prenesti na igralce.
Story: To vendarle ni slabo, saj ljudje z dobro mero samokritičnosti vedno posežejo kar se da visoko.
Seveda, tisti, ki so hitro zadovoljni, bodo ob prvi priložnosti ostali zadaj, medtem ko tisti, ki niso, izkoristijo priložnost, da stvar naredijo še bolje. Verjamem, da ste tudi vi imeli intervjuje, ob katerih ste se zavedli, da bi jih lahko izpeljali bolje. Naslednjič ste se bolj potrudili in tudi rezultat je bil boljši. Ekipa, ki izgubi, se nauči dosti več kot tista, ki zmaga.
Story: Pa vendarle je bron izjemen dosežek za slovensko izbrano vrsto. Kam boste shranili spomin na svetovno prvenstvo? Med druge lovorike?
Če verjamete ali ne, niti ne vem točno, kje imam vse medalje, ki sem jih osvojil v svoji karieri. Verjetno so nekje zaprte. (smeh) Ne živim na lovorikah zgodovine, seveda pa uživam v spominih na zmagoslavja, kadarkoli pomislim nanje. Nikoli pa se s tem ne hvalim pred ljudmi, saj verjamem, da niso namenjeni temu.
Story: Vaše življenje že od samih začetkov zaznamuje rokomet. Kakšno vlogo ima v resnici v vašem življenju?
Rokomet je moje življenje. Skozi leta mi je šport dal veliko in še več, po drugi strani pa mi je tudi mnogo vzel. Rokometni dosežki so tisti, zaradi katerih me javnost danes označuje z uspehom, zaradi njih pa sem moral izpustiti tudi marsikatero rojstnodnevno praznovanje svojih otrok. To pa je velika izguba. Upam, da to zanju ni pretirano travmatična stvar, saj verjamem, da sta ponosna na moje dosežke.
Story: Nekateri menijo, da v tem ni težave, saj potem tiste dragocene trenutke izkoristite do popolnosti.
Mogoče res! (smeh) Morda imam res ob tistih trenutkih dosti več potrpljenja za otroke, saj mi nikoli niso odveč. Vendar vem, da se mi je po licu dostikrat utrnila solza, če nisem mogel praznovati otroških rojstnih dni s hčerko in sinom. Če ju nisem mogel objeti, ker sem bil daleč stran, v hotelski sobi, pripravljen na tekmo. V Parizu sem bil zelo vesel, saj sta si tekme ogledali tudi moja soproga in hči, ki je za to pripotovala iz Barcelone. Počutil sem se odlično, saj sta bili ob meni.
Story: Ali družina pogosto spremlja vaše tekme?
No, niso stalno na tribunah, medtem ko si tekme velikokrat ogledajo po televiziji. Pogosto svojim rokometašem povem, da je družina velika opora, ki pa jih ne sme zadrževati. Ne smejo dopustiti, da pred polfinalno tekmo razmišljajo o soprogah ... Če nam ne bi uspelo, nas nihče ne bi gledal s tribun. Mi smo najpomembnejši v tej zgodbi! Osredotočeni moramo biti na to, kar počnemo, to je najpomembnejše.
Story: Kako pa se na vaši poti prepletata družinsko in športno življenje?
Zasebno življenje pogosto vpliva na delo, pa tudi nasprotno. Ko pridem domov, ne morem preprosto pozabiti vsega, kar se je dogajalo na igrišču. Zelo redko lahko uživaš v idili, sijajni situaciji. Pogosto se srečuješ s težavami, ki nas ločijo do sreče. Mislim pa, da sem zdaj kar blizu trenutku popolne in brezpogojne sreče.
Story: Zdaj? Kako pa se ob tem počutite?
Sem miren in nasmejan. Nikamor se mi ne mudi, vsako jutro, ko pa se zbudim, se zahvalim za nov dan. Sem srečen in zadovoljen. Ni nobenih stvari, zaradi katerih mi morda življenje ne bi bilo najbolj všeč.
Story: Torej sreča vendarle ni prišla z novo lovoriko, bronom s svetovnega prvenstva?
Veste, kako pravijo: denar ne prinese sreče, vendar pa je občutek ob bogastvu temu dosti blizu. (smeh) Medalja ne naredi srečnega človeka, pa vendar je temu zelo blizu. Človek mora biti zadovoljen z malimi stvarmi, pa vendar mora imeti visoke cilje.
Story: To miselnost ste zagotovo prenesli na svoja otroka. Kaj pa druge vrednote, ki se vam zdijo pomembne?
Poleg številnih vrednot je izjemnega pomena poštenost. Enkrat sem se ustavil na avtocestnem postajališču, da si pretegnem noge. Med sprehodom pa sem po naključju našel denarnico z veliko denarja. Nisem vedel, kaj nas storim. Poiskal sem številko telefona in poklical lastnika, ki je bil navdušen nad mojo gesto. Če to vidijo tvoji otroci, sem prepričan, da česa drugega že ne morejo narediti. Srečni so, ko vidijo srečo v očeh teh ljudi.
Story: V kateri vlogi menite, da ste se bolj izkazali: v vlogi očeta ali rokometaša?
Zagotovo v rokometu! Mislim, da nisem ravno fenomenalen oče, preprosto zato, ker nisem veliko časa preživel z otrokoma. Včasih nimam potrpljenja za vse njune težave. To vlogo je prevzela mama. Jaz sem v trenerskem poslu pa tudi kot oče dosti strog. Če majhen otrok pade, ga tolažijo in ujčkajo. Odziv nas Črnogorcev pa je drugačen. "Ajde, poberi se. Kam gledaš? Zakaj si padel? A hočeš, da te še jaz premikastim?" (smeh) Tudi sam sem takšen s svojima otrokoma in rokometaši. Ne želim, da se preveč zanašajo na druge, saj se mi zdi prav, da so pripravljeni na vse.
Story: To potem dosledno upoštevate tudi na igrišču?
Če se moji fantje poškodujejo na parketu, sem morda trd in jih spodbujam, naj hitro vstanejo ter nadaljujejo tekmo. V globini duše pa me močno skrbi, upam, da se niso hudo poškodovali. Morda me je strah pokazati nekakšna čustva, žalost.
Story: Ste v tem času, odkar vodite slovensko rokometno reprezentanco, opazili kakšne vzporednice med Slovenci in Črnogorci?
Slišal sem številne zgodbice o tem, da Slovenci le s težavo pokažete svoja čustva. Zato sem mislil, da navijanje v Sloveniji in Makedoniji ni isto, vendar ni tako. Slovenci ste zelo pristni, čustveni. Ljudje me pozdravljajo na ulici in se želijo slikati z menoj. Slovenija je po miselnosti in disciplini morda bližje zahodnemu svetu, s čustvi pa ste bolj podobni balkanskemu delu.
Story: Kaj pa številni stereotipi, s katerimi se dnevno spopadamo? Verjamete v to?
Ko vas nekdo označi, je v devetdesetih odstotkih res tako. Če je tvoje drugo ime 'Norost', si resnično malo nor. Prijatelji ponavadi vedo, kakšen si v resnici, zato te njihovi vzdevki najbolje opišejo. Sem velik jugonostalgik, zato z velikim veseljem delam po vseh državah nekdanje Jugoslavije. Verjamem, da smo vsi en sam narod. To je bilo veliko bogastvo. Veseli me, ko vidim Slovence proslavljati srbsko silvestrovo v Beogradu, ali pa, ko se Črnogorci pripeljejo v Slovenijo, kjer so navdušeni nad prelepimi Slovenkami ... To je neka mešanica, ki je ustvarila človeka - Jugoslovana, ki je od vsakega naroda potegnil najboljše.
Story: Kot Črnogorec ste bili zagotovo deležni številnih stereotipov, pa vendar se zdi, da se ob tem dobro zabavate.
Seveda, ko se o tem pogovarjamo, želim slišati le tiste, kjer Črnogorci izpademo kot pravi neotesanci. (smeh) Rajši vidim, da se sam šalim na račun Črnogorcev, kot pa da to počno drugi. Ko mi na primer nekdo reče, da se dobimo ob desetih zjutraj na kavi, rad odgovorim: "Pa, brat, ne ob desetih. Jaz sem Črnogorec, ne budite me pred dvanajsto." (smeh)
Story: S svojim vodenjem ste močno vplivali na slovensko izbrano vrsto, kako pa so fantje vplivali na vas? Kako blizu vam je slovenski jezik?
Razumem jih, ko se med seboj pogovarjajo v slovenščini, nerad pa govorim, saj bi mi bilo lahko zaradi napak hitro nerodno. Mislim, da se že spodobi, da se naučim nekaj besed, želel pa sem se naučiti tudi vašo himno. Ko poslušam Zdravljico, se resnično dobro počutim. Veliko sem se naučil tudi od svojih rokometašev, predvsem o tem, kako se spopadajo z napori. Rokometaši v Črni gori ali Srbiji pogosto tarnajo, da so utrujeni, vidim, da se Slovenci tudi izmučijo, pa tega ne bodo na glas priznali.
Story: Ste vedeli, da Slovenci veljamo za izjemno delavne?
Seveda, mislim, da ste izjemno delaven narod, kar je seveda zelo pohvalno. Mislim, da bi se veliko Črnogorcev lahko kaj naučilo od vas. (smeh)
Story: No, po drugi strani pa si ne znamo vzeti časa zase.
Res je, preveč ste podrejeni poslu, zato ne uživate v drugih stvareh, ki jih prinese življenje. Ves čas ste pod stresom, vse mora iti po urniku. Neprestano vidim ljudi, ki se jim nekam mudi.
Story: Bo tudi to ena izmed tematik na letošnjem Slovenskem oglaševalskem festivalu?
Ne vem še, če mi verjamete. Naslanjam se tudi na veliko pomoč improvizacije in upam, da mi bo uspelo spretno povezovati različne tematike. Ena izmed tem bo zagotovo motivacijski govor, s čustvi nabita tematika. Morda bo veliko nekakšnih podatkov, vendar se sam ničesar nisem lotil brez čustev. Ne bom vam razlagal, kako je Donald Trump postal Donald Trump, saj tega niti približno ne vem. Lahko pa vam povem, kako je Veselin Vujović dosegel uspehe in kaj vse je vplivalo nanj.
Story: Vas že grabi trema?
Ah, kje pa. (smeh) Nastopil bom v amfiteatru, kjer me bo poslušalo 500 ljudi, medtem ko naše tekme spremlja več tisoče gledalcev. Morda bom bolj presenečen, da se je zbrala tako majhna množica. (smeh) Vesel sem, da so me povabili, saj se že veselim druženja. Navadil sem se, da ljudje tako reagirajo name. Ko sem bil mlad, bi bil tudi jaz vesel, če bi lahko prisluhnil kateremu izmed svojih vzornikov. To je povsem človeški odziv, najrajši imam tiste, ki me veselo pozdravijo ali pa se želijo celo slikati z mano.
Story: Pa se v resnici počutite kot nadvse uspešna in pomembna oseba?
Ne, vidim se kot enega izmed najbolj normalnih ljudi na tem svetu. (smeh) V Šabcu sem si uredil domovanje, a je mojim solarnim panelom na poti stalo drevo. Ko so ga posekali, sem ga moral nato razžagati na več manjših drv. To moraš narediti sam, saj je sekanje drv resen moški posel. Medtem ko sem sekal drva, so se prijatelji šalili, saj so želeli posnetek objaviti na družbenih omrežjih. Če sem Vujović, to še ne pomeni, da živim od zraka in ne sekam drv.
Story: Res je, vendar ste tudi sami pred leti z velikimi očmi občudovali svoje idole.
Seveda. Ko sem bil majhen, sem napeto spremljal dvoboje boksarja Milorada Perunovića in jokal vse tri runde, saj sem si najbolj na tem svetu želel, da osvoji zlato. Pripravljen sem bil dati svoje življenje in moč, samo da bi mu uspelo. Več deset let pozneje pa sem bil sam med kandidati za najboljšega športnika Jugoslavije in prepričan sem bil, da ne bom sprejel nagrade, če Perunović ni glasoval zame. Prepričan sem bil, da je nekaj takega dolžan storiti. Ko so mi povedali, da je glasoval zame, se mi je odvalil kamen od srca. Še danes rad navijam za različne športnike, vendar sem se z leti naučil nadzirati ta čustva.
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
