Kar nekaj dobrih izkušenj je v oddaji Gostilna išče šefa pridobila tudi postavna Štajerka Vesna Budja. Mamica štirih otrok je sicer izpadla že po treh tednih, a to je ni presenetilo. Vedela je, katere so njene šibke strani, zato je brez obžalovanja prepustila svoje mesto tistim, ki še ostajajo v igri za zmago.
Vesna, prihajate iz Kidričevega. Kaj bi nam zaupali o kraju, kjer živite? Kako se počutite in kako vas doživljajo ljudje zdaj, po prihodu iz šova?
Kidričevo je krasen kraj. Prihajam iz naselja Njiverce, kjer so hiše urejene v nekoliko ameriškem slogu. Ljudje so prijazni, večinoma staroselci in nekaj nas – prišlekov. Z družino sem namreč preseljena iz Maribora, ampak so nas krasno sprejeli. Kako se počutim ob prihodu? Moram priznati, da še nisem sprehodila po naselju, govorila sem le z najbližjimi in sorodniki. Preveč obveznosti sem imela, tako da me vse to še čaka.
Kuharskih veščin ste se naučili od mame in babice. Tradicija, ki gre iz roda v rod. Katere recepte sta vam dali in kakšne nasvete?
Moja živa narava me je gnala, da sem pri obeh babicah, mami, tetah in vseh ženskah, ki so kuhale, potiskala nos v lonec. (smeh) Že v vrtcu sem se igrala s svojimi kuhalnicami in prosila, ali lahko pomagam pri pripravi hrane, umivanju solate ... Potem sem usvojila osnove klasičnih receptov. Predvsem tega, kar smo jedli in pridelovali doma. Od tega, kako se dela kislo zelje (kako ga ribamo, kuhamo, stisnemo), do pečenke in kruhovih cmokov. Je pa res, da moja družina ni želela preizkušati nepreverjenih receptov, kar je mene gnalo. Začela sem kupovati knjige in brati, saj sem si želela narediti nekaj več kot samo navadno pohano kuro. Predvsem me je zanimalo, kakšnega okusa bi bilo, če bi jo naredila s sezamom, bučnimi semeni ... Zanimalo me je, ali obstaja še kaj več, kot samo to, kar smo jedli doma. In potem sem začela ustvarjati po svojem okusu.
Ste s kuho navdušili tudi druge družinske člane?
Vsi moji otroci pomagajo v kuhinji. Kakšnega zanima bolj, kakšnega manj. Pri meni velja to pravilo (oz. sem takšen tip mame), da mora imeti usvojene osnovne veščine, ko gre zdoma. Da zna pospraviti, oprati perilo in skuhati kosilo. Da je pripravljen na samostojne korake. In pri tem vztrajam, tudi če katerega manj zanima. Morajo se naučiti, saj ne želim, da bi bili odvisni od kogarkoli.
Katera hrana vam je še zlasti pri srcu?
Osebno imam raje meso kot ribe. Jih jem, ampak ne z veseljem. Rada imam rake in lignje. Moji dve jedi pa sta: zrezki z grahom in krompirjev pire, ki ga skuha moja mama. Drugo pa je dalmatinska pašticada, posebna jed, ki se pripravlja tri dni. Recept zanjo sem prinesla iz južne Dalmacije, ko sem bila stara 13 let. Od takrat sem ga izpopolnila in jed je danes vrhunska.
Sodelovali ste na številnih kuharskih festivalih. Mi zaupate kaj o tem?
Najbolj mi je v spominu ostal lanski kulinarični festival v Mariboru. To je bilo nekaj podobnega, kot je odprta kuhinja. Delala sem pod organizacijo Jamieja Oliverja oz. njegovega gibanja Food revolution Slovenija. Dogajal se je vsak petek in tam sem vsak teden predstavljala drugo jed. Zajadrala sem po svetu in pripravljala kitajsko, japonsko, kreolsko, mehiško ... Odzivi ljudi so bili enkratni.
Kje pa ste si še nabirali kuharsko znanje?
Največ iz knjig. Veliko sem gledala tudi svoje priljubljene kuharske oddaje. Heston Blumenthal je zame eden najboljših kuharskih mojstrov, ki ga občudujem. In pa seveda Jamie Oliver, ko je začel z oddajami pa vse do danes. Na izobraževanja sem hodila večinoma v tujino (Italijo in Hrvaško), udeležila pa sem se tudi krasnega izobraževanja na Bledu.
Doma imate kar štiri otroke in verjetno je treba pri takšni družini veliko organizacije. Kdo vam pomaga in kako se usklajujete pri vsakodnevnih obveznostih?
Vanessa, 19 let, in Melissa, 18 let, sta že toliko stari, da sta samostojni. Pri vseh opravilih pa mi tudi priskočita na pomoč. Čeprav sta še vedno najstnici, ki sta radi zunaj, ju je vseeno treba nadzorovati, peljati na različne konce, se zbujati ponoči, saj veste, ni konca skrbi. (smeh) Mark, 10 let, in Maša, 9 let, pa sta tudi že do neke mere samostojna. Vsak od njih ve, da mora za seboj pospraviti, narediti naloge ...
Kako preživljate teden in kako si vzamete čas zase?
Časa zase nimam. (smeh) No, tega je bolj malo, če pa, je to navadno čas, ko otroci spijo. Takrat si pogledam kakšno serijo ali preberem knjigo. Z otroki pa gremo radi v naravo, na igrišče, plavanje, to obožujemo. Pri štirih otrocih, med katerimi je kar precej razlike, je težko združiti vse interese, zato se prilagajamo. Upam, da bomo letos več časa namenili obiskom muzejev in galerij, saj si želim, da otroci spoznajo tudi to.
Kako so domači sprejeli vaš odhod v šov GIŠ?
Ko sem se odločala, ali bom šla, je bil za vse šok. Saj so nam z danes na jutri sporočili, da smo izbrani. Imela sem vso podporo in spodbujali so me, naj grem. Ni pa nihče od nas vedel, da bom prišla že po treh tednih domov. Nekako smo se vsi pripravili na daljše obdobje.
Ste pred tem že spremljali šov, in če, kateri tekmovalci so vam ostali v spominu?
Nisem. To je bila zame popolnoma nova izkušnja. Zdaj spremljam zato, da vidim sotekmovalce, prijatelje, kako plujejo. Res se mi smilijo, ker garajo, in počutim se, kot da bi bila z eno nogo še tam. Resnično nimam pojma, kaj se je dogajalo v prejšnjih sezonah. Res sem šla v oddajo popolnoma brez informacij iz preteklosti. Kar je po eni strani boljše – če bi mi kdo povedal, kako naporno bo in kako malo spanja nas čaka, bi verjetno dobro premislila, preden bi se odločila.
Kaj ste po odhodu iz šova najprej naredili?
Najprej sem objela vso družino in potem spila pivo. Ob treh zjutraj. (smeh) Spila sem ga z največjim užitkom, saj sem vse te tri tedne o tem fantazirala s sotekmovalci. (smeh)