Vesna Laban je do devetindvajsetega leta dosegla vse, kar si je želela – od mlajše dežurne novinarke je napredovala vse do turnusne urednice Odmevov.
Nato je začela delati kot mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede, kjer je doktorirala in postala docentka na katedri za novinarstvo. Toda med štirimi stenami fakultetnega kabineta ni bila srečna, zato se je poslovila od akademske kariere in postala profesionalna osebna trenerka.
Kdaj je prišel trenutek, ko ste začutili, da vas delo na fakulteti ne izpolnjuje?
Ključna prelomnica v mojem življenju je bilo rojstvo mojih otrok. Takrat sem začutila, da obstajajo v življenju pomembnejše stvari od kariere in službe. Prav tako so se po rojstvu otrok v službi začele dogajati stvari, ki jih nisem želela sprejeti. Nisem želela dajati prednosti karieri in zanemarjati materinstva. Odločila sem postaviti materinstvo na prvo mesto in preživeti čim več časa z otrokoma.
Zelo malo ljudi se odpove redni službi za nedoločen čas, če imajo družino. Kako ste zbrali pogum, da sprejmete to odločitev brez slabe vesti?
To sem se odločila ravno zaradi svojih otrok. Trudim se biti odgovorna mama, zato želim svoje otroke naučiti, da je potrebno v življenju početi tisto, kar te osrečuje. To je ključna stvar, ki jo želim predati sinu in hčerki, ne le v teoriji, ampak jima moram to pokazati tudi v praksi. Čeprav je bila moja poklicna odločitev materialno in profesionalno korak v drugo smer, sem presodila, da sem dolžna sebi in svojima otrokoma dokazati, da mi bo uspelo.
So vas navdajali strahovi, da vam ne bo uspelo?
Pojavili so se strahovi, ki so bili v podzavesti ves čas prisotni. Strah me je bilo predvsem, da bom razočarala sebe, ker sem perfekcionistka v vseh pogledih. Spraševala sem se, kaj če mi ne uspe in bo to največji poraz v mojem življenju. Toda tehnično sem naredila vse, da sem pripeljala to odločitev do točke, ko sem si upala to narediti. Nekaj časa sem namreč opravljala delo na fakulteti in v fitnesu hkrati. Nisem se zbudila nekega dne in se odločila, da bom dala odpoved, ampak sem to naredila premišljeno. Dve leti sem vodila vse v to smer, ker sem se želela prepričati, da lahko s tem preživim. Ko sem odkrila, da se boljše počutim in da lahko s svojim delom ljudem nekaj podarim, sem vedela, da je pravi čas za spremembo.
Vas je partner pri tem podpiral?
Tudi zanj je bila to velika prelomnica. Toda ker je spremljal moj razvoj, je pričakoval, da se bom tako odločila. Ugotovila sem, da služba na fakulteti ni tisto, kar si želim početi do konca življenja in da nisem pripravljena sprejeti določenih kompromisov, zato je moj partner pričakoval, da bom našla nekaj drugega. Glede na to, da sem večino časa preživela na fitnesu, ni bil presenečen nad mojo odločitvijo. S finančnega vidika je bilo sprva nekoliko težje, vendar se je to izkazalo za najbolj pametno odločitev v mojem življenju.
Kaj vas je najbolj obremenjevalo na fakulteti?
Odnosi, kar je značilno za večino sodobnih služb. Obremenjeval me je okoren sistem, ki je bil neprilagojen sodobnim potrebam študentov. Predvsem pa me je motilo, da se je najbolj cenilo znanstveno delo, čeprav sem bila zaposlena kot pedagoška delavka. Znanstveno delo sem opravljala brez težav, ampak živela in utripala sem za študente, kar je bilo žal prepogosto razumljeno kot obstranska stvar.
Menda ste bili deležni tudi očitkov, da svoja otroka postavljate na prvo mesto, pred kariero, kar je v akademskem svetu večinoma nezaželeno.
Akademska kariera je zastavljena tako, da je težko ob otrocih dosegati uspehe. To ne pomeni, da ne smeš imeti otrok, če delaš na fakulteti. Lahko jih imaš, ampak pogosto jih vzgajajo varuške, očetje ali stari starši. Če želiš preživeti in ne izgoreti, ne moreš biti popoln v nobeni stvari, temveč je treba postaviti prioritete, kar sem jaz naredila.
Se je vaš krog prijateljev zelo spremenil, ko ste zapustili fakulteto?
Zelo malo pravih prijateljev sem imela iz akademskega sveta, ker si nismo bili podobni po značaju, saj sem bila dinamičen človek. Sedenje in študiranje me je utrujalo, potrebovala sem dinamičen ventil, zato mi je bilo všeč delo s študenti, ker je bilo nepredvidljivo. Novinarstvo je živa stvar, zato je treba študentom posredovati sodobno znanje, ne le teoretiziranja. Nekaj prijateljev imam še iz srednje šole, nekaj prijateljev pa se je pojavilo v zadnjem času. To so ljudje, ki imajo podoben življenjski slog in neizmerno uživam v takšnih prijateljstvih, saj so mi pisana na kožo.
Ste imeli pogosto občutek, da ste sužnja tujih pričakovanj in da morate doseči določene stvari, če želite biti srečni?
Pogosto se sreča zamenjuje z zadovoljevanjem pričakovanj drugih ljudi. Vsak človek mora najti srečo v sebi. Marsikdo mi je rekel, da sem trideset let delala za doktorat in si pridobila dober položaj na fakulteti, sedaj pa bom vse zavrgla. V tistem obdobju sem se ogromno naučila, vendar ne bom žrtvovala preostanka svojega življenja za delo, ki me ne osrečuje.
Kakšen je bil odziv ljudi na vaš poklicni preskok?
Polovica ljudi je dejala, da se mi je povsem zmešalo, druga polovica pa mi je čestitala, rekli so mi, da imam jajca in da bi tudi oni tako ravnali, če bi imeli dovolj poguma. Ko sem začela delati v fitnesu, je veliko žensk prišlo k meni po nasvet, saj jih je zanimalo, kako se odločiš za spremembo poklica.
Kaj ste jim svetovali?
Da je to treba narediti premišljeno, a odločno. Priporočljivo je tudi napisati seznam prednosti in slabosti. Toda nikakor ni smiselno pustiti službe z danes na jutri, sicer si lahko nekega dne očitaš, da nisi dobro premislil.
Zakaj vas je fitnes prevzel?
Zaradi dobrega počutja. Kadar sem se vračala iz fitnesa, sem bila prerojena in polna energije, čeprav sem naredila zelo intenziven trening. Ugotovila sem, da se na fitnesu fizično utrudim, vendar se psihično odlično počutim, sem tista Vesna, ki si želim biti.
So vaše stranke večinoma ženske?
Ne, 60 % je žensk, 40 % pa moških, čeprav sem si predstavljala, da bodo k meni hodile predvsem ženske srednjih let, ki so mame. Vendar delam z različnimi ljudmi, od dvajsetletnic do ljudi, ki se pri šestdesetih ali sedemdesetih odločijo, da želijo narediti nekaj zase.
Pogosto velja, da se za osebnega trenerja odločijo tisti, ki želijo izgubiti nekaj odvečnih kilogramov. Kaj so najpogostejši razlogi, da se ljudje odločijo za obiskovanje fitnesa?
V današnjem času pridejo ljudje v fitnes predvsem zato, da bi sprostili stres in odpravili bolečine v križu, ramenih ali vratu. Najpogosteje se za fitnes odločijo tisti, ki so na polovici svoje življenjske poti in so opazili, da so se zanemarili, ker so dali prednost družini in karieri ter pozabili nase. Bolečina jih opozori, da je skrajni čas, da naredijo nekaj zase. Zunanji videz ni ključni razlog, da se začnejo ukvarjati s fitnesom, ampak sta glavna razloga stres in bolečina, ki je posledica sedečega življenjskega sloga. Lepši videz in kakšen kilogram manj, pa jih spodbudita, da vztrajajo.
Najbrž je zelo pomembno, da pazite na svoje stranke, saj lahko nekatere fitnes povsem prevzame ali celo zasvoji.
Zelo pazim, da najdejo pravo mero, ker se je tudi meni zgodilo, da sem šla iz ene skrajnosti v drugo, saj vedno iščem svoje meje. Zelo razumem ljudi, ki radi pretiravajo, zato pazim na njih, da ne prekoračijo meje, in sem stroga pri tem. Če opazim, da so prekoračili mejo, jih pošljem na dopust za en teden in jih ne spustim v fitnes. (smeh) Človeka je namreč treba obravnavati celostno. Vedno se prilagajam trenutnemu počutju stranke med treningom. Če mi stranka pove, da je imela naporen dan v službi, spremenim načrt treninga, da ne izgori.
Najbrž se kdaj zgodi, da komu zmanjka volje in želi odnehati. Kako motivirate svoje stranke?
Najboljši način motivacije je motivacija z zgledom. Prav tako je zelo pomemben odnos, ki ga imam s strankami. Nedavno mi je neka stranka v šali rekla, da sem najcenejša psihoterapevtka v Ljubljani. Pri mojem delu je pomembno prisluhniti človeku, prepoznati načine, kako ga lahko pripeljem do tega, da zmore več, kar je možno doseči na nevsiljiv, njemu prilagojen način. Zame je glavni izziv, da prilagodim trening in način motivacije vsakemu posamezniku, kar je tudi naporno. Včasih sem po več urah treningov izjemno izčrpana. Nekatere stranke so namreč naporne, vendar me večina mojih strank napolni z dodatno energijo, zato redko pridem domov popolnoma izčrpana.
Ste zavrnili kakšno sodelovanje?
Tudi to se mi je že zgodilo, ker sem presodila, da tej stranki ne morem dati, kar si želi, obenem pa bi me popolnoma izčrpala in si tega ne smem dovoliti. Izkazalo se je, da je bila to pametna odločitev.
Svetujete svojim strankam, naj se odpovejo razvadam, če se želijo dobro počutiti?
Spodbujam zmernost na vseh področjih, noben ekstrem ni zdrav. Večina mojih strank se ne ukvarja le s fitnesom, niso športniki in nimajo te želje, obenem pa imajo službo in družino, kar povsem razumem, zato nasprotujem ekstremom.
Vas vaše delo izpolnjuje, ker pripomorete k boljšemu počutju ljudi?
Vsak dan opažam zadovoljstvo ljudi po opravljenem treningu in dobivam sporočila, kako dobro se počutijo, kar mi ogromno pomeni. Pred kratkim mi je pisal moški, ki veliko potuje in je imel zaradi tega zelo zategnjene mišice. Napisal mi je, da po najinih treningih skače po stopnicah kot zajček, čeprav je za njim tisoč kilometrov vožnje. Takšni odzivi mi pobožajo dušo.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: osebni arhiv, Katja Čemažar
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču