Vesna Makarov: "Rada ustvarjam minimalistične portrete z eno linijo"

Ta, čopič in škarjice so trije elementi, brez katerih ne more. "Vaš ustvarjalni spekter je širok - od slikarke do modne oblikovalke. Ste virtuozinja," pripomnim. Pa nad presežnikom zamahne z roko in odvrne, da je le dekle, ki se je nehalo opredeljevati. Ker jo preprosto zanima toliko stvari, da dela tisto, kar jo v hipu pritegne. Vesna Makarov.

Story: Všeč mi je vaše vpeljevanje hudomušnosti v razgibane, estetske podobe pri potiskanju tekstila. Bi lahko trdili, da je humor vaša odlika?

Humor je del mojega značaja. Všeč so mi ljudje, ki imajo smisel zanj, in to se kaže v delu.

Story: H katerim elementom se najraje nagibate pri izražanju?

Težko je opisati z nekaj besedami. Vedno bolj se nagibam k minimalizmu, razčiščenosti ideje in konceptualni umetnosti izraza. Vključena sta osebna nota in oseben pristop k delu. Barvitost se že malo umika, morda ravno zaradi moje trenutne večje poglobljenosti v formo in linijo.

Story: Veliko je silhuet obrazov.

Rada ustvarjam minimalistične portrete z eno linijo. Obrazi so mi blizu. Od nekdaj so bili fascinantni, saj lahko skozi mimiko izražaš določeno občutje in senzualnost.

Story: So resnični?

Navadno obraze rišem po fotografiji, pa tudi v živo, s specifičnimi ljudmi, vendar vanje vedno vnesem svoj izraz.

Story: Morda je prav eden izmed njih vaš sedemletni sin Marsel. V katerih trenutkih se ob njem počutite še posebej navdihnjeno?

Sin je brezpogojen izvir kreativnosti. Od otroka se učim prisotnosti - biti prisoten je največji navdih. Imeti odprte oči za sedanjost, biti pozoren, biti buden. Vsega tega se lahko v največji meri naučimo od otrok. Brezpogojna ljubezen do njega se kaže v delu, ker moraš biti delu navsezadnje brezkompromisno predan.

Story: Ga pustite k sebi, ko ustvarjate?

Še večkrat bi spustila, če bi ga to bolj zanimalo. (smeh) Otrokom moramo pustiti imeti svoj osebni prostor.

Story: V katerem obdobju vas je umetnost začela veseliti?

Umetnost me je zanimala, še preden sem jo znala poimenovati z besedo umetnost. Že zelo zgodaj torej. Že ko sem bila majhna, pred osnovno šolo. Starši so mi v roke dali papir in je bil mir. Ves čas sem risala in ustvarjala, imela sem prijateljico, s katero sva se igrali v gozdu, mešali zemljo, gradili bazenčke za žabice. Zdi se mi, da je iz igre prišla ta radovednost do raziskovanja. Le da zdaj ne prestavljam kamenčkov. Zdaj imam drug medij. Za ustvarjalca je pomembno, da skozi igro doživlja svoje delo, da se zna prepustiti in biti neomejen, brez predsodkov. Da je odprt in pretočen, da se skozenj pretaka potok idej.

Story: So bili temu v enaki meri naklonjeni tudi vaši starši?

Morda je del očetove duše raziskovalna žilica, vendar me starši niso nikoli prav posebej spodbujali. Umetnost sem imela v sebi. Ne glede na to, kako me je življenje peljalo, sem sledila svojemu klicu in intuiciji. Vmes tudi zašla, ampak se vedno vrnila nazaj k stvarem, ki so mi drage.

Story: In se nahranili s kreativnostjo.

Navsezadnje sem kreativna duša. Tudi govorim tako. Sem tip človeka, ki deluje po principu neobremenjenega opazovanja in nabiranja usedlin skozi čutenje inspiracije. Ta navadno prihaja na plan v najbolj nepričakovanih trenutkih. Sem že toliko 'zverzirana', da ne čakam nanjo. Navdih je vedno tukaj in moraš ga negovati. S seboj tako vedno nosim skicirko ali knjigo.

Story: Menda ne pravijo zastonj, da umetnike navdihujeta narava in glasba. Je to res?

Narava je pomembna za iskanje svojega prostora in miru. V njej moramo biti neobremenjeni z zunanjim svetom, okolico in drugimi ljudmi in se znati potopiti vase ter vrniti k svojemu izviru.

Story: Je pa umetnost biti oboje. Biti neobremenjen in hkrati pozoren na okolico.

Res je. Pazim, kaj konzumiram.

Story: V kakšnem smislu?

Ne samo, kaj jem in pijem, tudi s kom se družim, kakšno glasbo poslušam, kaj govorim, kakšno umetnost spremljam. Če mi kaj ne 'paše', se enostavno odstranim. Začela sem delovati po principu prebiranja. Cenim svoj čas in ni mi vseeno, kako ga doživljam.

Story: Ko že ravno omenjava glasbo. Katera zvrst vas najbolj pomirja oziroma v vas prebudi ustvarjalne procese?

Obožujem dobro glasbo. Za pomirjanje pa imam raje kot glasbo tišino. Če pa že, bo to klasika. Tudi sinu včasih, ko piše nalogo, zavrtim klasiko. Prija mu. Vsakič se, ko človek zavrti glasbo, prostor napolni s posebno atmosfero. Za ustvarjanje pa mi v zadnjem času še najbolj prijajo jazz in njegovi eksotični predstavniki. Avishai Cohen, Mulatu Astatke pa Janice Joplin ...

Story: Zanimiv se mi zdi vaš citat, ki sem ga zasledila: "Čopič je moj prijatelj."

S čopičem sva najboljša prijatelja. Pa škarjicami in papirjem. Nekoč sem prijateljem dejala, naj mi, če že ne vedo, za rojstni dan prinesejo kar čopiče.

Story: Sicer ste rojeni v Kranju, vendar že skoraj desetletje prebivate na obali. Iz Tržiča ste v prestolnico prišli na Srednjo oblikovno šolo, smer modno oblikovanje, od tam pa na Naravoslovnotehniško fakulteto, ob koncu katere ste odšli na študijsko izpopolnjevanje na Dansko na eno od boljših skandinavskih šol na področju oblikovanja. Kaj je Gorenjko naposled pripeljalo v Piran? Ljubezen?

Res je, ljubezen. Piran me že sicer navdihuje. Starinsko mesto mi s posebnim čarom, vidno tradicijo in kulturno preteklostjo ter sredozemskim ozračjem zagotavlja svoj mir.

Story: Pirančani morajo biti svojevrstni ljudje.

Tam so ljudje neobremenjeni, drug drugemu pustijo dihati. Ni rivalstva in te pretirane ljubljanske ambicioznosti.

Story: Majice. Obstaja povezava med za ljudi najbolj privlačnimi motivi in po vašem mnenju najbolj natančnimi in ljubimi deli?

Dobro vprašanje. Moram reči, da ljudje navadno znajo prepoznavati trud in kakovost. Se kar opiram na svoj občutek. Do zdaj so jim bile še najbolj pri srcu majice, v katere sem vložila največ truda in so bile poleg vsega še ročno vezane.

Story: Je to boljša pohvala od dobre kritike?

Prodati majico pomeni dati otroka od sebe. Ta otrok gre v svet in presrečen si, da ga daš osebi, ki ga bo z veseljem nosila.

Story: Po vaših unikatih hrepenijo tudi tujci. Imajo oni drugačen okus?

Ne bi rekla, da imajo drugačen okus. Če je nekomu tvoje delo všeč, ni pomembno, od kod prihaja. Moja osnova je slediti lastni ustvarjalni filozofiji, biti zvesta svojemu načinu dela in izpopolnjevanju, moj izdelek pa na koncu že najde svojega kupca, če mu je to usojeno.

Story: Dobili ste Prešernovo nagrado za diplomsko delo Gibljive slike - slikarske tehnike v oblikovanju tekstilij in oblačil, pred tremi leti ste v sklopu Meseca oblikovanja prejeli nagrado za perspektivnega slovenskega mladega oblikovalca. Kako kot samostojna umetnica interpretirate takšno vrsto potrditve?

Nagrada pomeni biti opažen in to je lep občutek. Sem hvaležna in počaščena, nisem pa nanje osredotočena na poseben način. To je šele začetek, kar se mene tiče. Na svoji poti sem naredila prvi korak.

Story: Kdaj se boste počutili izpopolnjeno?

Sem že izpopolnjena, maksimalno. Ker živim in se trudim živeti v sedanjosti in me to, kar delam trenutno, izpopolnjuje in motivira. Želela bi si le, da bi bilo tako tudi v prihodnje. Srečna sem, ker se odpirajo nove možnosti, nova povezovanja, spoznavam ljudi, ki jih zanimajo podobne reči, in z njimi nadvse rada filozofiram.

Story: O čem, če ni skrivnost?

Imam vizijo, da bi ustvarili večkulturni prostor, v katerem bi se lahko mladi oblikovalci združili in povezovali različne umetniške zvrsti. Ker premoremo dober umetniški podmladek, le priložnosti jim je treba ponuditi.

Besedilo: Neja Drozg // Foto: Luka Svetic

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču