Vesna Milek: Moja bolečina je moja preobčutljivost

Vesna Milek: Moja bolečina je moja preobčutljivost (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
13. 8. 2018

Novinarka Dela in voditeljica pogovorne oddaje Od blizu slovi po izjemnih intervjujih, saj iz sogovornikov spretno izvabi odgovore, ki odstirajo zanimive zgodbe.

Pred najinim srečanjem me je opozorila, da se precej bolje počuti v vlogi spraševalke kot intervjuvanke, ker lahko nadzoruje situacijo, vendar je pogovor z njo navdihujoč. Dotaknila se me je s svojo toplino in s tem potrdila ganljivo misel, ki jo je nekoč zapisala v kolumni, da se lahko vsak od nas vsak dan, vsak trenutek, ko se ponudi priložnost, dotakne sočloveka.

Na kateri intervju se trenutno pripravljate?

Čudno, a trenutno na nobenega. To se mi ni zgodilo že 20 let. (nasmešek) Za sabo imam namreč precej težko obdobje, ki se je začelo s poškodbo na desni roki, zato mi je bilo onemogočeno tisto, brez česar si ne znam predstavljati življenja. Strah me je bilo, da nikdar več ne bom mogla pisati.

Koliko časa potekajo vaše priprave na intervju?

Glede na preobremenjenost novinarjev v zadnjih letih imam še vedno privilegij, da se lahko pripravim, žal ne več tako kot včasih, ko sem po teden dni gledala sogovornikove filme ali brala njegove knjige. Res pa je, da to počnem že več kot 20 let in mi ni treba ob vsakem novem intervjuju še enkrat prebrati celotnih opusov recimo Vlada Žabota, Draga Jančarja ali pogledati vseh filmov Mikija Burgerja ali Jana Cvitkoviča. Imam privilegij, da se lahko pri svojem delu v enem tednu potopim v potapljača na dah Jureta Daića, v hokejskega zvezdnika Anžeta Kopitarja, v Gorana Dragića ali v matematika, psihiatra, filozofa, znanstvenika ali pop zvezdo. Skratka, vsakič vstopim v meni popolnoma neznano, novo vesolje in izplavam bogatejša za nove ideje, misli, izkušnje.

Lahko zavrnete intervju, če vas kakšno področje ne zanima?

Imam ta privilegij, vendar ne vidim razloga, zakaj, saj me morajo kot novinarko vsi ljudje zanimati. Res je, da včasih pride do zasičenosti, ko si ne predstavljam, da bi se spet usedla pred določeno osebo in pritisnila na gumb diktafona. Včasih enostavno ne zmorem sprejeti še enega koščka človeka vase, čeprav sem po naravi kanibal, kot sem večkrat rekla. (smeh) Poškodba roke je bila kljub notranjim dvomom in strahovom dobrodošla, da sem prečistila svoje misli.

Ste se začeli spraševati, ali želite ostati v novinarstvu, ki najbrž postaja vse bolj naporno, saj morate napisati vedno več intervjujev, kolumn in člankov v čim krajšem času?

Vsekakor sem se spraševala tudi to, vendar me je bilo bolj strah, da tega ne bi mogla več početi. Začela sem se spraševati, kaj bi sploh lahko delala, če ne bi mogla pisati. Poigravala sem se tudi z absurdno mislijo, da bi, če bi si namesto roke poškodovala nogo, lahko vsaj dokončala roman, ki nastaja že več let.

Prvi roman Kalipso, ki je bil takoj razprodan, ste napisali pri štiriindvajsetih letih. Kako se spominjate tistega ustvarjalnega obdobja? Ste takrat pisali polni silovitih čustev?

Takrat sem res začutila nekakšno neobičajno silo, mislim, da nikoli nisem bila tako srečna, tako navdahnjena, če lahko tako rečem, vse, kar sem hotela početi, je bilo samo pisati, pisati ... Ne morem reči, da je bil roman avtobiografski, vsekakor pa je bil napisan iz globoke bolečine. Šele zdaj, ko gledam nazaj, vidim, koliko bolečine sem nosila takrat v sebi in jo še vedno, očitno sem zelo navezana nanjo. (nasmešek)

Včasih se sprašujem, s kakšno pravico govorim o svoji bolečini, saj vidim okoli sebe ljudi, ki so se jim zgodile res težke stvari, pa kljub temu znajo živeti polno in radostno.

Ste skušali s pomočjo psihoterapije odkriti, zakaj ste nagnjeni k trpljenju?

Nisem, intervjuvala sem kar nekaj psihiatrov, ampak potem se nekako nisem odločila za to. Moja bolečina je moja preobčutljivost in z njo se spopadam sama. Hkrati se zavedam, da brez te občutljivosti najbrž ne bi bila to, kar sem. Pa saj ni tako hudo. Toliko, kolikor sem nagnjena k bolečini, sem tudi k svetlobi, k užitku, k lepoti. Mislim, da če ne poznaš teme, ne moreš zares z vso silo občutiti tudi svetlobe ali sreče. Že dolgo se ukvarjam z vzroki za ta stanja popolne teme in nesmisla, vendar jih še nisem odkrila. Morda jih odkrivam s pisanjem.

Je zaradi poglabljanja v življenja drugih teže prisluhniti sebi?

Mogoče. Intervjuvanca nosim s sabo ves čas, tudi v posteljo, kot sem enkrat rekla, pa ni bilo razumljeno prav. (smeh) To delam nezavedno, z njim se prepiram, predelujem njegove misli, da bi čim bolj ujela njegov resnični glas. Najbrž je biografski roman Borisa Cavazze nastal izpodobnega vzgiba, vstopiti v glavo, v telo nekoga drugega, govoriti z njegovim jezikom. In dejansko je bil proces precej zahteven, med pisanjem sem podoživljala njegovo bolečino. Boris je sicer na začetku govoril bolj anekdote, in to s kratkimi, odsekanimi stavki, z distanco do življenjske drame in bolečine, ki jo nosi s sabo, in ko sva šla globlje, sem med procesom pisanja izpisala tudi tisto, kar je bilo izrečeno med vrsticami.

Vam je pomembno, da je intervjuvanec zadovoljen z intervjujem?

Na žalost ja, vendar ne vem, ali je to nujno dobro. Vse bolj se mi zdi pomembno, da pred bralca stopi človeško bitje iz mesa in krvi. Včasih sicer postavim provokativna vprašanja, na katera vem, da ne bom dobila odgovora, a potem – če je intervju dobro napisan – v takem intelektualnem pingpongu bralec lahko med vrsticami začuti resnico.

Najbrž je na televiziji precej lažje delati intervjuje, ker določenih stvari ni mogoče prikriti.

Tako je, zato mi je blizu televizijski intervju, kjer se marsikaj razkrije. Čeprav so osebe, ki jih gostim v oddaji Od blizu, načeloma izjemno izkušene v nastopanju, gledalci prepoznajo, kdaj je gost iskren. Najbolj gledane so bile tiste oddaje, kjer so se gostje z mano zapeljali po verbalno čustvenem toboganu, brez rezerve: Feri Lainšček nas je zapeljal v magični svet Prekmurja, ravnice in violin, Josipa Lisac v svet ženske, ki si upa biti takšna, kot ji je všeč, Tina Maze je razkrila svojo ranljivo plat, tudi njihova ekscelenca kardinal Franc Rode je pokazal svojo strast do umetnosti, francoskih poetov.

Očitali so vam, da gostite večinoma moške. Obstaja poseben razlog za to?

Na začetku se je res zvrstil niz moških gostov, ampak iz čisto banalnega razloga, ker takrat ženske, ki smo jih zaprosili za sodelovanje, niso mogle priti. Prve oddaje smo snemali predlani poleti, v desetih dneh smo posneli, če se ne motim, 12 oddaj. Brez skrbi, nič nimam proti ženskam, prav nasprotno, mislim, da sem velikokrat pomagala mladim avtoricam in novinarkam.

Iz vprašanj, ki jih zastavljate sogovornikom, je razvidno, da ste ogromno prebrali. Ste odraščali s knjigami?

Odkar pomnim, sem obsedena s knjigami, menda sem brala pri štirih letih, in to vse, kar mi je prišlo pod roke. Sveto pismo pri stari mami, Maksima Gorkega, kozaške pravljice, sestre Brontë, Lorco, Kajuha in Gradnika ... Zjutraj, ko sta šla mama in oče v službo, sem vstala ob šestih in do pol osmih, pred začetkom šole, na skrivaj prebirala doktor romane, s katerimi me je zalagala soseda. (smeh) Živela sem v prepričanju, da se lepi zdravniki zaljubljajo v lepe medicinske sestre, dokler mi niso resnični zdravniki pojasnili, da bolnišnica ni ravno prostor romantike. A najbolj od vsega me je definiralo življenje ob Cerkniškem jezeru, vonj blata in jezerskih trav, konji, mačke, potoki, kamni, drevesa. Vse je burilo mojo domišljijo.

Ste v otroštvu želeli postati pisateljica?

Ah, kje, saj sploh nisem vedela, kaj pomeni biti pisateljica. Spomnim pa se, da sem kot punčka, medtem ko sem prebirala Pod svobodnim soncem, obsedeno razmišljala o tem, da bi morala po tej knjigi napisati scenarij za film. In tako mislim še zdaj.

Kako se je začela vaša novinarska pot?

Začela sem na komercialni televiziji Kanal A, kjer so bili moji sodelavci Branko Čakarmiš, Bojan Krajnc in Uroš Slak, ki mi je pred časom rekel, da sem jim za hec prerokovala iz dlani. Si predstavljate? Kot bi govoril o neki drugi osebi! (smeh) Potem sem se spomnila, da sem pri kakih devetnajstih res bolj za hec rada gledala v dlani in dejansko razbrala določene značajske obrise. Od nekdaj so me zanimali ljudje – in dlani ali pa karte ali pa kavna usedlina – so samo pripomoček za koncentracijo. Bistveni sta intuicija in empatija. In to je nujno, če za življenjsko poslanstvo izbereš, da boš dajal glas drugim ljudem. Ob smrti novinarja in kolumnista Borisa Ježa, ki nas je vse na Sobotni zelo pretresla, sem se spomnila, da me je večkrat vprašal, zakaj se skrivam za vprašanji in ali mislim to početi vse življenje.

Ste odkrili, zakaj se skrivate za vprašanji?

Najbrž je šlo za preprost strah pred tem, da bi izrazila svoje mnenje, ki se mi nikoli ni zdelo relevantno v primerjavi z mnenjem velikih osebnosti, s katerimi sem imela priložnost govoriti. Morda je zdaj končno prišel trenutek, da se neham skrivati. (nasmešek)

So pogovori z znanimi, vplivnimi osebnostmi vplivali na vašo samozavest?

Samozavest v smislu, da še iz tako nemogočega pogovora lahko iztisneš vsaj drobno čarovnijo. Kadar delaš z zvezdniki, kot novinar velikokrat veljaš za nujno zlo, zato moraš biti zelo zanimiv, če želiš pritegniti njihovo pozornost in podaljšati pogovor. Edina, če lahko tako rečem, negativna izkušnja je bil intervju z Naomi Campbell, ki je trajal natanko sedem minut. Pri njej je moja novinarska empatija rahlo odpovedala in je prevladal novinarski ego. Poleg tega je bilo to v času, ko je imela težave z negativno publiciteto, metanje telefonov v svoje asistentke, te stvari. (smeh) Hotela sem narediti drugačen intervju, zato sem jo vprašala nekaj v smislu, ali se zaveda, da v tem panteonu medijsko ustvarjenih bogov potrebujemo tudi negativno boginjo, v katero množica potem projicira svoje frustracije. Rekla je, da ni nikakršna boginja. Na vsako vprašanje je odgovorila negativno, intervju je postajal čedalje bolj neprijeten, in ko sem jo vprašala nekaj nedolžnega o njeni biografiji Black Swan (Črni labod), za katero se je govorilo, da je sama še prebrala ni, je hladno rekla, da je pogovora konec. Jaz sem odvihrala iz hotelske sobe, njena asistentka pa za mano. (nasmešek)

Se vam v zasebnem življenju pogosto dogaja, da postavljate vprašanja?

Prav nasprotno, prevečkrat se zalotim, da preveč govorim prav zato, ker moram v profesionalnem življenju več poslušati kot govoriti. Vem, da je na televiziji lahko za nekatere gledalce moteče, če med vprašanji spontano razvijam tudi kakšno svojo teorijo, vendar je to značilnost pogovornih oddaj. V oddaji Od blizu nisem novinarka, ampak preprosto sogovornica, ki poskuša z različnih kotov osvetliti osebo, ki je pred njo, ujeti vsaj delček njene osebnosti. Mnogi so mi rekli, da so na osebe, za katere so mislili, da jih poznajo, po tej oddaji začeli gledati drugače, ker so bile predstavljene bolj človeško. To se mi zdi uspeh.

So vaši prijatelji večinoma umetniki?

Moje prijateljice so iz drugih svetov, je pa res, da se dobro razumem s pisatelji, režiserji, igralci, igralkami, kot da si delimo isti DNK. Ko grem kot novinarka na gostovanja z ustvarjalci predstav na recimo latinskoameriške gledališke festivale, se vsakič počutim kot del družine. Zaradi moje edine gledališke izkušnje na odru v režiji Tomaža Pandurja bolj razumem ustroj igralca in najbrž zato o tem magičnem svetu gledališča lažje pišem.

Kmalu se odpravljate na dopust. Se znate povsem sprostiti?

Ne znam. Letos imam spet namen, da se popolnoma odklopim, samo jaz in sin in morje. Upam, da bo tokrat uspelo. Mislim, da lovim zadnji vlak, moje telo je dobilo že preveč sporočil, da se moram ustaviti. Očitno ni bilo dovolj, da sem zaradi izgorelosti in aritmije pristala na urgenci; če si deloholik oziroma če interese drugih vedno postavljaš na prvo mesto. Zdaj se poskušam učiti tega, da se sprašujem, kaj si zares želim jaz.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografija: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri