Trenutno je zelo zaposlena s snemanjem novih oddaj Od blizu, kot je z vsemi svojimi projekti, pri katerih da vse od sebe.
Imate morda kakšne posebne rituale, na katere prisegate, ali kreativnost prihaja spontano?
Rituali so povezani z nezdravimi razvadami, kava, čokolada, kozarec vina. Sicer pa je pri meni pogoj za kreativnost, da sem v nekem posebnem, hipersenzibilnem stanju, odprta za vse zunanje in notranje dražljaje. Sprehod po mestu je lahko čarovnija, če si v pravem razpoloženju. Sicer pa se mi zdi, da vse, kar delamo, vse, za kar se ženemo, vse, kar smo, prihaja iz čudnega neraziskanega prostora naše neprepričanosti o sebi, dvomov, frustracije, bolečine. To je najbrž naš najmočnejši navdih in motor.
Kaj vam pomenijo družbena omrežja, kako po vašem mnenju vplivajo na mlajše generacije?
Na FB delim svoje članke in pogledam, kaj ustvarjajo moji kolegi, znanci – in to je vse. Ker se preživljam s pisanjem, nisem aktivna na Twitterju, ker posebne stavke in miselne lupinge raje izrabim za članke ali kolumne.
Lahko povem samo to, kar na svoji koži doživljamo vsi: družbeni mediji so spremenili našo sposobnost koncentracije, način čustvovanja, pomnjenja, odzivanja na družbene prelomne trenutke, celo rituale zapeljevanja.
Če bi vas postavili na čelo naše države in vam dali absolutno moč, kaj bi najprej spremenili?
Prav miselnost, da nič ni mogoče spremeniti. Miselnost, da se je nemogoče upreti. Da je treba poskrbeti za svojo varnost, svoj stolček. Miselnost, da je kultura nekaj, o čemer javno sicer govorimo z vzvišenimi besedami, a po tihem mislimo, da ničemur ne služi, in temu primeren je tudi državni proračun zanjo. Ampak če bi hotela kaj spremeniti, potem bi morala najprej spremeniti sebe. Kako je že rekel Gandi – postani sprememba, ki jo hočeš doseči v svetu.
Če sva na koncu še malce poetični, kaj je za vas popolna sreča? To obstaja?
Sreča, se zdi, se je iz polja filozofije in poezije preselila v oglaševanje. Korporacije nam z roko v roki s šoping kulturo ponujajo mantro 'bodi srečen ves čas, bodi srečen vsak trenutek,' če ne kupiš te kreme, tega pametnega telefona, tega čistila, se ne ceniš dovolj, ne boš pripadal srečni množici. Vsi podležemo. Fino se je samo zavedati, kaj je prisilna sreča in kdaj je zares. Zame se sreča zgodi nepričakovano, samo za hip, v melodiji uličnega glasbenika, ki ti vzbudi spomine, v opazovanju svojega otroka, kako vihravo teče po igrišču, popolnoma potopljen v trenutek, v naključnem srečanju osebe, ki mi pove kaj, kar mi naredi dan, v prebujanju dneva ob sončnem vzhodu. Nisem še dojela koncepta popolne sreče, zato se tu in tam potopim v pesnike in mistike, ki so očitno našli ključ.
Tina Kincl, fotografija: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču