Vesna Milek: Preprosto Vesna!

Vesna Milek: Preprosto Vesna! (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
28. 7. 2016

Navadno smo besede Vesne Milek prebirali v intervjujih, ki jih je imela s svetovnimi in domačimi zvezdami, tokrat pa je prelepa temnolaska sedla na nasprotni naslanjač.

Tokrat so njene besede namesto v vprašanjih prepletene v poletno navdahnjen intervju, ki se je začel tam, kjer se je začelo njeno poletje. Pri njeni novi oddaji 'Od blizu', ki je premierno uprizoritev doživela konec tega junija, in tu so njeni prvi vtisi ...

Story: Vesna, od junija vas spremljamo v novi pogovorni oddaji Od blizu. Ste stara znanka tako interQvjujev kot tudi televizijskih kamer. Je ta izkušnja, kljub temu, tudi za vas nekaj novega?

Zelo novega, seveda. Novo je tudi to, da se je že od prvega pogovora pri direktorici Ljerki Bizilj v slabih dveh mesecih oddaja že realizirala. Zelo sem pozitivno presenečena nad učinkovitostjo in hitrostjo nacionalne televizije, ki včasih res ni slovela po odzivnosti in učinkovitosti. Zdaj lahko povem, da smo v neverjetno kratkem času, vsega skupaj morda osem dni, posneli 11 oddaj, to je zame, ki nimam živalske energije in TV-kilometrine Denisa Avdića, Klemena Slakonje ali Lada Bizovičarja, precejšen zalogaj. K temu moramo prišteti še raziskave, scenarije pa tudi pogovore v živo, pri katerih ne moreš ničesar izbrisati. V živo ne moreš popraviti odgovora intervjuvanca, niti olepšati svojega vprašanja.

Story: Prej smo vas brali v tiskanih intervjujih, zdaj vas poslušamo prek televizijskih kamer ... Kje pa je za vas največja razlika?

Ti si v studiu, v ringu, in če gost ne pleše s tabo, je pogovor lahko zelo izčrpavajoč. In še nekaj je: navaditi se bom morala, da ne morem v eni uri vprašati čisto vsega, se dotakniti vseh tem. V intervjuju za Delo se pripravim, potem pa sprašujem toliko časa, dokler ne vprašam vsega, kar lahko traja tudi dve uri in več, potem doma krajšam, spreminjam, urejam. Tega privilegija tukaj ni. Vse se zgodi v tisti uri.

Story: Sami ste v preteklosti podali že veliko intervjujev, veliko ste jih napisali. Mislite, da ste zaradi tega do intervjuvanca nekoliko bolj 'razumevajoči'?

Razumevajoča sem vedno. Če ne med pogovorom, pa pri avtorizaciji. (smeh) Še vedno pa menim, da kot novinar lahko vprašaš vse. Da ni neprimernih vprašanj, so samo neprimerni odgovori. Ker pa so vprašanja tudi osebna izkaznica novinarja, običajno ne sprašujem ljudi o tem, s kom so bili v intimnem razmerju, ampak to vprašam drugače, s kakšno prispodobo iz sveta filma, literature ... Ne zanima me tisto, kar se dogaja za zaprtimi vrati, zanima pa me sogovornikov odnos do ljubezni, umetnosti, literature in aktualnih stvari.

Story: No, v oddaji pa spregovorite tudi o bolj intimnih stvareh ...

Po vseh posnetih oddajah lahko rečem le, da je vsaka oddaja izrazito drugačna, ker se tako jaz kot dramaturgija prilagajava utripu gosta, njegovi dinamiki besed, njegovi osebnosti pač. Z Jonasom Žnidaršičem, recimo, je bil pogovor veliko bolj dinamičen, izzivalen, tako da sem še sama sebe presenetila, kako sem se nalezla njegove sproščenosti. Pri Alojzu Uranu, upokojenem nadškofu, pa je potekal umirjeno, spoštljivo, a se mi zdi, da sem ga kljub temu vprašala skoraj vse tisto, kar me je zanimalo. In to je bil odnos do istospolne ljubezni, pravica do splava, odnos Cerkve do Marije Magdalene, do preganjanja homoseksualnosti in žensk ... Res me je presenetil, kot velika osebnost z velikim srcem, ki nima predsodkov do ničesar, in na vse, kar nas obdaja poskuša gledati z blagostjo, milino in z ljubeznijo.

Story: Ker ste tudi sami del estradnega sveta in medijskega življenja, je naslov oddaje Od blizu v resnici zelo 'na mestu'. Ker v resnici imate neki vpogled v življenje slovenskih medijskih osebnosti.

Ne drži. (smeh) Nisem del estrade, nikoli nisem bila, le da se zdaj s to oddajo res zdi, da bom skočila iz vsake konzerve. Televizija Slovenija ima očitno odlično predstavnico za stike z javnostmi. (smeh) Je pa res, da večino gostov poznam oziroma sem z njimi naredila vsaj en intervju za Delo. Ne pa tudi s predsednikom vlade Mirom Cerarjem, recimo, tokrat sem bila prvič v velikem studiu, prvič s politikom in moram reči, da me je kot človek zelo presenetil.

Story: Kdo pa vas je sicer v preteklosti najbolj očaral?

Od naših sta to gotovo Tomaž Šalamun in Tomaž Pandur. Oba sta bila čisti navdih. Njune stavke in misli sem neštetokrat citirala. Velika ustvarjalca, ki sta bila zelo povezana s tistimi skrivnostnimi stvarmi, ki se odpirajo samo največjim ustvarjalcem, prevodnikom. Tudi Drago Jančar je sogovornik, ki ga ne pozabiš. Prav tako sanjaš o njegovih stavkih in jih nosiš s sabo na nov intervju. Alan Hranitelj je prav tako magična osebnost, ki ti za hip odpre vrata v druge, skrivnostne svetove ... To so sogovorniki, ki navdihujejo.

Story: Koga pa bi si, kljub vsem znanim intervjuvancem, vseeno še želeli 'izprašati'?

Tiste, ki jih ni več. Vitomila Zupana, Rudija Šeligo, Aleša Debeljaka, Gabriela Garcio Marqueza. Od tujih osebnosti si res želim, da bi imela priložnost, da enkrat govorim z mehiškim režiserjem Alejandrom G. Inarritujem (Pasja ljubezen, Babilon, Birdman, Povratnik) in s Pedrom Almodovarjem - naivno mislim, da nama tem ne bi zmanjkalo. A žal menda ne daje intervjujev.

Story: Kako pa se zdaj počutite na drugi strani? Ko jaz intervjuvam vas? Kje vam je udobneje?

Na tisti strani, ko sprašujem, gotovo. Tisti, ki sprašuje, ima vajeti v rokah, nadzor in jaz sem še vedno 'kontrol frik'.

Story: Sicer pa so intervjuji kar hoja po robu, predvsem v tem, da zasebno življenje posameznika predstaviš na tankočuten način. Sami niste nikoli želeli preveč govoriti o osebnem življenju. Kje ste postavili mejo?

V času, v katerem smo, je meja med zasebnostjo in javnostjo zelo zabrisana. Tudi sama ne vem več, kje se začne moja intima in kje je treba zapreti vrata. Ko govorim o svojih željah, hrepenenjih, strahovih, govorim prav tako o sebi, ko govorim o svojih knjigah, je v njih veliko več mene kot v vsakem intervjuju, tako da ... Vse, kar si, vse, kar govoriš o drugih, o knjigah, ki si jih prebral in morda pozabil, o predstavah, ki si jih videl, o ljudeh, ki si jih srečal, vse to je zame veliko bolj intimno kot to, kakšne spodnjice nosiš. Ne dovolim fotografiranja v mojem domačem okolju, ne dovolim fotografiranja otroka, ne želim govoriti o njem in ne želim govoriti o intimnih čustvih, ker je v to vedno vključena še druga oseba, ki je ni nihče vprašal, ali ji je všeč, da nastopa v medijih ali ne. Jaz vem, da ji ni. Zato ne govorim. Kot sem rekla, razgaljaš se tako ali tako z vsakim intervjujem, tudi s tistim, ki ga delaš z drugo osebnostjo, tvoja vprašanja so prav tako tvoja osebna izkaznica, tako kot so del tebe kolumne, da o literaturi niti ne govorim.

Story: Zakaj pa je potem intervju drugačen?

Opažam, da je v želji po senzacionalizmu čedalje več naslovov intervjujev in člankov iztrganih iz konteksta, ki potem mečejo dvoumno luč na osebo, pa naj bo to igralka, pevec, TV-voditelj ... In tu je po mojem tudi razlog, zakaj mnogo ustvarjalcev zelo pazi, kaj bodo izjavili, da se ne bi ta izjava potem vrtela na ražnju v nedogled v naslednjih intervjujih. In posledično je večina intervjujev bolj zadržanih, premišljenih in zato bolj suhoparnih. Tudi tale, najbrž. (smeh)

Story: Sicer pa imava tudi midve nekaj skupnega, in sicer to, da obe delava prispevke za tiskane medije. Se vam zdi, da so intervjuji pred kamero vseeno nekoliko drugačni? Da se intervjuvanci bolj odprejo v intervjujih za tiskane medije?

No, potem že sami veste, da se sogovorniki dejansko drugače odprejo, kadar se pogovarjaš ob kavi v kavarni, sploh če ti zaupajo in vedo, da boš njihove besede izpisal tako, da bodo podobno, kot so bile izgovorjene, zvenele tudi v knjižni slovenščini. S tem se pri intervjujih za Delo najbolj ukvarjam. Da kljub temu, da pogovorni jezik prevedem v knjižno slovenščino, ohranim bistvo tega, kar je sogovornik hotel povedati, da ohranim njegov način govora, njegovo avtentičnost, njegov srčni utrip, če hočete. Kamera pa je posebna stvar. Nikoli ne smeš čisto zares pozabiti nanjo, čeprav se moraš pretvarjati, da je v resnici ni. In podobno je s sogovorniki, lahko sicer igrajo sproščenost, odprtost, a ker so inteligentni ljudje, točno vedo, da je tam nekje mašina, ki zaznava vsako spremembo mimike, vsako čustvo. Zato so najboljši sogovorniki tisti, ki jih tega ni strah. Ki si rečejo: to sem, tukaj sem in povedal bom to, kar mislim in čutim, nekaj, kar bo morda navdihnilo nekaj tistih, ki bodo to slišali, in jim spremenilo pogled na določeno stvar. Za to gre, po mojem. Za navdih drugim.

Story: Zasledila sem sicer, da ste že kot deklica radi pisali zgodbe ... Se morda spomnite kakšne?

Se. Mislim, da sem imela sedem let, ko sem napisala zgodbico o deklici, ki je nenehno jokala, ker jo je vse, kar je videla, pretreslo do solz. Hkrati pa je potovala na vse konce sveta, ne vem točno, zakaj že, spomnim se, da je šla v Afriko, v Egipt, pa na Kitajsko, do Večnega mesta, do Indijancev in nato še do Eskimov. Spomnim se, kako sem ilustrirala njeno epizodo pri Eskimih, kjer so se njene solze sproti spreminjale v ledene kocke. (smeh) Oče mi je pomagal knjižico zvezati, bila je videti kot prava mladinska zgodbica, z ilustracijami in vsem, le vsebina je bila en tak čuden križanec med popotniško zgodbo in ljubezenskim romanom. Pod vplivom doktor romanov, ki sem jih takrat na skrivaj brala, se je namreč moja junakinja tudi nenehno zaljubljala. (smeh)

Story: Pa ima morda zdaj tudi sin Aleksander kakšne podobne želje - po pisnem ali igralskem izražanju?

Aleksander je poseben fant, je ustvarjalen in rad bere, trenutno pa je njegova največja strast nogomet. (smeh) In to je tudi vse, kar bom povedala o njem.

Napisala: Kaja Milanič
Foto: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri