Vesna Milek: V knjigo zlila življenje Borisa Cavazze

Vesna Milek (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
25. 11. 2011

Naslednji teden bo v knjigarne prišel novi roman Vesne Milek z naslovom Cavazza. Zgodba, polna tragedij, preobratov, ljubezni in strasti, je še en dokaz, da življenje piše najboljše zgodbe. Zlasti kadar velik umetnik, kot je Boris Cavazza, svojo življenjsko zgodbo zaupa pisateljici, ki tako spretno in tankočutno zapisuje besede, kot jih naša sogovornica.

Story: Je lažje pisati tujo zgodbo po nareku kot svojo?

Kadar pišem zgodbo, ki me obseda, običajno to teče. Pišem v kratkih izbruhih in potem se te podobe naslikajo na papir ... Te podobe gredo iz tebe. V tem primeru pa imaš pred sabo drugo osebo, drugo vesolje, ki mu moraš zlesti pod kožo, vstopiti v njegovo glavo ... In to je gotovo težje.

Posvojiti njegov način razmišljanja, način govora, njegov značaj, energijo. To mi je sicer deloma znano iz intervjujev, a vendar je bil ta proces druženja, kopanja po preteklosti, obujanja spominov ... precej precej drugačen.

Story: Ste si vi izbrali Borisa ali on vas?

Jaz njega. In to že dolgo tega. Mislim, da je bilo pred približno desetimi leti, ko sva sedela v Kavarni Evropa in mi je govoril zgodbo o tem, kako je preživel sedemdnevno neurje na ladji. Rekel je: “Gledal sem tiste 15-metrske valove, ki prihajajo proti meni, držal sem se za ‘štango’ na kapitanovem mostu, in se počutil kot Bog. Nikoli še nisem občutil takega užitka, takega adrenalina.” In ko sem gledala njegov obraz, kako je zažarel, ko je govoril o morju, sem pomislila, da že samo njegovo morje, že samo to je navdih za roman.

To sem mu tudi rekla, in je odgovoril, da bova videla. In dolgo nisva ‘nič videla’ - do naslednjega intervjuja, ko sva se spet spomnila na to idejo. Potem me je pred dvema letoma poklical Samo Rugelj - on je bil v bistvu sprožilec, da sem poklicala Borisa in ga vprašala, ali greva v to. Mitja Čander je bil navdušen. Že na samem začetku sva se dogovorila, da bova to naredila v obliki romana, romansirane avtobiografije.

Story: Borisa ste dobro poznali že prej. V kolikšni meri je bila torej njegova življenjska zgodba za vas presenečenje?

Že na prvi kavi z njim, ko sem vklopila diktafon, sem ugotovila, da o njem ne vem nič. V hipu sem se iz ljubljanske kavarne preselila v Milano med II. svetovno vojno, pa potem v mali kino, kjer je kot mulec prvič videl film Gilda z Rito Hayworth, njegovo prvo fantazijo, pa prvi obiski milanske Scale z očetom, prvi obiski komunistične partije ... Kot Fellinijev Amarcord. Vedela sem, da je njegovo življenje polno nenavadnih dogodkov - toda, da je to tak koncentrat ekstremnih izkušenj, tak koncentrat bolečine, ne, tega nisem vedela.

Več v reviji Story.

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri