Priljubljena igralka Vesna Pernarčič je iskrena sogovornica, ki brez težav spregovori tudi o svoji zasebnosti. Vesna trenutno snema nanizanko Mame, ki je televizijska različica gledališke predstave Mame, kjer pet mam na inteligentno humoren način pokaže, kako je biti moderna prezaposlena mama.
Sicer pa je Vesna soustvarjalka predstave, v kateri tudi igra: Mame. Predstava tako navdušuje slovensko občinstvo, da je doživela že drugi del, zdaj pa se snema še nanizanka z enakim naslovom, ki bo prvič na sporedu prav na silvestrski večer na TV Slovenija. Vesno smo obiskali na snemanju nanizanke, kjer sva se na setu – natančneje kar v lokalu iz nadaljevanke – pogovorili o težavah, ki tarejo vse sodobne mame: o vzgoji, o ločitvi, kako je biti mamam samohranilka in s partnerjem ter kako ob tem ohraniti še nasmešek na obrazu.
Koliko je resnične vas, Vesne kot mame, v predstavi Mame in v nanizanki Mame?
Rekla bi, da je prisoten predvsem moj temperament, preostalo je dodano kot del lika, igram pa Julijo. No, Julija je ločenka, kar se je zgodilo tudi meni, in ima izkušnje, kako je biti mama samohranilka. To je tisto, kar imava skupnega z Julijo. Pa še to, da je Julija v nanizanki igralka, v predstavi pa je novinarka.
Kakšna mama pa ste v resničnem življenju – ste strogi, popustljivi, s slabo vestjo, ker nimate časa?
To, da nimam dovolj časa za otroke, me vedno preganja, se pa to zagotovo dogaja vsem mamam, ki delamo. Ta slaba vest, ko te ni doma in veš, da te otroci čakajo, ti pa nisi z njimi. No, z večjima otrokoma smo že tako daleč, da sta že kar samostojna in veliko stvari naredita in uredita sama. Stara sta 14 in 12 let. Seveda pa imam še majhnega otroka, starega komaj leto in pol, in tukaj imam logistične težave: urediti in najti varstvo, kdo bo šel ponj v vrtec.
Ste izkoristili porodniški dopust ali ste delali?
Sem kar delala. Takrat sem snemala še Eno žlahtno štorijo, delale smo drugi del predstave Mame ... Sem bolj nemiren tip.
Omenili ste čas, ko ste bili mama samohranilka. Kako se spominjate tega časa?
Bilo je težko. Najprej sem imela slabo vest, ker otroka nista imela družine, očeta, torej skupnosti, in to je zagotovo ena najtežjih stvari, ki jih moraš predelati sama, kot mama. Pa seveda te čisto življenjske stvari, na primer denar: zdaj si sama za vse in moraš poskrbeti, da bomo preživeli. Ostalo mi je posojilo za stanovanje, 'veliko' za 25 let, in v nekem trenutku sem padla v 'luknjo' in doživela histerijo, da moram delati še zraven, da bomo sploh preživeli, in to se kar ni nehalo, stroški za stanovanje so veliki in ves čas sem morala delati še dodatno delo, če sem želela priti skozi mesec. In naenkrat večji del odgovornosti za otroke pade nate. Hvala Bogu, imam mamo, ki mi pomaga pri varstvu otrok, vedno mi je stala ob strani in vedno je prišla, ko sem jo potrebovala. Ne vem, kako bi sploh speljala brez nje, zato občudujem tiste mame samohranilke, ki so same popolnoma za vse.
Zdaj niste več mati samohranilka, kajne?
Ne, nisem več, imam partnerja Andreja in zdaj smo skupaj kot družina in naše življenje teče lepo, družinsko.
Kako pa ste preživeli ločitev – imate kakšne nasvet za tiste, ki so ravno sredi tega procesa?
Nimam nobenega nasveta, ker menim, da je vsak primer zelo poseben, od tega, kako razmišlja o določenih zadevah, kako odreagira na kakšno situacijo ... Splošnega zdravila za to, da človek preboli ločitev, pač ni. Res pa je, da ta prebolevanja trajajo zelo dolgo. Da pa bi zaradi tega, ker bi se bal ostati sam, kar ostal z nekom, pa po mojem mnenju ni pametno.
Besedilo: Eva Jandl // Foto: Goran Antley
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del