Vesna Pernarčič, igralka: Ločitev je vedno težka!

Vesna Pernarčič, igralka: Ločitev je vedno težka! (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Jana
5. 4. 2018

Igralka Prešernovega gledališča Kranj je marsikomu ostala v spominu kot Anica iz Ene žlahtne štorije, trenutno pa jo lahko gledamo v nanizanki Mame, ki je televizijska različica gledališke predstave Mame.

Nanizanka Mame, ki je nastala po istoimenski predstavi, se na duhovit način ukvarja s problematiko sodobnih žensk in z materinstvom. Je scenarij nastal na podlagi resničnih izkušenj?

Scenarij za nadaljevanko so napisali trije scenaristi, Ivana Jurkovič, Dušan Čater in Irena Svetek, na podlagi predstave Mame, ki smo jo s soigralkami ustvarile pred tremi leti. Zanjo smo napisale besedilo same. Leto dni smo v kuhinji pri Tijani Zinajić na podlagi svojih izkušenj pisale o materinstvu. Ni nam bilo namreč všeč, da so v revijah predstavljali materinstvo kot zgolj čudovito izkušnjo. Nikakor ne zanikamo, da je materinstvo lepo, vendar lahko povzroča tudi stiske, saj se nekatere ženske težko soočajo s tem. Če ne začutiš takoj ob rojstvu otroka ljubezni, imaš namreč občutek, da je nekaj narobe s tabo. Če bi si rada vzela čas zase in dala otroka v varstvo, se prav tako obsojaš, ker prava mati tega ne bi smela narediti. S soigralkami smo se spopadale s podobnimi stvarmi, recimo z materinstvom po ločitvi, kako se počutiš, ko ostaneš sama z otroki in si zaradi tega stigmatizirana. Ukvarjale smo se z odnosi med mamami in otroki ter z iskanjem ženske v sebi, ker ženska z rojstvom otroka ne preneha biti ženska, čeprav jo veliko ljudi dojema zgolj kot mati.

S soigralkami iz predstave vas povezuje prijateljstvo. Je bila to prednost pri ustvarjanju predstave?

V našem primeru je bila to prednost, ker smo se lahko zelo odkrito pogovarjale o materinstvu. Težko je namreč priznati drugim, da si naveličana in da bi najraje dala otroka v varstvo za nekaj ur. V takšnih trenutkih potrebuješ dobre prijateljice, ki razumejo, da je to stanje duha v določenem trenutku. Pri ustvarjanju predstave je bila vsekakor prednost, da smo prijateljice. Seveda pa so se pojavili tudi prepiri, občasno smo celo jokale. Bilo je intenzivno, vendar smo bile prepričane, da bo predstava uspešna, ker v družbi primanjkuje tovrstnega vpogleda v materinstvo. Toda treba se je realno dotakniti materinstva, če želimo, da se vse mame počutijo dobro, ne glede na to, ali hočejo dojiti ali ne, če želijo delati takoj po porodu ali ne. Vsaka ima pravico izbrati svoj način materinstva in zaradi svoje izbire ni slaba mama.

Lani ste že tretjič postali mama. Ste se spopadali z občutki krivde, ker zaradi dela niste mogli nameniti dovolj časa svojim otrokom?

Vsaka mama se spopada z občutki krivde. Vedno imaš občutek, da tvoja dejanja niso v skladu z materinstvom, saj bi se morala žrtvovati do konca za svoje otroke. Toda prav je, da narediš tako, da se dobro počutiš, kar poudarjamo tudi v predstavi. Zadovoljna mama je dobra mama. Če nisi zadovoljna in si preveč obremenjena, ne moreš biti dobra mama.

V nanizanki Mame igrata tudi vaša sinova Filip in Lovro. Zakaj sta se odločila za sodelovanje?

Na snemanju so izrazili željo, da bi v nadaljevanki igrali tudi otroci. In ker sta moja sinova ustrezne starosti, sta odšla na avdicijo, ki sta jo uspešno opravila. Zanju je bila to zanimiva izkušnja in odkrila sta, da to ni enostaven poklic.

Ste jima pomagali s kakšnimi nasveti?

Da, vendar smo tako hitro snemali, da ni bilo veliko časa za to.

Ju zanima igralski poklic?

Mislim, da ju je navdušil, vendar bomo videli, kako se bo dejansko razvilo.

Julija, ki jo igrate v nanizanki, je ločenka in mama samohranilka. V podobni situaciji ste se znašli tudi vi, kar je bilo najbrž izjemno težko.

Res je. Bilo je zelo naporno, saj je ločitev vedno težka, čeprav sva se z bivšim možem razšla sporazumno in ni bilo hujših prepirov. Toda naenkrat sem ostala sama z otrokoma, ker sva se dogovorila, da imam jaz skrbništvo. V tem primeru vse obveznosti padejo nate, tudi finančne. Takrat sem občutila tesnobo, ker nisem vedela, ali bom zmogla vse. Ostala sem z dvema sinovoma, ki sta bila precej naporna. Veliko sem delala, vendar mi je na srečo pri varstvu otrok pomagala mama. To je bilo zelo težko obdobje, saj mi je ostalo ogromno posojilo, za katero sem porabila skoraj celotno plačo. Ostala sem torej z velikim posojilom in otrokoma, ki sem jima želela vse, zato sem tako zagnano delala. Če sem želela plačati račune, sem morala veliko delati. Pri meni torej ni šlo le za dokazovanje in uresničevanje ambicij. Veliko projektov sem sprejela zaradi preživetja, čeprav so bili nekateri pozneje priznani tudi na umetniški ravni. Toda nastali so z namenom, da sem lahko dovolj zaslužila. Vsekakor pa so nove priložnosti koristne pri igralskem poklicu. Nekateri kolegi mi pravijo, da je neverjetno, koliko sem takrat delala. Toda človek prenese marsikaj, ko je treba.

Ste ločitev doživljali kot neuspeh?

Mislim, da vsakdo dojema ločitev kot neuspeh, ker si na neki način razdrl družino. Vsi si namreč želimo imeti družino, ki nam predstavlja varno zavetje. Prav tako si želiš, da so otroci zadovoljni in da ne občutijo tvoje stiske.

Po ločitvi ste ponovno našli srečo v ljubezni. Ste torej kljub ločitvi ohranili vero v ljubezen?

Nisem izgubila vere v ljubezen, vendar je nisem na vsak način iskala. Razumem, da veliko žensk obupa nad ljubeznijo, če so imele slabe izkušnje. Moj prejšnji zakon in ločitev nista bila grda, temveč je ljubezen zbledela. Kadar se ljudje ločijo zaradi travmatičnih zadev, pa razumem, da obupajo nad ljubeznijo in izgubijo zaupanje.

Vašega partnerja, Andreja Murenca, ste spoznali med ustvarjanjem predstave Čas za tango. Je prednost vajinega razmerja v tem, da vaju združuje isti poklic?

Po eni strani je lažje, po drugi pa težje, ker on dela v Celju, jaz v Kranju, živiva pa v Ljubljani. Vsak dan imava dve vaji in pogosto zjutraj spijeva kavo skupaj, nato pa se vidiva šele ob enajstih zvečer. Poleti je lažje, ker imava dopust istočasno. Lažje pa je tudi zato, ker Andrej razume, da je treba vsako priložnost za delo izkoristiti.

Se pogosto pogovarjata o svojem delu?

Zelo redko se pogovarjava o tem, kar počneva.

Trikrat ste prejeli nagrado za žlahtno komedijantko. Vam je komedija bolj blizu kot drama?

Zelo rada imam komedije, ker na življenje velikokrat gledam sproščeno in poskušam najti duhovitost. Tudi v družini smo se veliko smejali. Humor je odličen ventil, ker ti omogoča, da na določene težave pogledaš iz drugega zornega kota. V gledališču je komedija podcenjena in nekatera gledališča je ne želijo umestiti v program, ker menijo, da je manjvredna. Toda komedija je lahko prav tako očiščujoča kot drama ali tragedija. Skozi glasbo in smeh namreč lažje prodreš v človeka in se dotakneš srca.

Kaj vas najbolj navdušuje pri igralskem poklicu?

To je edini poklic, kjer si lahko vse, od princese do morilke. Ko se predaš vlogi, se poglobiš v lik in poskušaš doživeti in občutiti način življenja druge osebe, kar je velika prednost. V osnovi so igralci zelo odprti ljudje, ker sočustvujejo z likom. Težave pa sem imela, ko sem delala predstavo Edith Piaf, saj sem igrala žensko, ki je zapustila svojega otroka. Režiserka predstave Tijana Zinajić mi je rekla, da je ne smem obsojati, ampak jo moram sprejeti, saj jo bom šele takrat lahko upodobila. Prav je imela. Življenjske situacije nas namreč vodijo do različnih spoznanj, zato ni smiselno obsojati drugih. Vsak lik, ki ga igraš, je treba sprejeti in razumeti z vsemi njegovimi napakami.

So tudi odnosi pomembni pri igralskem poklicu?

Seveda, saj se s soigralci vidimo pogosteje kot z družinskimi člani. Pomembni so tudi odnosi z režiserji. Veliko mi pomeni, da delam z režiserji, s katerimi se ujamem, četudi predstava ni uspešna. Zelo rada delam z režiserji, ki mi omogočajo, da lahko soustvarjam predstavo in me upoštevajo kot igralko. Pomembno je, da je režiser človek. Obstajajo namreč tudi egocentrični režiserji, ki jih ne zanimaš kot človek in ne razumejo, da kdaj tudi zboliš.

Od drugega razreda osnovne šole ste sodelovali pri snemanju radijskih iger in kaset za otroke. Ste že takrat želeli postati igralka?

Ne. Uživala sem v tem, vendar nisem razmišljala, da bi bil to moj poklic. Tudi na srednji šoli, ko sem obiskovala dramsko šolo, nisem razmišljala, da bi se s tem ukvarjala. Zelo na hitro sem se odločila, da grem na sprejemne izpite na AGRFT in takrat nisem bila obremenjena.

Vesna Pernarčič: Zadovoljna mama  je dobra mama

Se je vaša predstava o igralskem poklicu spremenila, ko ste se začeli s tem profesionalno ukvarjati?

Še vedno mislim, da je igralski poklic eden od najlepših poklicev. Ni veliko poklicev, ki ti povrnejo toliko zadovoljstva. Občutek, ko stojiš na odru, je čudovit. Toda preden se s tem ukvarjaš, imaš precej bolj romantično predstavo o igralskem poklicu. Ne zavedaš se, da imaš vsak dan dvakrat vaje in da moraš kljub utrujenosti in bolezni igrati. Težko je tudi uskladiti delo z družino.

Še težje si je najbrž vzeti čas zase.

Res je, ker se vse vrti okoli službe in družine. Po predstavi sem utrujena in grem čim prej domov. Med vajami grem domov skuhat kosilo in preverit, ali so otroci naredili naloge. Vmes pa se dogovorim z mamo za varstvo otrok, kadar imam zvečer predstavo.

Sta z mamo zelo povezani?

Da. Ne vem, ali bi brez nje lahko opravljala svoje delo. Po ločitvi mi je zelo pomagala, saj si nisem mogla privoščiti varuške. Hvaležna sem ji, da sem lahko še vedno igralka.

Ste stroga ali popustljiva mama?

Moji otroci pravijo, da sem stroga, Andrej pa, da sem preveč popustljiva. Mislim, da sem nekje vmes. Pri nekaterih stvareh sem stroga, vendar priznam, da sem včasih zelo utrujena in nimam energije, da bi bila dovolj stroga in dosledna. Andrej je takrat jezen name, vendar moški tega ne more razumeti.

Kako sta vaša sinova sprejela Andreja?

Zelo lepo in ga imata zelo rada. Tudi on je zelo zadovoljen, da sta ga sprejela. In tudi Krištofa sta zelo lepo sprejela kot brata.

Najbrž ni enostavno vzgajati treh fantov.

Želela sem si, da bi imela kakšno deklico in Andrej je obljubil, da bova imela hčerko (smeh). Toda Krištof je pravo darilo, saj je zelo priden. Čudovit otrok je. Najbrž je vedel, da mora biti takšen.

Je materinstvo po 40. letu bolj naporno?

Ne. Zdi se mi, da imajo ljudje prehitro otroke. Ko sem imela Filipa in Lovra, sem bila stara 27 let, vendar je bilo to prehitro. Super je, da uresničiš čim več svojih ciljev pred rojstvom otrok. Osebnostno se razvijaš do 35. leta, zato menim, da si takrat resnično zrel za otroka. Dobro je, da doživiš čim več, preden imaš otroke, ker se po rojstvu otrok prioritete spremenijo. Stvari, ki so se ti prej zdele samoumevne, naenkrat niso več, vendar tega ne bi spremenila. Vedno sem si želela imeti dva otroka. Z bivšim možem sva načrtovala otroke, vendar sem imela takrat premalo izkušenj in preveč hrepenenj. Prvih pet let materinstva mi je bilo težko, borila sem se za preživetje, vendar sem zdaj zelo zadovoljna. Veliko sem doživela, zato se lažje posvetim materinstvu. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Helena Kermelj

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri