Med pari, pri katerih je vzplamtela ljubezen v istem poklicu, sta tudi igralca Vesna Pernarčič in Andrej Murenc, ki sta se našla med študijem predstave Čas za tango. Od takrat plešeta tudi zasebno in čutiti je medsebojno naklonjenost, ki pa ni pocukrana, saj jo raje začinita s humorjem.
Story: Spoznala sta se v predstavi Čas za tango. Sta že takrat ugotovila, da sta za skupaj?
V: Ko te enkrat ta pravi prime na ta pravi način, veš, da je to to.
A: Jaz sem se samo prepustil. (smeh)
Story: Lepo se je prepuščati ljubezni, a vendar danes prevladuje morda občutek, da mora ravno dama zagrabiti moškega, sicer ni nič?
V: Ja, jaz mislim, da je to tako.
Story: Zakaj?
A: Čakaj, lovci smo še vedno lovci. V teh stvareh smo bili skoraj vedno plen. Saj dama reče da ali ne, nikoli nismo imeli te glavne besede. Razen pri neandertalcih, ko jo je z 'macolo' po glavi in zvlekel v votlino.
V: Dame volijo. Moški sicer lovijo in lovijo, dokler se dama sama ne odloči, v redu, ti si tisti pravi.
Story: Morda tudi zato, ker vaju združuje isti poklic?
A: Iskreno, o tem doma niti ne govoriva.
V: Sem in tja kdo od naju pride domov in se malo izpove o kakšnem sodelavcu, situaciji pri vajah in podobnem ...
A: ... sicer pa dela ne prinašava v najin odnos, je že z vsem drugim dovolj dela.
Story: Glede na to, da imata dinamične urnike, je verjetno težko organizirati skupno gospodinjstvo?
V: Veliko je logistike, v bistvu je vse eno samo dogovarjanje.
A: Zdaj imava sinhronizirana koledarja na telefonih, tako da prihraniva veliko časa pri usklajevanju.
V: Jaz imam še otroka, tako da je tudi tukaj nekaj dogovarjanja o tem, kdo ju bo šel iskat, ali ju je treba kam peljati in ali moram za varstvo angažirati mamo. (smeh)
Story: Kako pa se, Andrej, znajdete z Vesninima otrokoma?
A: Potrebujem kar nekaj časa, da sprejmem nove stvari, potem se pa navadim. Včasih sem imel otroke samo za rampo.
Story: Prosim?
A: Jah, pri predstavah so bili v občinstvu, od njih me je ločila odrska rampa, zdaj pa je popolnoma drugače. Pravijo, da se človek vsega hudega navadi. (smeh)
V: A daj no! (smeh)
A: Dobro, no, bom rekel lepše: človek se vsega navadi. (smeh)
V: Še hujše! (smeh)
Story: Vidim, da veselja ne manjka. Vas Andrej neprestano zabava?
V: V bistvu doma ni takšen štoser. Sploh, kar se vzgoje tiče, je kar avtoritativen. Kar je seveda super. Otroka ga imata zelo rada.
Story: Vesna, trenutno igrate v predstavi Mame, kakšen je bil študij, glede na to, da ste same ženske?
V: Seveda je jasno, da v vsaki ekipi pride do trenj. Sploh v ženskem kolektivu je jasno, da se bo to zgodilo. Je pa bilo toliko bolj zahtevno, saj smo tudi prijateljice.
Story: In tega prijateljstva niste želele uničiti zaradi konfliktov na odru?
V: Natančno tako.
Story: Kaj vse pa se je dogajalo skozi proces dela?
V: Normalno, tako kot vedno, saj to ni nič nenavadnega za študij predstave, je bilo dosti vsega: od joka do tuljenja, kričanja, prepiranja. Se je pa izplačalo, saj je zaradi tega potem nastal res dober rezultat.
Story: O čem pa govori predstava?
V: Ker nas je večina tudi mam, smo želele iskreno in jasno povedati, da ni vse samo rožnato. Tiste sladke besede, kako so otroci nekaj najlepšega na svetu, kar se ti lahko zgodi in dva partnerja še bolj poveže ... to ni čisto res in me to priznamo. Vsakemu, ki se je znašel v tej vlogi, je takoj jasno, da govorimo resnico, zato se sploh žensko občinstvo (in še posebej tiste, ki so tudi mame) izvrstno zabava.
Story: Torej javno priznate, da ni mogoče biti popolna ženska, ki nenehno obožuje svoje otroke in moža, ter uspešna poslovna ženska, zraven pa še pripravlja bio-eko hrano in ima popolno postavo?
V: In se oblikuje ter pošilja unikatne čestitke ob praznikih ...
A: In obiskuje pilates. (smeh obeh)
Story: Ste od nekdaj želeli biti igralka?
V: Nekaj je še iz otroštva, saj si veliko deklic želi nekoč postati igralka. V resnici pa celo do konca srednje šole nisem vedela, da se bom posvetila študiju igre. No, potem pa se je tako razpletlo in zdaj ne vem, ali bi sploh znala početi kaj drugega.
Story: No, zagotovo bi! Ni rečeno, da se ne bi morda izvrstno znašli v vlogi organizatorke porok.
A: Sploh organizatorke, ja! (sarkastično pripomni)
V: (smeh)
Story: No, Andrej, katera pa je vaša največja vrlina?
A: Bi si upal trditi, da neposrednost.
V: Do vseh ekstremov. (smeh) In zaradi tega včasih deluje prav netakten.
A: Vedno bom iskreno povedal to, kar mislim.
Story: Vi ste v predstavi Ne stavi na Angleže v družbi dveh moških, kakšni pa so bili odnosi pri vas?
A: Sodelovali smo trije močni tipi, Čampelj, Tomšič in jaz. Se mi pa zdi, da je v moškem igralskem svetu vseeno malce drugače. Tudi mi smo prijatelji in nismo strahopetni, da bi se izogibali konfliktom. Ampak v nasprotju z ženskimi mehanizmi si mi zelo hitro skočimo v lase, ampak zavoljo tega tudi zelo hitro rešimo stvar.
Story: Se mi zdi, da pri ženskah hitreje nastanejo trenja?
A: Seveda! Le da si najprej ne povedo v obraz, malce je tišine, sprenevedanja, opravljanja. Najprej tišina, potem pa nekje enkrat daleč proč poči. Pri moških gre to bolj primitivno in seveda hitreje. Pri nas se nič ni vleklo v naslednji dan.
V: No, tudi me ničesar nismo pustile nerazčiščeno.
Story: Kje pa lahko vidimo predstavo Ne stavi na Angleže?
A: Tudi mi smo v SiTi teatru, predstava je bila pod režijsko taktirko Gašperja Tiča narejena že nekaj časa nazaj, zdaj pa smo jo obnovili.
Story: O čem pa govori?
A: Prav tako o odnosih. Je pa res, da so zraven še druga sporočila. Glavni konstrukt je zgodba o treh prijateljih, ki se dobijo v udobju lastnega doma in spremljajo rezultat nogometne tekme, saj so se lotili športnih stav. Ob tem pa na dan privrejo različne tematike, tako večne kakor tiste tipične za današnji čas.
Story: Kaj pa je najtežje za moške v sodobnem času?
Modnih trendov ne poznam, vidim pa, da je vsega na voljo: od metroseksualcev pa do bolj gozdarskega videza. Seveda menim, da moraš biti vsaj malenkost urejen. Vsekakor pa je pri moških res malo drugače, saj šarmantnost in biti fit nista tako zelo povezana.
Napisala Andreja Korenčan
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec