Ona strastna in odločna športnica, on mladenič, ujet med sanje in resničnost. To sta pred kamero Mateja in Rok, mlad in zaljubljen par iz serije Gorske sanje. Kaj pa za kamerami? Ona preprosta in direktna, on poetičen in razmišljujoč.
Katere so podobnosti in razlike med vami in vašim likom?
Dario: Rok je mlajši, imava pa tudi veliko skupnega. On igra kitaro, jaz imam rad glasbo in jo tudi produciram. On se zaljubi in tudi jaz sem trenutno zaljubljen.
Vesna: Ona je strastna smučarka, zame je značilna strast do fitnesa. Podobni sva si predvsem po tem, da sva navzven nasmejani, športni, borbeni, včasih tudi hladni, navznoter pa čustveni, nežni in ženstveni.
Osrednje dogajanje je postavljeno v naš alpski svet. Kakšen je vaš odnos do gora in narave?
Dario: Sem iz Kamnika, tako da sem odrasel ob vznožju gora. Oče je bil profesionalni FIS-serviser in smučarski demonstrator, zato sem veliko smučal tudi jaz. V nekem uporniškem obdobju me je sicer prevzelo bordanje, a zdaj sem se spet vrnil k smučem. Sicer pa imam zelo rad gozd, kamor pogosto zahajam.
Vesna: Rada imam naravo, kar zadeva gore, pa živim v bližini Šmarne gore in se rada povzpnem nanjo.
Šolate se na srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo. Kako ste zašli na igralsko pot?
Vesna: V igro sem zašla naključno, ko sem na poti iz šole domov opazila plakat, ki je vabil na avdicijo. Poskusila sem in bila izbrana. S Česnovimi se je začela moja igralska pot.
Vas je igralstvo zdaj že premamilo ali pa si še vedno želite postati zobotehnica?
Vesna: Moje želje so se spremenile in tehtnica je na strani igralstva. Šola, ki jo obiskujem, je sicer super, vendar sem prek igre ugotovila, da rada delam z ljudmi, medtem ko je delo v laboratoriju zelo izolirano in s tem precej mučno zame. Igralstvo je postalo del mene, vedno sem imela dobro ekipo in like, v katerih sem se res sprostila in zaživela.
Dario, igrate vlogo vnuka, ki je močno povezan s svojim dedkom. Kaj je tista najpomembnejša modrost v življenju, ki vam jo je zaupal vaš dedek?
Dario: Moj dedi je car. Že vrsto let vsak dan piše dnevnik, vanj lepi slike, zapisuje misli ... Pri tem ga občudujem in posnemam tudi sam.
Tudi vi imate na nočni omarici vedno dnevnik. Kaj zapisujete vanj?
Dario: Dnevnik je moj dobri prijatelj, ki mu zaupam vse mogoče. In čeprav naj bi bilo zapisovanje vanj iskreno, ni popoln odsev resničnosti, ampak projekcija želja, da za teboj, ko te več ne bo, ostane nekaj fizičnega. Ne glede na vse si namreč želiš ali vsaj pričakuješ, da bo tvojo zgodbo nekdo tudi prebral. Trenutno vanj zapisujem tudi stvari, ki se navezujejo na snemanje Gorskih sanj. Nekaj je funkcionalnih, nekaj pa razmišljujočih zapisov.
Roku predajo družinske posle. Je morda tudi v vas kaj poslovne žilice?
Dario: Sem umetniška duša, ampak življenje od nas zahteva tudi kanček podjetnosti na vsakem koraku. Kot otrok sem bil ustvarjalen, pozneje pa sem moral razviti to žilico, ker je v kapitalizmu žal tako, da je svoboda pogojena tudi s financami. Denar, ki ga zaslužim, vložim v svoje ustvarjalno delo, zato denar kroži.
Vaša glasbena skupina Matter opisuje svet, v katerem živijo mladi v Sloveniji. Kakšen je ta svet?
Dario: Imamo veliko priložnosti, sploh če primerjamo Slovenijo z drugimi državami. Še posebej v Ljubljani je veliko možnosti ustvarjanja. Pri tem gre tudi za intro svet metafor in abstrakcije. Ko otroci poslušajo, ne gre le za definiranje, ampak soustvarjanje zgodb, ki so pogosto še boljše od originalov.
Vesna: Svet, v katerem živimo danes, se mi zdi zelo racionalen. Vse teče hitro, veliko je materialnih stvari. Ves čas smo z nečim zaposleni. Namesto realnega sveta je v ospredju virtualni, na račun katerega primanjkuje prostora za sočutje, pogovore in poslušanje drug drugega.
Kaj je v glasbi, česar v igri ni?
Dario: Vsaka stvar ima svoj pogled na realnost. Glasba je val, ki te ponese, pri igri pa se osredotočaš na čustva. Ta so pomembnejša od besed. V igri najdeš način, kako rešiti neki problem, kako se tvoje telo pri tem obnaša, pa je le vmesni produkt.
Kaj ste se pri igri nauči za vsakdanje življenje?
Dario: Mislim, da je zmotna predstava, da je igra laž. Dober igralec je tisti, ki je iskren, in ne tisti, ki dobro laže. Najti je treba človečnost v sebi, sicer je tudi igra lahko le plastika.
Vesna: Iz igre sem se za rabo v vsakdanjem življenju naučila to, da je prvo pravilo igranja, da ne igraš. Tako, kot je za kamero dobro, če si naraven, je v vsakdanjem življenju lepo, če si iskren in to, kar si.
Poleg z glasbo se ukvarjate s slikanjem. Kateri motivi so vam blizu in komu ste namenili svojo prvo ustvarjeno sliko?
Dario: Slikarstvo pomeni svet, kamor se umakneš od vseh stvari in se osredotočiš na vizualno plat obstoja. Slikam tako, da nič ne definiram. Moje slike so surrealistične, zato tudi kot avtor šele na koncu ugotovim pomen motiva oz. kaj mi je podzavest pripovedovala skozi slikarski čopič. Prva slika, ki sem jo sicer narisal, je bil portret tete Brede za njen rojstni dan. Narisal pa sem tudi že svoj avtoportret.
Ste velik ljubitelj japonske umetnosti in filozofije vabi sabi. Za kaj sploh gre?
Dario: Ne gre za filozofijo ali dogmo, ki definira svet, ampak za odmikanje in približevanje večnosti hkrati. Pripraviš si lep trenutek in uživaš v njem tukaj in zdaj, ne glede na to, kaj ti prinaša prihodnost. Vabi sabi stremi tudi k temu, da je vse iz minljivih materialov, kar je nasprotje od modernizma večnosti.
Dario, nekje ste dejali, da po vsem svetu ljudje iščejo ekološke pridelke, ki pri nas rastejo za vogalom, o kulinariki na sploh pa bi se od nas marsikaj lahko naučili celo Francozi. Kako spretni ste s kuhalnico in katera je najbolj okusna hrana po vašem izboru?
Dario: Tudi sam rad in dobro kuham. Najraj se lotim testenin s tartufato in solato. Najboljša hrana, ki sem jo kdaj poskusil, pa ni bila hrana, ampak »žena, ne mogu da kažem kera ...« (smeh)
Vesna: Najraje imam ratatouille in pečeno zelenjavo na žaru, od sladkega pa trenutno najbolj pogrešam lubenico, zato komaj čakam poletje.
So vama starši kdaj v čem nasprotovali?
Dario: Nikoli mi niso nič prepovedovali, ker so vedeli, da bo to imelo nasprotni učinek. Postrani so me gledali, ko sem se začel ukvarjati z glasbo in cele dneve prečepel v sobi, ko sem začel tudi služiti, pa so videli, da gre za res, ne le za neko sanjarjenje, in so me podprli.
Vesna: Ko sem začela snemati reklame, je bil oči proti, ker je imel zadržke do medijskega sveta. »Drži se knjige,« mi je prigovarjal. Ampak zdaj je vesel, da je, kot je.
Zgodba v Gorskih sanjah govori o odnosih v družini in partnerstvih. Kako bi opisali odnose v vaši družini?
Dario: Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen.
Vesna: Podpora. Všeč mi je, da mi starša nista vsega pustila. S tem sta mi pomagala iti skozi odbobje odraščanja tako, da nisem čustveno zbezljala. Vesela sem, da sta me kdaj držala na kratko.
Dario, nekoč ste dejali, da se vam, ko iščete svetlobo v temnih kotičkih univerzuma, v glavi ne porajajo negativna eksistenčna vprašanja, temveč zadoščenje ob nepravilnostih sveta. Katera je največja krivica tega sveta?
Dario: Ljudje hočemo doseči neralne standarde, ki ne nazadnje niti niso nujno standard. Svet je postal babilon.
Vesna: Vsi hočemo biti tisto, kar nismo. Veliko je lažne popolnosti, v vsem stremimo k perfektnosti, kar v resnici ne obstaja, ampak jo ustvarjajo mediji.
Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografija: Planet TV