Vesno, udeleženko šova Ljubezen na deželi, smo obiskali na domačiji, kjer živi že vse od malih nog. Pred časom je prevzela kmetijo, ki je njeno veliko veselje, čeprav zahteva nemalo dela. Že kot majhna deklica je namreč sanjala, da postane: "Velik kmet".
Na otroštvo jo vežejo lepi spomini, odraščala je v družbi dveh starejših bratov in sestre, tako jim nikoli ni bilo dolgčas. Bilo ji je deset let, ko je začela pomagati staršem pri kmečkih opravilih. To je vedno počela z največjim veseljem, kljub temu pa je ohranila otroško nedolžnost in iskrico v očeh. "Saj veš, kakšni smo otroci, če ni bilo avtomobilčka, je bil pa traktor, tako da si z njim ril po njivi in prenašal zemljo," pojasni Vesna, ki je uživala v kmečkem okolju, družbi staršev, s katerimi se dobro razume že od otroštva. Imela je le peščico prijateljev, saj je bila sama sebi pogosto dovolj.
"Ko pa sem dobila izpit za avto, sem se spustila. Zdaj pa se spet spuščam, le da ne vem, kam," odkrito prizna dekle, ki je prevzelo posestvo, veliko kar 21 hektarov, z nekaj glavami živine in jelenjadjo. Medtem ko so njene sovrstnice sanjale, da bodo postale učiteljice in zdravnice, si je sama želela postati: "Velik kmet". Že pri stari mami se je veliko naučila o kmetovanju, to ji je bilo v neizmerno veliko veselje: "Že kot deklica sem pomagala majhnim pujskom na svet." Šola ji ni preveč dišala, želela si je kolesa, saj je morala iz šole vsakodnevno pešačiti. Pot ji je vzela tri kilometre po bližnjici, sicer pa kar devet. "V šolo po dežju smo velikokrat prišli premočeni, tako nas je učitelj poslal domov preobleč. Ja, kaj pa hočeš, če pa nas ne bi bilo, bi pa dobili minus," se z nasmehom spominja. S sošolci se je že takrat odlično razumela, še danes pa s številnimi ostaja v dobrih odnosih. Marljivost ji ni tuja. Čez dan namreč opravlja službo na občini, popoldne pa pomaga še doma na kmetiji. Delati ji ni težko, ker je vajena.
"Zadovoljna sem, da imam službo. Nekaj tako zaslužim doma, nekaj pa še v službi," pojasni Vesna, ki ne ve, ali bo nekoč službo res postavila na stranski tir. In kako ji to uspe? "Kaj pa naj drugega, če nimam partnerja," z nasmehom povpraša Vesna in nagajivo doda, da ves dan dela, potem pa si zvečer privošči malo zabave. Ta ji je bila ljuba že v najstniških letih, ko se je vrtela na vaških veselicah. "Veselic je bilo, kolikor hočeš. Harmonika in ples, takrat jaz nisem na tleh, temveč kar v zraku. Nekaj časa sem se učila igrati na harmoniko, vendar sem prenehala," prizna Vesna in ob tem pove, da ji gre tudi ples dobro od nog: "Ne sprašuj, kolikokrat smo plesali, tudi po makadamu. Toliko smo plesali, da smo imeli vse krvave noge." Kaj hočeš, je pač vesele narave, željna zabave.
Že takrat je tako strla nemalo moških src, s svojim širokim nasmehom in energičnostjo jih je hitro začarala. "Sem bolj tako, velikokrat okrog kmetije delam kar zgoraj brez, samo v modrcu. Kaj moram, če se potem mimoidoči zaletavajo. Cesto glejte, ne mene," nam zaupa v smehu. Kljub temu pa se ne bi branila resne partnerske zveze. Nekoč se je skorajda že ustalila, vendar se enostavno ni izšlo. Njeno nezaupanje se je izkazalo za utemeljeno, zalotila ga je v objemu druge. Kljub temu ohranja upanje v poroko, o kateri sanja že od malega.
Foto: N. Divja, Igor Zaplatil