Leto 2021 bi lahko označili za življenjsko prelomnico našega izjemno uspešnega kapetana slovenske rokometne reprezentance Vida Kavtičnika, ampak kot sam pravi, se mora vsaka lepa zgodba enkrat končati, kakor se je tudi njegova poklicna pot rokometaša.
Kar 21 let ste bili profesionalno vpeti v rokomet, zdaj pa v svojem podkastu Šport 1na1 klepetate z drugimi slovenskimi šampioni. Kako vam izkušnje pomagajo pri klepetu o športu?
Ogromno. Iz drugega vidika pomaga tudi to, da nisem običajen novinar. Ne da bi imel kaj proti novinarjem, ampak nekako postavljam drugačna vprašanja in sem zelo radoveden. Radovednost mi omogoča, da postavljam netipična vprašanja in upam, da so s tem sogovorniki zadovoljni in jih ne spravljam v zadrego. Zavedam se, da znajo biti nekatera vprašanja za športnike nelagodna.
Kaj točno imate v mislih?
Kot športnik poznam vprašanja, ki nam niso najbolj pri srcu. Velikokrat sem že prejel takšna vprašanja, zato se bolj zavedam, kaj to pomeni za druge športnike.
Ker ste torej takšna vprašanja sami doživeli kot športnik, se jim izogibate oziroma jih ne postavljate več.
Tako je. (smeh) Zavedam se, da me novinarji niso zanalašč spraševali česa takšnega. Sicer sem imel v športni karieri takšne izkušnje redko, ampak so se zgodile. Tega se zavedam in sem pozoren, da se izognem nekaterim vprašanjem, ki jih sam sebi ne bi postavil, ko sem bil športnik.
Se vam je zgodilo, da so vas kot športnika spraševali ena in ista vprašanja?
Ja, vedno. Če je bila tekma slaba, so se pojavljala vedno ista vprašanja. Vsem seveda ne moreš odgovarjati enako, zato se navadiš, da lahko na podobno vprašanja odgovoriš na deset različnih načinov.
Ali se na pogovor veliko pripravljate ali to poteka bolj spontano, glede na vašo dolgoletno vpetost v šport?
Za sabo imam ekipo, ki mi postavi rdečo nit pogovora, jaz pa sem zadolžen za podvprašanja. To poteka tako, da si najprej preberem njihova vprašanja, naredim raziskavo na spletu in potem dodam določena podvprašanja, ki zanimajo predvsem mene. Vesel sem, da jih lahko vprašam vse. (smeh) Je pa pogovor seveda odvisen od tega, kako dobro športnika poznam že od prej, kako teče pogovor in kakšni so njegovi odgovori.
Bi lahko torej rekli, da podkast poteši vašo radovednost?
Ja, zagotovo. Ravno zato sem si želel poskusiti, kako je, ko vodiš podkast. Veliko stvari me zanima, in ta je ena od njih. Vesel sem bil, da se mi je ponudila priložnost.
Kako ste pravzaprav prišli do podkasta?
K sodelovanju me je povabil Matej Avanzo, idejo pa so podprli pri Generaliju. Zasnovo je postavil Matej in moj prvi gost je bil Boštjan Nachbar. Na začetku sem bil zelo nervozen, potem pa sem se navadil. Moram pa priznati, da še vedno pred vsakim podkastom čutim močan adrenalin. Začetek je zelo pomemben, ker se glede na to pogovor tudi razvije. Zavedam se, da sem srečnež, saj se lahko pogovarjam z vrhunskimi športniki, ki so v karieri dosegli še več kot jaz, in lahko sproščeno debatiramo o stvareh, ki jih drugače morda ne bi nikoli vedel.
Kako to, da ste se odločili za snemanje na daljavo?
Ko smo začeli, sem bil v Franciji, kjer sem živel kar 16 let in sem še zdaj razpet med obema državama. Tam, kjer sem, tam posnamem. Veliko je prilagajanja, saj večinoma snemam z aktivnimi športniki, ki imajo veliko obveznosti. Vmes pa je seveda prišel tudi covid-19 in je vse potekalo prek spleta.
Bi radi poskusili snemati tudi v živo?
Seveda. Verjetno bi imel več treme, ker bi to delal prvič, ampak vse, kar je novo, me zanima.
Imate kdaj tremo, ko govorite z velikimi, uspešnimi športniki, ali čutite posebno spoštovanje?
Pri vseh. Čisto pri vseh. Vsi športniki so v svoji karieri nekaj dosegli in so eni izmed najboljših v svoji panogi. Do vsakega imam veliko spoštovanja in si želim, da vedo, da sem se tudi jaz pripravil na ta pogovor.
Ko sva že pri rokometu - kaj vam je dal ta šport?
Zagotovo vrednote, kot so spoštovanje, timsko delo, solidarnost, zavzemanje drug za drugega, delo in vztrajnost. Zdi se mi, da sem bolj odprt in da sem v svoji karieri videl različne mentalitete in kulture. Nekateri govorijo, da si bodo za vedno zapomnili lovorike in zmage, jaz pa, da sem spoznal ogromno dobrih ljudi, ki mi bodo ostali v spominu.
Vaša otroka sta bila vaša velika podpornika na rokometnih tekmah.
Ja! Vedno, vedno, vedno sta bila! (smeh) Levu kar manjka, da nisem več igralec. Poznata me samo kot rokometnega igralca, vedno sta navijala zame, pogovarjali smo se o tekmah, zdaj pa tega več ni in jima manjka. Meni ne toliko, če sem iskren. Bila sta in sta še vedno moja največja podpornika.
Ali kažeta kaj zanimanja za rokomet?
Nisem takšen človek, da bi svojega sina silil v rokomet, ker sem ga igral sam. Sam si bo izbral šport in zagotovo mu bom stal v oporo pri čemerkoli. Moram pa priznati, da je Lev zelo dober v rokometu in košarki, zdaj igra tudi tenis. Preizkuša različne športe in vesel sem, da išče tisto, kar mu bo najbolj ustrezalo. Hčerka jaha in skače s konjem čez ovire. Oba uživata kot športnika. Če bosta želela biti kaj več kot le rekreativna, z veseljem, drugače pa jima bo tudi to koristilo v življenju.
Koliko sta stara?
Lev je sedem, Lara pa enajst let.
Ali zdaj poslušata vaše podkaste?
Včasih si zavrtita kakšno epizodo. Poslušala sta epizodo z Goranom Dragičem in s Petro Majdič ter še nekaj drugih.
Vam kdaj predlagata, koga bi lahko gostili?
Ne, ker bi potem verjetno predlagala predvsem tuje športnike oziroma francoske. Lara mi je predlagala Francoza Teddyja Rinerja, ki je eden najboljših judoistov vseh časov, ampak sem poudaril, da mora biti za moj podkast slovenski športnik. Lara je rekla, da bo pogledala na internetu, koga bi mi predlagala, nato pa je Lev rekel, da bi lahko imel Luko Dončića. (smeh) Dober predlog – ta mali ve.
Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču