Vid Valič: »Moški ne znamo nič drugega, kot se zafrkavati!«

Vid, se še spomnite svojega prvega nastopa?

Se. (tišina in potem smeh) Spomnim se, da me je kolegica povabila k nastopu na festivalu v lokalu pod Fakulteto za družbene vede. Predlagala mi je stand-up nastop in sem rekel, zakaj pa ne. Prostor sicer sprejme približno 150 ljudi in bilo je relativno slabo. Imam posnetega in zdaj, ko sem ga pogledal, se mi zdi slabo. Takrat je bil to neki začetek. Videlo se je, da imam veliko samozavesti za stanje na odru. Da znam stvari izpeljati, to mi je ostalo od impro lige. Videlo pa se je, da nimam dovolj strukturiranega nastopa. Spomnim se občutka, ko sem povedal fore in z njimi navdušil in nasmejal občinstvo. To je bil občutek, ko si rečeš: »A res, a vam je bilo to tudi smešno, ker meni je tudi!«

Kdaj ste ugotovili, da znate ljudi nasmejati?

V šolski impro ligi. Bil sem star približno 15 let ali nekaj takega, ko smo začeli improvizacijo v KUD Franceta Prešerna. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem prišel na oder in so se ljudje že kar smejali. Včasih mi ni bilo treba niti reči ničesar. Mislil sem si, da je mogoče zaradi mojega velikega nosu in čudne frizure, ki sem jo imel takrat. Potem pa sem videl, da mi vse to kar gre. Že kot otrok sem gledal očeta in dedija v gledališču, kar mi je bilo fascinantno. Všeč mi je bilo tudi to, kar se je dogajalo v zaodrju. Kako igralec naredi, da lahko dela to, kar dela na odru. Želel sem si postati igralec in potem je prišla ta impro liga, ki je bila neke vrste igranje. No, in to je to.

Prav veliko žensk ni v vašem komedijantskem poklicu. Zdi se, da gre za, no ja, bolj moški poklic. Zakaj menite, da je tako?

Ne vem, kaj bi bil razlog temu. Tudi v Ameriki je tako. Komičark ne bi mogel našteti niti na prste obeh rok. Pri moških pa je seznam res dolg. Zdi se mi, da smo moški večji otroci in da tudi ostanemo večji otroci. Ženska, sploh ko je mama, sprejme veliko odgovornosti. Moški sicer sprejme odgovornost, a drugače. Za žensko je življenje bolj resno. Zanimivo je, da je veliko ženskih komičark lezbijk ali so bolj obilne ali nimajo otrok. To je nekaj, česar še nisem prav dobro raziskal. Je pa res kar fenomen. Opazil sem tudi, da je največja ovira za humor, da preveč razumeš stvari in da jih sodiš. V trenutku, ko rečem neko zadevo in vem, kaj je ozadje tega, ne iščem več smešnih strani. Hm, ne vem, zakaj je tako malo žensk v našem poklicu. Lahko pa pogledava z druge strani ...

Dajva. Mogoče pa lahko razvozlava, zakaj je med komiki toliko moških.

Preprosto. Ker smo moški neodgovorni, adolescentni prasci, ki ne znamo nič drugega kot se šovinistično zafrkavati iz sveta. Ženske pa ste odgovorna in razumna bitja, ki znajo poskrbeti za nas moške, da se ne poškodujemo preveč, ko delamo bedarije.

Kako je s 'forami'? Vam kar tako padejo na pamet?

Vsakodnevno življenje je nekaj najbolj prijetnega. Vprašam se, zakaj je tako, in to zapišem. Ko se usedem, zadevo razvijem in razmišljam, kako bi to zgodbo čim bolj približal ljudem. To je to. To je moje stand-up ustvarjanje. Pač nekaj, kar me razjezi, razveseli, razžalosti ... In kadar imam komentar in kadar se mi zdi ta komentar smešen, si to idejo zapišem in razvijem v spodobno formo, ki jo lahko povem ljudem.

Kako se pravzaprav pripravite na nastop? Gre za napisan scenarij?

Tako je. Vse fore imamo napisane ... kot pevci, ki pišejo svoja besedila. Vsaka fora je kot glasbeni komad. Kakšne fore so takšne, da si jih zapomniš, ko jih napišeš. Druge se moraš naučiti na pamet, da res poveš besedo za besedo, kot misliš, da bo najbolje. In ko si 100-odstotno pripravljen, ko te lahko nekdo sredi noči zbudi in ti reče, da povej besedilo, takrat bo nastop res dober.

Kaj vas navdihuje?

Dobre ideje. Ko nekdo nekaj naredi drugače. Inovativnost. To me vedno navdihuje. Vedno znova me preseneča, česa vsega se ljudje lahko spomnijo. Na neki način me navdihuje tudi lenoba.

Kako pomemben je odziv občinstva?

Kaj mislite ... Pri predstavi imajo gledalci četrti zid, ki je neviden. Ne glede na to, kaj se zgodi v dvorani, oni igrajo. Okej, razen v izjemnih primerih. Pri stand-upu pa tega zidu ni, saj neposredno nagovarjamo občinstvo. Če direktno nagovarjaš občinstvo, potrebuješ direkten odziv. Če tega ne dobiš, izgubljaš stik. In ko se to zgodi, občinstvo nima občutka, da imaš vse pod kontrolo, in se ne more sprostiti. In so še oni napeti zate. Zadeva lahko postane zelo mučna za vse. Če se ti to zgodi na nastopu, si pogorel. Komiki smo 100-odstotno odvisni od odziva občinstva v dvorani. Delamo za to, da ga dobimo, in ta odziv je val, ki nas nese naprej. Če val uplahne, moraš hitro ustvariti novega.

Ali obračunavate sami s seboj glede svojih nastopov?

To delam vsak večer pred spanjem. Nekakšno samorefleksijo. Pogosto se mi zdi, da so se mi določene moje reakcije zdele odlične, a ko pomislim nazaj, se vprašam, zakaj sem to tako naredil. Enako velja pri nastopih. Kolikokrat se potem za nazaj spomnim, kako bi lahko veliko bolje izpeljal stvari. Ampak s tem se ne smeš preveč obremenjevati. Na napakah se učimo. Če ne delaš, ne delaš napak in se ne moreš učiti.

Komikov se nekako drži sloves, da niso najbolj 'lahki' ljudje? Spadate v ta opis?

To bi morali vprašati mojega brata, saj sem z njim živel, ali kakšno bivšo punco, mamo. Zdi se mi, da je velik ego vedno težava. Dober je za nekaj stvari, po drugi strani pa ravno zaradi njega v nekih situacijah zelo ultimativno posegaš, kar je lahko malce naporno za drugo osebo.

Kakšen odnos pa imata z bratom?

Z bratom imava odličen odnos. Vesel sem, da zdaj lahko tudi delava skupaj, to sem si vedno želel. Verjamem, da se je videlo tudi v sezoni šova talentov, da se res dobro razumeva. Z veseljem bi in bom delal z njim še več.

Vem, da vas veliko sprašujejo o zasebnem življenju, pa vendar o tem prav dosti ne govorite ...

O svojem življenju veliko govorim na odru med nastopi. Na novinarska vprašanja na to temo pa mi je nekako čudno odgovarjati. Zakaj je to sploh pomembno! Vedno se mi je zdelo, da je moje osebno življenje pač moje osebno življenje in zakaj bi nekdo bral o njem. Poleg tega imam tudi zelo slabe izkušnje, kako so doslej mediji portretirali moje življenje. Vedno je delovalo plehko. Sicer imam tudi dobre izkušnje, a precej več je slabih.

Kakšni novi projekti vas čakajo? Kaj načrtujete?

Uf, dobro vprašanje. Predvsem bi rad, da dobro izpeljemo niz nastopov ob desetletnici stand-up komedije v Slovenije v ljubljanskih Španskih borcih na začetku februarja. Pripravili smo res najboljši izbor. Iz tega bo nastalo tudi 15 posameznih oddaj. Vsak nastopajoči komik bo dobil 20 minut za svoj najboljši material. Potem si bom vzel malo prostega časa, saj se je moj delovni december zavlekel v delovni februar. Po tem pa že nadaljujemo mesečne stand-up večere v Unionu. Naprej pa ... No, bomo videli. 

Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: Marko Delbello Ocepek

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"