Vida in Matjaž Voglar sta zakonca, ki ju poleg medsebojne ljubezni in družine povezuje posebna strast do branja in pisanja.
Pravzaprav je bilo pisanje ključno za njuno zvezo, saj sta se še kot študenta spoznala ravno na delavnici pisanja. Zanimivo je, da pišeta skupaj, pri čemer se, tako pravita, odlično dopolnjujeta. Ideje kar švigajo med njima, med ustvarjanjem si podajata prenosni računalnik, nova dela, tudi zelo zahtevna in kompleksna, kot je drama, pa so plod njunega dolgotrajnega druženja in neskončnih pogovorov.
Njuna temačna, obešenjaškega humorja polna drama Trupla je bila predstavljena na 3. Festivalu dramske pisave Vzkrik, ki je sklepno dejanje celoletnih delavnic dramskega pisanja pod mentorskim vodstvom dramatikov Simone Semenič, Milana Markovića Matthisa in Erica Deana Scotta. Na letošnjih delavnicah je nastalo sedem novih slovenskih dram.
Story: Zakaj pišeta skupaj? Ni to bolj zahtevno kot pisati sam?
Vida: Midva kot par sva zelo povezana, imava podobne interese in podobne poglede na svet. Veliko se pogovarjava in tako ideje kar prihajajo. Težko bi rekla, kdo kaj prispeva k najinemu delu, saj je vse zelo prepleteno.
Matjaž: Skupno pisanje je tudi bolj praktično. Ideje se nama porajajo tudi takrat, ko ne sediva za računalnikom, na poti v službo, kjerkoli, v avtu na primer. Takrat jih sopotnik zapiše na papir ali posname in jih pozneje preneseva v računalnik.
Story: Kdo je zadolžen za tipkanje?
Vida: Kakor nanese. Včasih si računalnik kar med delom podajava med sabo. Spet drugič jaz kuham kosilo in medtem tipka Matjaž.
Story: Pišeta ljubiteljsko. Kdaj in kako vaju je pritegnilo?
Vida: Sama pišem že od otroških ali vsaj najstniških let, v času študija na Fakulteti za družbene vede pa sem se začela udeleževati tudi delavnic pisanja. Na eni od njih, vodil jo je Lojze Kovačič, sva se z Matjažem spoznala, bilo je leta 1992 ali 1993. Tako lahko rečeva, da naju je povezalo ravno pisanje.
Matjaž: Najprej naj povem, da oba zelo veliko bereva. Če pišeš, moraš brati, in pri nas doma so knjige povsod. Pisal sem že v srednji šoli, napisal sem celo roman, ki pa ga nisem nikoli ponudil kakšni založbi, ker z njim nisem bil zadovoljen. Med študijem sem objavljal prozo v reviji Rdeči kvadrat.
Vida: Eno od njih sem prebrala, še preden sva se spoznala, in bila mi je zelo všeč. Potem je prišla tista literarna delavnica z Lojzetom Kovačičem, na kateri sva se srečala. Ugotovila sva, da sva imela objavljene prispevke v isti številki revije. Tako se je začelo, danes sva poročena 25 let, imava dva najstniška otroka in psa in še vedno piševa.
Story: Drama Trupla se dogaja v bolnišnici, na oddelku za patologijo. Ima to kak poseben pomen?
Vida: Izhajala sva iz ideje, da bi prikazala disfunkcionalne odnose znotraj neke skupnosti. Najprej sva razmišljala, da bi dogajanje postavila v neko šolo oziroma zbornico, v kateri nenehno prihaja do trenj med učitelji in se razvijajo patološki odnosi. Naslednja ideja je bila secirnica.
Matjaž: Mene je vse življenje privlačila medicina, če bi bil boljši v naravoslovju, bi jo tudi študiral, tako pa sem postal pravnik. Všeč mi je bila ideja, da bi se drama odvijala med zdravniki. V Poljsko pa sva zgodbo postavila preprosto zato, da je ne bi kdo povezoval s katero od slovenskih bolnišnic. Vendar to ni kritika zdravnikov ali medicinskih napak, temveč kritika nestrpnosti, hudobije in sovraštva, ki se pojavljajo v katerihkoli odnosih. In v najini bolnišnici je tega na pretek.
Story: Kako poteka snovanje tako kompleksnega dela, kot je vajina drama v petih dejanjih? Kako na primer nastanejo liki?
Matjaž: Nimava določeno, kdo kaj dela. Ko sva razdelala osnovno idejo, sva skozi pogovor določila, koliko likov bo v drami nastopalo, njihove osnovne značilnosti, tako fizične kot značajske, izbrala imena in druge podrobnosti.
Vida: Sama se bolj ukvarjam z liki, dodajam jim na primer vizualne podrobnosti, nepravilnosti, tako da so na koncu zelo dodelani, Matjaž pa se je bolj posvetil strokovnim, medicinskim zadevam.
Matjaž: Prebrala sva nekaj medicinskih učbenikov, tako da je besedilo po tej plati kar se da verodostojno.
Story: Koliko časa so nastajala Trupla?
Pisati sva jih začela leta 2017, tako da sva na delavnice Vzkrik prišla z že dokončanim besedilom, ki pa je bilo predolgo in preveč okorno. Dramo sva že prej poslala na razpis za nagrado Slavka Gruma, kjer sicer ni prišla v izbor, vendar je dobila oceno, da je primerna za uprizoritev.
Story: So Trupla prvo besedilo, ki sta ga napisala skupaj?
Vida: Ne, skupaj sva pisala že v študentskih letih, potem so prišli otroci, služba in dolga leta sva pisanje skoraj povsem opustila. Zdaj sta otroka zrasla in imava znova več časa zase.
Story: Kako pisanje vpliva na vajin odnos?
Matjaž: Izjemno dobro. Že tako sva zelo povezana in se dobro poznava, zato uživava, ko kaj počneva skupaj. Sicer skupno pisanje zahteva tudi kompromise. Včasih imava na primer različne poglede na to, kateri lik naj umre ali kaj podobnega.
Vida: Mislim, da je Matjaž do likov bolj popustljiv. (smeh)
Story: Nekateri hodijo skupaj v gore, drugi na rekreacijo, vidva pa skupaj pišeta?
Vida: Tako nekako, sicer skupaj počneva še kaj drugega, hodiva v gledališče na primer. In seveda obiskujeva delavnice pisanja, kot je tokratni Vzkrik. Delo v skupini je še bolj zanimivo, saj se srečamo različni avtorji z različnimi idejami, izmenjujemo si nasvete, namige, brez kakršnegakoli rivalstva, k temu pa dodajmo še vodstvo mentorja.
Story: Vajina naslednja drama? Bo?
Zagotovo, najprej pa načrtujeva roman, ki bo predzgodba Trupel.
Besedilo: Lena Kreutz // Fotografiji: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
