Viktor ali Viki Grošelj je Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove celin. Pleza od leta 1967. Je tudi planinski vodnik, gorski reševalec, športni pedagog in pisatelj ...
Za ljubezen do alpinizma je kriva Šmarna gora in še danes kdaj popleza po Turncu, ki vodi na Grmado (del Šmarne gore). Viki pravi, da ga lahko Šmarna gora še vedno 'zaposli' za ves dan in da se rad vrača nanjo. Danes je Viki Grošelj najbolj plodovit pisec knjig o planinah, planincih, Nepalu, Himalaji ... od njega pa nam je uspelo izvedeti veliko zanimivega.
Story: Koliko se ukvarjate s fotografijo v gorah? Kaj več ali manj kot na začetku, ko ste se posvetili alpinizmu? Je fotografiranje obiskanih vrhov prej obremenitev kot nekaj 'spontanega'?
Od prvih začetkov v gorah sem s seboj nosil fotoaparat in ga še danes. Fotografiram približno enako intenzivno kot na začetku. To me ni nikoli obremenjevalo, saj sem vedno želel tisto, kar sem zanimivega počel, tudi pisno in fotografsko dokumentirati. To se mi je pri pisanju knjig in člankov že velikokrat obrestovalo. Seveda pa spomine nosim tudi v srcu in mislih.
Story: Z Janijem Jugovicem (Cool fotr) in Gašperjem Bergantom ste šli pred kratkim na Komno v sklopu Mercatorjeve kampanje V hribe lesti, dobro jesti. Zanju je to bil verjetno podvig in pol. Septembra načrtujete Kredarico, bosta zmogla?
Jani in Gašper sta super fanta in septembrska Kredarica ne bo večji problem zanju. Zame je bilo zanimivo spoznati specifiki njunih poklicev, razmišljanja in načina življenja, saj sem pri tem izvedel marsikaj zanimivega. Verjamem, da smo se našli na vseh področjih. Med nami ni bilo nobenih nesoglasij, le Janijevi žganci so bili za odtenek boljši kot Gašperjevi.
Story: Kakšna pa sta sicer fizična pripravljenost in razlika med današnjimi mladimi alpinisti in alpinisti vašega časa, ko ste vi začeli?
Tisti, ki to želijo, se za zahtevne vzpone bolje pripravijo, kot smo se v mojih časih. Zaradi razvoja znanosti, vedenja in opreme je to danes precej lažje. Zato sem prepričan, da so te generacije lahko bistveno bolj usposobljene za vrhunske podvige. Opažam pa, da se vse manj odločajo za vzpone na velikih nadmorskih višinah, ki bodo vedno tisto najtežje v alpinizmu in zato tudi najbolj cenjeno. Za take podvige potrebuješ več časa, denarja, več moraš tvegati in možnost uspeha je bistveno manjša kot na nižjih nadmorskih višinah. Predvsem sta pri tem pomembni predanost in potrpežljivost, kar pa na splošno danes, v tem prehitro vrtečem se svetu, nista ravno cenjeni vrlini.
Story: Ali moderni 'hribovski' in alpinistični narod pretirava z varnostjo? Kaj to pomeni za izkustvo? Kakšni so Slovenci glede opreme in pripravljenosti na podvige?
V gore gremo tudi zato, da tam pridobimo izkušnje, ki jih lahko dobimo z izpostavljenostjo nevarnosti. Nedvomno je pri tem treba poskrbeti za osnovno varnost. Se pa vse bolj pogosto dogaja, da, vsaj kar se varovalne opreme tiče, pretiravamo. Njena pretirana uporaba se ob premalo izkušnjah lahko spremeni v novo nevarnost.
Story: V mnogo primerih gore pri mlajših niso priljubljene, čeprav so lahko adrenalinske, zabavne, lepe ... Zakaj se ta preobrat v dojemanju zgodi pozneje?
Sam sem hojo in plezanje po gorah otrokom predstavljal kot del življenja in gibanja v naravi, poleg taborjenja, plavanja, veslanja, raziskovanja, smučanja in drugih aktivnosti. Nikoli, ali pa vsaj zelo redko se mi je dogajalo, da otroci nad vsem tem ne bi bili navdušeni. Zanesljivo pa se z leti dodatno zaveš pomembnosti takega početja, saj takrat nastopijo še estetski, da ne rečem kulturni vidiki našega početja.
Story: Zagotovo ste prebrali že nešteto knjig o alpinizmu in smučanju. Kaj pa še radi berete? Se na vaših policah znajdejo kakšni romani?
Berem od malega in z velikim užitkom. Spremljam vso gorniško literaturo, v enaki meri pa tudi dobre knjige z drugih področij. Klasično in poljudnoznanstveno branje. Ravnokar dokončujem knjigi Yuvala Hararija, Homo sapiens in Homo deus. Imenitno branje. Kuharskih knjig žal ne berem, a bi jih moral, saj je kuhanje moja šibka točka. Sem pa zato zelo 'hvaležen' jedec in spoštujem vsakogar, ki zna kaj skuhati.
Story: Splošno gledano, so hribi postala 'fama'. Ne samo hribi, ampak vse, kar je drzno, divje, adrenalinsko ... Poplava lepih fotografij z namenom 'dokazovanja' in nabiranja sledilcev. Ekstremnih športnih podvigov ne vidimo več samo na Šport TV, ampak tudi pri običajnih ljudeh. Kaj je s to 'samovšečno' generacijo?
Socialnih omrežij res ne spremljam in nimam svojega profila. Raje imam zasebnost in grem tisto, kar me pritegne, rad sam raziskat. Če bi bil na družabnih omrežjih, bi mi za prvinski stik z naravo in ljudmi zmanjkalo časa.
Story: Človek bojda stopi na realna tla in je znova 'majhen' šele, ko doživi t. i. srečanje s smrtjo. Takih primerov ste imeli kar nekaj. Posredno in neposredno. Je kakšna stvar, osebnostna lastnost, navada, ki ste jo popolnoma spremenili po takšni izkušnji?
Prav gotovo so bila bližnja srečevanja s smrtjo težke, tragične in zahtevne preizkušnje, ki so me dodatno poučile, kako dragocen dar je življenje in da ga moramo zato kar najbolj ceniti.
Story: Kaj vam daje moč in zagon za vse vzpone in podvige? Izziv? Morda izzivanje usode?
Nikoli nisem izzival usode, saj ne verjamem kaj dosti vanjo. Predvsem me je gnala radovednost, videti, doživeti in spoznati, kaj je tam zadaj. Pri tem sem spoznal, da sem si s temi raziskovanji ne le oplemenitil, ampak po svoje tudi osmislil bivanje na tem svetu.
Story: Kaj bi v življenju še lahko počeli, če ne bi bili v gorah (posredno in neposredno)? Imate še kakšnega asa v rokavu?
Potoval bi in raziskoval tudi druge predele izjemne, čim manj okrnjene narave našega planeta. Velikokrat ni treba iti daleč, da kaj lepega odkriješ in doživiš. Včasih je za to dovolj že gozd za domačo vasjo.
Story: Greste tudi na morje?
Morje imam enako rad kot gore in naravo nasploh. Pred upokojitvijo sem po dva tedna na leto službeno preživljal na morju v šolah v naravi. Nadaljnji teden ali dva pa še z družino. Rekreativno se poskušam spuščati tudi pod nadmorsko višino, a pri tem nisem tako zagnan in uspešen kot nad njo. Šport na splošno imam zelo rad, saj je bolj pomemben del našega življenja, kot si radi mislimo in priznamo. S tem mislim športe, ki jih sam rekreativno gojim. Prav tako pa spremljam vrhunske dosežke drugih športnikov, ki me navdušujejo in so mi vzor. Pod pogojem, da seveda niso prigoljufani ali doseženi pod vplivom nedovoljenih poživil.
Story: Bi lahko veselje in navdušenje nad gorami primerjali še s katerim drugim veseljem? Saj gre vendarle za neke vrsto 'lepe zasvojenosti'.
Primerjal bi težko. Vsekakor pa mi je veselje z gorami v življenju dalo toliko, kot v sanjah nisem pričakoval, in to ne le na športno rekreativnem področju. Če kdo temu reče 'lepa zasvojenost', nimam nič proti.
Story: Imate slabo vest do družine in ljudi, ki vas imajo radi, zaradi svojega konjička, ker se vendarle izpostavljate nepredvidljivi naravi?
Nedvomno je nekaj slabe vesti. Malo se tolažim s tem, da je žena vedela, v kaj se spušča. Ko se ji kdaj izgovarjam na to, mi odvrne, da je sicer res vedela, ni pa verjela, da bo to trajalo tako dolgo. Kar se tiče izpostavljanja, pa po vseh teh letih ugotavljam, da je več prijateljev in znancev umrlo v na videz varnem življenju kot pa v gorah. Življenje je v vsakem primeru smrtno nevarno.
Besedilo: Andreja Korenčan // Fotografije: Tomaž Kos, Sašo Radej
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
