Viktorija in Bojan Emeršič: Ona je načrtovalka, on improvizator

Začeli bomo z usodnim srečanjem. Bojan, je res, da ste zagledali Viktorijo in v stilu Michaela Douglasa in Catherine Zeta Jones rekli, da boste imeli otroke z njo?

Bojan: Spoznala sva se tako kot večina parov, po naključju. V natrpanem klubu za mlade, kamor sem zašel po eni predstavi, sem zagledal eno zelo lepo punco, ki je plesala. Najbolj je pritegnila mojo pozornost s tem, da je med vsemi tistimi ljudmi plesala, kot da je sama. Fantje so se smukali okoli nje, ona pa sama sebi dovolj. V nekem trenutku sem pristopil in ... Ti, se ne spomniš? (se obrne k Viktoriji)

Viktorija: Se spomnim, ampak ni bilo tako. Bila sem tam, a sem se zabavala s svojima dvema prijateljicama. Nič drugega nisem opazila. (smeh)

Bojan: Ja, dokler te nisem ogovoril. ( smeh)

Kdaj pa sta zaslutila, da gre za več kot osnovno privlačnost?

Bojan: Pravzaprav sva se takoj, ko sva se spoznala, imela lepo in bilo je zabavno, zato sva se brez nekih obveznosti kar redno videvala, dokler naenkrat ni bila pri meni doma.

Ste prišli z zobno krtačko, Viktorija?

Viktorija: S krtačko ... (smeh)

Bojan: Še zdaj je nima ... (smeh)

Viktorija: Daj no ...

Bojan: Ne, ne, saj se šalim. Jasno, da so predvsem mene mučili pomisleki. Ona 20 let, jaz 40 ... ampak ko se enkrat odločiš, je to to, jaz sem tak človek in Viktorija je prišla z vsem.

Sta imela kaj težav zaradi razlike v letih? Je kaj vplivalo dejstvo, da je bila Viktorija študentka igre in Bojan že uveljavljen igralec?

Viktorija: Name niti ne, jaz sem tako ali tako bila na svoji začetni poti, varno sem bila 'spravljena' na igralski akademiji. Nisem imela kakšnih večjih težav. Preprosto sem se imela lepo in uživala v zaljubljenosti.

Bojan: Jaz sem imel razumljivo več težav, preprosto nisem želel še ene avanture. Se pa spomnim, da so te sošolci zafrkavali.

Viktorija: A so me zafrkavali?

Bojan: So te, seveda. Ko si začela k meni hoditi, so ti rekli, da si razočarana gospodinja. Zaljubljena sva bila tako, da se ji ni dalo več žurirati z njimi, pa so jo začeli tako klicati.

Viktorija: No, to ja, razočarana gospodinja sem pa res bila, ampak nisem bila zafrustrirana, meni je bilo to zelo všeč. Sicer pa so moji sošolci Bojčija zelo vzeli za svojega in on njih za svoje.

Kdaj sta prvič javno potrdila svoje razmerje?

Bojan: Prvič sva se skupaj pojavila ravno na Jernejevi (Šugmanovi, op. a.) in Andrejini poroki, kar me zdaj po neskončno boleči izgubi Jerneja še dodatno obvezuje. Pojavljala sva se že prej, ampak nisva nikomur vsiljevala svoje sreče. Zagotovo pa sva se kot par takrat prvič javno predstavila. Ampak midva sva itak imela svojo zgodbo – ves čas je Viktorija nekako bolj odrasla kot jaz, čeprav se to lahko sliši banalno. Mislim, strahovi so bili, če iskreno povem, kar veliki. Nisem bil več najmlajši, bil sem v nekem resnem obdobju, ampak nisem še imel nič, pa sem nekje v sebi vedno čutil, da je družina nekaj, kar moram v življenju imeti. In ko sva se srečala, mi je šlo čez glavo samo to, ali je to med nama sploh mogoče pri najini razliki v letih? Takrat je bilo to videti skoraj nemogoče. Bal sem se tega, da se bova imela lepo in potem se bo lepega dne zbudila in rekla: 'Bojan, mladost me kliče, hvala, lepo je bilo' in šla. Veste, mene je v njenih letih tako tiščalo igrat, da ne vem, ali bi to zmogel. Ampak ona pa najbrž nima takšne potrebe, da bi zaradi igre šla čez vse.

Viktorija, običajno se igralke pri 20 letih res ne odločajo za družino, ampak za kariero. Se vam kdaj zdi, da ste bili premladi?

Viktorija: Ne, nisem imela nobenih težav, in če pomislim nazaj, ničesar nikoli ne bi spremenila. Meni se vse to zdi prav super, nikoli nisem razmišljala, da kaj zamujam, če se poročim in imam otroke. Načeloma jaz ne vidim nobenih slabosti, kar se tega tiče, zato pa sem se lahko tako odločila. Sem družinski človek, zame je prioriteta moja družina, vedno in povsod. Verjetno zaradi tega, ker tako iskreno razmišljam, nisem imela s tem težav. Mislim, da me družina ne ovira, naprej delam normalno, kolikor se da. Seveda se kdaj nekaterim stvarem odrekam oziroma kaj zavrnem, ne delam, ampak to je vse neko obdobje v življenju, ki mine, potem pa se odprejo nove zgodbe in stvari.

Bojan, kako se počutite, ko to slišite?

Bojan: To je zagotovo tisto, kar me pri Viktoriji najbolj pomirja. Pomirja me, da ni tip človeka, ki brezglavo leta za življenjskimi priložnostmi in izzivi. Ona ni takšna.

S čim pa vas lahko spravi ob živce?

Bojan: Kar me najbolj spravi ob živce, je ... Ne znam povedati, ker bom narobe povedal. Nikoli ne vem, kje me čaka ...

Viktorija: Kje te čaka napad?

Bojan: Ja, kdaj bom naredil napako. Sebe imam za relativno odprtega, dobrodušnega hlastača za življenjem, ki se rad neumno šali in ljudje to s simpatijo sprejemajo. Pri Viktoriji – pa čeprav sva skupaj že 15 let – pa včasih naletim na tak zid s svojimi otročjimi domislicami, da sploh ničesar več ne razumem. Ta občasna nepredvidljivost v razpoloženju, to me zna precej zmotiti. Po drugi strani me tolaži to, da mora, kadar se prepirava, miniti le kratek čas, da je spet vse v redu. Pravzaprav moram biti samo nekaj časa tiho. (smeh)

Viktorija, pa najprej povejte, kaj je vas prepričalo pri Bojanu, da je tisti pravi, potem pa še, kaj vas moti pri njem?

Viktorija: Sploh ne vem, kaj točno me je pritegnilo. Ob njem sem se od nekdaj zelo dobro počutila in se še danes zelo dobro počutim. Počutim se zelo varno, na primer veliko bolj se počutim varno, ko je on zvečer doma, čisto tipično žensko. Všeč mi je, ko smo skupaj, ko skupaj počnemo stvari. Zdaj, ko imava otroke, se mi zdi, da je super oči, da zelo dobro opravlja svojo nalogo, da ga imata otroka zelo rada (v ozadju se sliši otroka, ki komentira, da očka rad leži na kavču). Mogoče me pri njem najbolj moti to, da včasih ne vidi celote, ne vidi plana. Jaz delujem bolj na dolge proge, lažje si splaniram stvari, on pa ne. Pri njem je tako, da iz minute v minuto ali iz dneva v dan ne ve, kaj ima. (smeh)

On je improvizator, vi pa načrtovalka.

Viktorija: Tako nekako. Ker sem kolerik, me lahko iztiri tudi to, da veliko pozneje reagira pri večini stvari kot jaz. Jaz imam potem občutek, da kar naprej skačem v zrak, on pa pravi, da ima daljši reakcijski čas. Je precej daljši od mojega.

Bojan: Jaz sem večji flegmatik, in to že vse življenje, in ne, odkar se midva poznava. Bolj sem flegma, ne skočim takoj, nisem paničen, velikokrat v skrajnih življenjskih situacijah, ko začnejo vsi begati in bežati stran, ohranim mirno kri. Ampak saj to je star stand up štos, ta moško-ženski princip, ve z Venere, mi z Marsa. To do neke mere drži, ker ženska nikoli ne stremi k reševanju problemov, kar je velikokrat problem v odnosu. Če ima ženska problem, se želi o njem pogovarjati s prijateljicami, s komer koli. Hoče samo govoriti o tem. Meni je to za znoreti, jaz ponudim rešitev, a ni to rešitev? Moški stremijo k zaključevanju problemov, ženske pa k odpiranju, k problematiziranju.

Viktorija: To ni vedno rešitev, najprej mora pač miniti ta čas, da jaz stvari povem, ne da bi me kdo prekinjal, takrat moram samo povedati, zaključek pa je po navadi potem zelo hiter. Ko povem, imam običajno že rešitev.

Ali kuhata mulo?

Viktorija: Ne.

Bojan: Jaz tudi ne. Si ne morete predstavljati, kakšna sreča je to. Ampak kar se tiče ponujanja rešitev – vedno me skrbi, da bi izpadel pokroviteljski, ker imam že nekatere izkušnje, ker sem pač dlje na svetu (smeh), potem pa včasih ne vem, kako bi začel pogovor. Jaz sem precej 'filozofski' tip igralca. Z mojo generacijo igralcev smo zelo veliko debatirali o gledališču in vlogah, Viktorija pa niti ne. Ne mara nakladanja. Zato se po mojem premalo, po njenem pa preveč pogovarjava o gledališču.

Viktorija: Ja, saj imaš prav, ampak jaz imam resnično že ves čas svoje stališče o zadevah, tudi o igralskem poklicu. Ne da si ne želim njegove pomoči, ampak si želim stvari izkusiti sama, to je moja pot, pomoč si poiščem, ko jo potrebujem. Zakaj bi bil moj mož, ki je igralec, tudi moj mentor? On je moj mož in oče mojih otrok, vseeno pa ga vedno kaj vprašam, predelujem pa potem sama in si znam vzeti veliko časa, le ne vidim smisla, da bi druge obremenjevala s tem. To je preprost razlog, nič drugega.

Kako nasploh igralsko življenje vpliva na družinsko življenje?

Bojan: Zdi se mi, da če obstaja neka normalna meja pri vsem, gre vse v redu. Midva sva se kar hitro dobro organizirala, res pa je, da zdaj brez težav rečem družbi, da se mi mudi domov, ker me to veseli. Priznam pa, da večkrat poveseljačim kot Viktorija, jaz si to vzamem, ona zelo malo.

Viktorija: Ampak to ni ne plus ne minus, to sta najini življenji, tako je. Kot vse druge stvari, ki imajo pluse in minuse. Jaz po predstavi namesto alkohola spijem kavico in grem domov.

Vama valentinovo veliko pomeni?

Bojan: Midva sva si v tem kar različna. Viktorija je na neki način pozorna na ta dan, ne vem, ali ji veliko pomeni, ampak je pozorna, jaz pa tega nikoli nisem čutil. Na valentinovo smo vsi deležni njenih darilc in pozornosti, kar je zelo lepo, ampak jaz razmišljam bolj tako, da lahko ljubezen izkazuješ vse leto, ne samo na določen dan.

Pa jo izkazujete?

Bojan: Mislim, da zagotovo že s tem, kako živimo. Se mi zdi, da več ali manj to kaževa. Pravzaprav ne hodim po gostilnah, nimam moških druženj, razen res izjemoma, pri nas ni petkov, ko grem jaz po svoje in ona s prijateljicami, pa se srečava doma šele ob štirih zjutraj. Saj greva kdaj vsak po svoje, ampak to je bolj izjema kot pravilo. Zdi se mi, če si venomer prisoten in pripaden, izkazuješ ljubezen. Da se razumemo, pri tem nihče nima občutka, da se žrtvuje, ampak sva res rada skupaj. Grem zvečer rad domov zato, ker me to veseli, ne ker bo ona težila.

Viktorija: Jaz imam res rada pozornosti, nimam nič proti, če se zgodi na valentinovo, ki je po svoje banalno, ampak nimam nič proti. Rada imam pozornosti. Lahko se zgodijo vsak dan, katerikoli dan, lahko pa tudi na valentinovo. Zakaj pa ne? Nič mi ne bo nerodno, ker ...

Bojan: Moram vskočiti, oprosti. Kar se tiče pozornosti, v naši družini smo trije fantje, zato se že zaradi Tiborja in Oskarja večkrat potrudimo za našo mamico in jo presenetimo s kakšnimi rožicami. Da se jima bo mogoče ta pozornost prenesla pozneje v njuno življenje.

Bojan, kaj je bilo najbolj noro ali smešno, kar ste naredili iz ljubezni?

Bojan: To, da sem pustil, da me Viktorija z mopedom pelje dol z Lendavskih goric? (smeh) Pri naju ta najina različnost v reakcijah, torej jaz bolj ležeren, ona bolj napeta, pripelje do kakšnih neumnosti. Pes na primer kašlja in ona reče: kaj, če se bo zadavila in umrla ... Od tu naprej je zame konec, jaz ne morem prevzeti te usode, če nekdo trdi nekaj takšnega, bom naredil vse! In enkrat se je zgodilo, da sva šla ven, ko je njena mama pazila na otroke, in prišla domov bolj pozno.Viktorijina mama je res maksimalno pozorna, ona ne spi, vedno je budna, dokler nima občutka, da je otroke predala in je vse v redu. Takrat pa je bila verjetno zelo utrujena in je zaspala, midva sva se vrnila brez ključa, nisva mogla noter. Telefonirala sva, pa se ni oglasila, butala po vratih, vpila, zvonila ... Nič, tišina. Viktorija postavi najhujšo teorijo: nekaj se je zgodilo. V tisti paniki sva tekla okoli hiše na drugo stran do lesene ograje, ki sem jo hotel preplezati, pa se je utrgal zgornji del žleba in sem padel na hrbet. Viktorija je skoraj umrla od smeha! Ni vedela, kaj je z mamo, ni vedela, kaj je z otroki, jaz sem se skoraj ubil, ona pa se je samo smejala.

Viktorija: (smeh)

Kaj menita, da je najbolj pomembno v odnosu?

Viktorija: Zaupanje in spoštovanje drug drugega. In pa seveda vsi tisti sladki, mali trenutki, ki dajejo življenju smisel.

Bojan: Jaz imam tako in tako eno svojo teorijo, ki se na neki način tiče obeh. Prepričan sem, da ljubezen ne mine kar tako, če imaš nekoga res rad. V odnosu morata obstajati potrpežljivost in mirnost, ne smeš gledati naokoli in se primerjati z drugimi, to te lahko zavede. Moraš se nekako zavedati, da si v nekem krogu, da je to lahko absolutno in potem to ne more kar miniti.

Viktorija: Potem pač pelješ to svojo zgodbo čez vse žive ovinke ... Trudim pa se, da vse povem sproti, to pa res. Pogovor je bistvenega pomena.

Bojan: Kot je rekel Peter Prevc za skakanje: »Dokler nisem o njem razmišljal, sem super skakal, ko sem začel o tem razmišljati, je šlo vse navzdol.« Tako nekako je v odnosu. Če se zavedaš, da se imaš rad, in ne razmišljaš o tem vsakodnevno, ampak 'pustiš', potem je luštno.

Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču