V dolgoletni karieri je Vili Resnik doživel marsikaj, predvsem pa je posnel nekatere izmed največjih uspešnic skupine Pop Design, katere frontman je bil do leta 1995. S skupino je v šestih letih sodelovanja prejel pet zlatih plošč, dve kompaktni srebrni plošči, dve platinasti zgoščenki in tri srebrne kasete, uspešnice iz tistih časov pa živijo še danes.
Že več kot 20 let deluje samostojno, v tem času pa je izdal pet albumov ter ustvaril nove uspešnice, ki se na njegovih nastopih prepletajo s starimi. Priljubljeni glasbenik, ki bo letos dopolnil 55 let, še vedno veliko nastopa in še vedno ga spremljajo oboževalci z vseh koncev in krajev, da o oboževalkah vseh generacij niti ne govorimo. Te pravijo, da je car le en - to je Vili Resnik.
Story: Še preden se dotakneva vaše samostojne poti, ne moreva mimo skupine Pop Design. Ali pogrešate tiste čase, ko so nastale uspešnice, kot so Ne bom ti lagal, Ko si na tleh in Potepuh?
Za vse, kar smo s skupino Pop Design doživeli pred 30 leti in več, bi danes - če ne bi bil del te zgodbe - lahko dejal, da je to nemogoče. A ker sem bil del te izjemno uspešne zgodbe, sem ponosen na vse, kar sem takrat doživel. To so pesmi, ki bodo vedno ostale v srcih poslušalcev. Še bolj pa je zanimivo, da te pesmi pojejo mlade generacije, ki jih takrat še ni bilo. In glede na to, da si ljudstvo vedno znova in znova želi slišati te pesmi, me včasih razjezijo nekateri uredniki, ko rečejo, da Slovenci nimamo dobre glasbe. To preprosto ni res! Vse skupaj pa je toliko bolj nerazumljivo, saj na koncertih obiskovalci še vedno želijo slišati te pesmi ... Skratka, kot sem že dejal, ponosen sem na vse, kar smo naredili v tistem času, pa čeprav nekatere radijske postaje teh pesmi ne predvajajo več, češ da so stare.
Story: Nekoč ste nastopili na festivalih, vaše pesmi pa so bile pri poslušalcih vedno lepo sprejete. Morda pogrešate tiste čase in pesmi, ki se še danes predvajajo?
Zagotovo, saj se lahko glasbenik na teh festivalih predstavi širši javnosti. A odkar sem doživel razočaranje na enem izmed festivalov, kjer sem bil skoraj zadnji, pred menoj pa le neznani glasbeniki, sem si dejal, da tega res ne potrebujem več. V tujini je na primer odnos do glasbenikov, ki so nekaj dosegli, precej bolj drugačen in spoštljiv, pri nas pa tega nekako še nismo vajeni. Poleg tega pa se je že zgodilo, da smo z vrhunsko ekipo in mojstri uspešnic napisali pesem, pa ta sploh ni bila sprejeta, potem pa znova na tem ali onem festivalu slišimo pesmi izvajalcev, ki jih ne pozna nihče. Skratka, festivali za zdaj stojijo ob strani, mnogo več mi pomenijo nastopi za ljudi, ki cenijo in spoštujejo moje delo.
Story: Del številnih uspešnic je tudi pesem Na fuzbal me pust, ki ste jo posneli ob uvrstitvi slovenske reprezentance na svetovno nogometno prvenstvo leta 2002. Vas žena danes spusti na 'fuzbal'?
Glede na to, da sem ob spremljanju nogometnih tekem precej živčen in napet ter da hočem ob tem mir, mi žena večkrat reče, naj grem raje v živo pogledat, da bo doma mir. (smeh) Sicer pa raje skočim na kolo, kot pa da bi igral nogomet, saj sem že v teh letih, ko je treba bolj paziti na vse športne aktivnosti.
Story: Ko sva ravno pri melodijah ... Zadnja pesem, ki ste jo predstavili, je bila Edina si. Katera je tista 'edina', torej vaša?
To me sprašuje veliko ljudi, a trenutno je odgovor jasen, da je to moja Tamara. Kar pa se pesmi Edina si tiče, je tako, da gre za balado, v kateri ljubezen lahko prinese sonce tudi v najtemnejših zimskih dnevih, kjer si vsaka ženska želi, da bi bila edina. Ne nazadnje pa gre za glasbeno zvrst, ki jo moja publika pozna, tako da v glasbi ostajam zvest sebi in glasbi, ki jo že leta izvajam. Stojim za vsakim tonom, ki me obdaja, in pojem, kar čutim. To začutijo tudi poslušalci, predvsem, kot sem dejal, so me našli v baladnih melodijah.
Story: Kmalu bo minilo 20 let od evrovizijskega nastopa, pa še kakšna obletnica bi se našla. Kako močno sta se v tem času spremenila glasba in odnos do nje?
Veste, včasih si moral biti veliko časa na glasbeni sceni, da so te ljudje sprejeli. Danes pa je precej drugače, saj te lahko mediji čez noč povzdignejo v zvezdo, pa če te kdo pozna ali ne. Danes je zelo drugače, preveč je vse instant in na hitro. Še vedno menim, da mora vsak človek narediti nekaj korakov ali pa dolgo pot, da postaneš na koncu glasbenik v pravem pomenu besede. Pa tudi današnje generacije so vse bolj takšne, kjer je malo spoštovanja, mladina pa je hitro zadovoljna sama s seboj. Hitro cvetoče zvezde kaj kmalu - ko ni več medijske podpore - padejo na realna tla in takrat je šok še večji, sploh ko te ne poznajo več, saj so te osebe brez kilometrine. Nekateri se zaradi tega celo zapijejo ali pa končajo kje drugje ... Kar se tiče Evrovizije, jo še vedno spremljam, čeprav sem malo razočaran, ker točno vem, kdo se bo uvrstil naprej in kdo ne. Tako kot marsikdo tudi sam pogrešam tisto staro Evrovizijo z enim večerom ter z orkestrom. Takrat je bila v ospredju še glasba, danes pa ta ne pomeni nič, vse je en velik šov, ki nima veliko skupnega z glasbo, čeprav se kdaj pa kdaj najde tudi lepa melodija.
Story: Če se ne motim, vas imajo ljudje radi ravno zaradi tega, ker na koncertih vedno izžarevate pozitivno energijo. Je morda publika tista, ki vas izvleče iz trenutka 'ko si na tleh'?
Ja, zagotovo. Po toliko letih sem še vedno vesel, da lahko igram in še vedno prepevam ter celo zaplešem po mizah, če si tako zaželijo. Veste, spontane geste so nekaj najlepšega, in to imajo ljudje radi, sploh če se vživiš v nastop. In zaradi vsega tega, kar sem doživel v zadnjih nekaj letih - sploh dejstvo, kaj pomenim ljudem, in odnos, kako me sprejemajo - sem resnično presenečen in pozitivno šokiran.
Story: Že pred časom ste se preselili na Primorsko, kjer ste daleč stran od takšnih in drugačnih energij. Kot kaže, vam je ta odločitev koristila, saj ste videti fantastično.
Hvala lepa za ta kompliment. Ko človek vstopi v zrela leta, si vsak želi več miru, sploh pa velja to za nas glasbenike, ko skoraj vsak konec tedna kje nastopamo. Odkar sem na Primorskem, na tistem zraku, soncu in v okolju, ki mi je bilo nekoč neznano, je to nekaj najlepšega, kar lahko doživim. Tu resnično uživam!
Story: Za selitev je kriva ena in edina, vaša Tamara, ki vas je pred leti na neki način rešila vsega hudega?
Še danes sem hvaležen Tamari, da me je 'rešila' mestnega življenja, čeprav sem ji na začetku dejal, da ni stvari, ki bi me prepričala o selitvi. Bilo je kup vprašanj, kaj bom delal na Primorskem, tam je konec sveta, nič se ne dogaja ipd. A kmalu se je spremenilo tudi to razmišljanje v moji glavi. Nekajkrat sem jo namreč obiskal, nato pa sem hitro ugotovil, da je lahko drugačno življenje zelo zanimivo, le če si znaš sam tako narediti oziroma ustvariti. Skratka, danes sem vesel, da sem, kjer sem, ker je bila to edina rešitev, da sem se preselil. Če bi ostal v Ljubljani, bi bil danes v drugačnem stanju, mislim fizično in psihično. Zagotovo bi bil povsem drugačen človek, sploh ker bi drugače gledal na življenje. No, pa še nekaj zanimivega vam lahko povem glede selitve. Če bi me danes kdo vprašal, ali grem živet nazaj v Ljubljano, bi takoj rekel ne, ni šans. Vidite, kako ti lahko nekdo spremeni življenje?!
Story: Letos boste dopolnili 55 let. Bi lahko za vas rekli, starejši ko ste, boljši ste?
Strašno si želim tega in tudi marsikdo mi pravi tako. A leta so leta. Je pa res, da človek z leti postane manj zaletav, razmišlja bolj modro. Zdravje mi za zdaj še vedno dobro služi, morda je vsega kriva ravno Primorska, kjer ne manjkajo dobra kapljica, sonce in oljke. Tu sem srečen.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Helena Kermelj, arhiv
