Vilma in Michael Baum spadata v tisto peščico ljudi, ki jih ni strah resnično živeti. Njuna zgodba se je namreč napisala v različnih državah in poklicih, nikoli pa nista opustila zvedavosti in volje do ustvarjanja nečesa boljšega.
Michael je priznan frizerski stilist, ki je kariero začel v Londonu, Vilma pa stilistka in make-up artistka, ki je svojo pot v svetu mode čisto zares začela na Češkem. Kot tim na priznanih modnih dogodkih po vsem svetu zdaj nastopata sedmo leto, v tem času pa jima je uspelo tudi v Sloveniji predstaviti nov koncept lepotnega salona.
Story: Spoznala sta se na Češkem, povezali pa sta vaju pravzaprav vajini poklicni poti, kajne?
Vilma: Tako je. Najina poklica in najini otroci. On je prišel na Češko, v mesto, kjer sem živela kot kreativna direktorica pri podjetju Toni and Guy. Ker sem v tistem času izgubila stilista, sem bila na 'lovu' za novim, zato sem s tem namenom vstopila v salon, ki ga je Michael vodil. Hotela sem videti njegovo delo, zato sem na stol poslala svojo hčerko, in Michael je bil pravzaprav prvi, ki jo je ostrigel. Spoznala sem stil njegovega dela in vse od prvega dne, ko sva se spoznala, sva se nekako ujela. Najprej kot prijatelja, potem pa se je s časom razvila tudi ljubezen ...
Story: Kaj pa ste takrat počeli na Češkem? Je tudi vas tja pot zanesla službeno?
Vilma: Tam sem vodila nekaj butikov, delala sem z ekskluzivnimi blagovnimi znamkami predvsem za čevlje, pa tudi za oblačila. Giuseppe Zanotti, Moschino, Cavalli so le nekatere od blagovnih znamk. Prav tako sem skrbela za stajlinge nekaterih ljudi tam, za ličenje pred pomembnimi dogodki ... In ker je Toni and Guy od nekdaj slovel po tem, da se je vključeval v modne dogodke, prav tako pa so potrebovali nekoga, ki bi skrbel za stajlinge in ličenje, smo tako začeli sodelovati. Skupaj smo naredili res izjemne stvari.
Story: Pa prihajate iz modne šole?
Vilma: Ne, v resnici ne. Tu sem končala srednjo ekonomsko šolo in pri osemnajstih sem že zapustila Slovenijo ter se preselila na Češko. To je bilo leta 1999, in kot vsi vemo, je na Češkem dolgo vladal komunizem, kar je pomenilo, da so bili zelo omejeni, kar se tiče modne izbire. Po njegovem padcu pa je bil kar naenkrat velik 'bum' in tudi na Češko je prišlo veliko blagovnih znak ... Ko sem prišla, so bili vsi pravzaprav oblečeni kot v neke uniforme, ker so imeli eno trgovino, v kateri so vsi kupovali. Ker sem bila poročena z gospodom, ki se je vrtel v visokih krogih, sem velikokrat na dogodkih opazila gospe, ki so imele zelo klasične večerne obleke, in videla sem, da lahko svoj dar v modi izkoristim. Nisem hotela biti tipična žena milijonarja, ki samo hodi po nakupih in zapravlja, ampak sem hotela početi stvari, ki so mi všeč. Tako sem začela skrbeti za slog žena drugih milijonarjev. Z njimi sem hodila nakupovat, svetovala sem jim, kaj naj si izberejo ... Večinoma smo leteli v Rim, New York, čeprav je v Pragi ulica, kjer so vse blagovne znamke, a vsi mislijo, da je v tujini bolje.
Story: Pa sta imela pred tem, preden se je med vama vnela iskrica ljubezni, kdaj pomisleke glede tega, da bi v poslovno pot vmešala tudi ljubezenske vezi?
Michael: Navadno mešanje ljubezni in družine s poslom ne gre skupaj, vendar se s tem ne strinjam. Mislim, da moraš ljudem, s katerimi si poslovno vpleten, zaupati. Kot je povedala Vilma, sva se spoznala znotraj mode, in zelo dobro razumeva, kako se v tej dela. Ne predstavljam si, da bi bil v tem poslu s kom drugim kot z ženo, ki ima toliko izkušenj in toliko strasti do tega posla kot jaz.
Story: Pa so pari, ki skupaj delajo v modi, pogosti ali sta med redkimi?
Če govorimo o odstotkih, je ta zelo nizek, mislim, da prav zaradi konflikta, o katerem sva prej govorila. Imeti moraš veliko zaupanja in spoštovanja do partnerja, in če imaš to, se ti ni treba ničesar bati.
Vilma: Vedno pravim, da sva idealen par. On naredi okvir slike, jaz pa ji priskrbim barve. Mislim, da je popolno. Kdorkoli pride k nama, mu torej ne ostriževa samo las, ampak mu nekako predstaviva nov življenjski slog.
Michael: Tu nekako ustvarimo podobo. Vsak ima svojo osebnosti, željo o tem, kdo in kaj bi rad postal. Ko spoznamo želje nekoga, lahko pomagamo v smislu, da to podobo ustvarimo. Vsi želimo biti tako dobri, kot smo lahko, nekateri samo potrebujejo nekoga, ki jih bo peljal skozi to spremembo.
Story: In verjetno prav zaradi tega tudi številni slovenski zvezdniki svoje odločitve o videzu prepustijo vama. Kje pa se je pravzaprav rodila vajina strast do ustvarjanja v tem svetu?
Vilma: Pravijo, da sem ličila, odkar sem lahko držala stvari v roki. Če je katera prišla k nam z visokimi petkami, sem poskrbela za to, da sem jih dobro skrila, ker sem mislila, da so to moji čevlji. (smeh). Moda me je vedno zanimala in vedno sem si želela biti v tem svetu. Sicer prihajam iz čisto običajne družine in seveda si oče ni mogel privoščiti, da me pelje nakupovat v Milano, sem si pa že kot mlado dekle vedno kupovala modne časopise in ob njih kovala misli o tem, kako bi bilo fino enkrat živeti takšno življenje ... Sicer to ni bil glavni cilj, sem si pa vedno želela samo delati to, kar me veseli.
Michael: Jaz sem najprej študiral psihologijo in ob tem nekako analiziral, kaj si želim v življenju. Vedno sem rad friziral, vedno sem v tem užival in hotel sem se razvijati v tej smeri. Z leti pa sem postal nad tem zelo navdušen in preprosto sprejel, da je to način življenja, ki mi ustreza. Zelo srečen sem, da sem našel, kar mi ustreza, ker veliko ljudi še vedno ne ve, kaj je njihovo poslanstvo. Ampak tega tudi jaz nisem vedel od začetka, sem pa bil vedno radoveden. Vse, kar se dogaja v tem poklicu, je to, kar mi je všeč. Zanimajo me ljudje, rad jim pomagam, ko potrebujejo pomoč pri stiliranju, poleg tega pa tudi razvijam svojo umetniško formo.
Story: In potem se je zgodil London?
Michael: Pravzaprav se je tam vse bolj kot ne zares začelo. Nisem obiskoval frizerske šole, hodil sem na fakulteto za športne znanosti in psihologijo, ampak zdaj sem ravno v Sloveniji dobil obrtno dovoljenje, tako da sem tudi v Sloveniji zdaj uradno frizer. (smeh) V Londonu sem torej opravil intervju pri Toni and Guy, v katerem sem bil zelo iskren. Takratnemu nadrejenemu sem po pravici povedal, da ne vem, ali mi bo delo všeč ali ne, ampak da me zelo zanima. Spomnim se, da me je najprej vprašal, ali sem gej. Zdelo se mi je zelo osebno vprašanje in nisem vedel, kakšno povezavo ima z delovnim mestom. Ampak dejstvo je bilo, da sem bil dekletom, ki so delala v salonu, všeč. (smeh) Na njihovi akademiji sem se potem res veliko naučil, saj gre za res prestižno raven friziranja. In ker sem bil tako iskren v svojem delu, so se mi hitro ponujale nove priložnosti.
Vilma: Pravzaprav ima v tem smislu prednost zaradi študija psihologije. Ko delaš z ljudmi, je to namreč izredna prednost.
Michael: Ampak ne v smislu, da ljudi analiziraš, temveč samo v tem, da razumeš njihove želje. Ljudje navadno ne vedo, kaj jim je všeč, brez dvoma pa vedo, kaj jim ni všeč. Zato navadno stranke najprej vprašam, kaj jim ni všeč ter kakšna je njihova rutina. In mislim, da je to največja razlika med nama in drugimi ponudniki v Sloveniji.
Story: Sicer pa ste delali tudi na številnih tednih mode, kajne?
Michael: Ne v Sloveniji, ampak v tujini. V Londonu, Parizu, Italiji, na Češkem ter v Španiji.
Story: Kako pa je to videti? Ste morali izpolnjevati določene zahteve, podpisati pogodbe ...?
Michael: Način, kako ljudje ravnajo s teboj, je zelo drugačen. Eden večjih dogodkov, na katerih sem delal, je bil londonski teden mode. Blagovna znamka, za katero sem delal, je zadnjih deset let glavni sponzor londonskega tedna mode - ampak ne zaradi česarkoli, temveč samo zato, ker ima ta blagovna znamka zdrav, zanesljiv in profesionalen odnos do dela. Torej, ko gremo na takšne dogodke, vsak dobi svoj seznam, kje moraš biti, ob kateri uri, kaj boš delal ... Potem imaš poskus frizur, na katerem sta oblikovalec in kreativni direktor za lase, ki udeležencem nekako predstavi nekaj svojih konceptov. To je proces, ki zahteva svoj čas, ki vključuje posvetovanja ... Ko govorimo o laseh in modi, še posebej frizerji velikokrat mislijo, da je glavna pozornost na njih. Pa ni. Je drugotnega pomena, v ospredju so seveda oblačila, zato tudi je modna revija. Lasje bi morali to samo smiselno in lepo povezati v celoto. Torej, tam je vse zelo organizirano, na dan modne revije pa se dogaja t. i. organizirani kaos.
Story: Potem nekako zdaj s svojim delom višate standard tega področja?
Seveda. Hvaležen sem za vse, kar sem v preteklosti prejel v smislu znanja in tehnik. To rad delim. Mislim, da je bilo to v preteklih letih izgubljeno oziroma da so ljudje to vzeli za samoumevno. Obiskal sem slovenske frizerske šole, salone ... Hotel sem izvedeti, kaj se zgodi s učenci, ko končajo frizersko šolo, in med njimi je večina kar takoj poslanih na delovno mesto. To je moj način analiziranja. Vedno je še več, kar lahko narediš. Ko misliš, da veš vse, si pravzaprav naredil največjo napako.
Story: In če se vrnemo - spoznala sta se na Češkem, kako pa sta potem sklenila, da se vrneta v Slovenijo?
Vilma: Michael se je rodil na Kanarskih otokih, kjer je vreme tako ali tako super. Tam smo imeli hišo, otroci bi lahko bili ves čas na plaži ... in smo šli. Po dveh mesecih tam sva si takoj odprla svoj salon, ki je bil od začetka že zelo zanimiv. V prvih nekaj mesecih sva tam dosegla že veliko - vse od dela na televiziji, bila sva sodnika izbora za miss in mistra Gran Canarie, delala sva na tednu mode ... Nastal pa je problem majhnosti. Jaz sem zelo povezana z družino, Kanarski otoki so dokaj oddaljeni in tip dela, ki ga delava, ni ravno takšen, da bi lahko zaprla salon za dva tedna in šla domov. Odločilno pri tem, da se vrnemo v Slovenijo, pa je bilo nenačrtovano, vendar lepo presenečenje - zadnja hčerka.
Story: Kaj pa Michael pravi o Sloveniji?
Vilma: On je navdušen. Jaz imam na Slovenijo nostalgične spomine, videla sem, da se je veliko stvari spremenilo. Slovenija je za delo malce trši oreh kot druge države. Kot je vse majhno, je vse zaprto in ljudje te težko spustijo medse.
Story: Sta popotnika, tako da moram vprašati: kje pa sta se poročila?
Vilma: Poročila sva se na Maldivih, čisto nenačrtovano. Lani naju je neko podjetje povabilo k sodelovanju za snemanje promocijskega videa in seveda sva se odzvala. To, da sva se tam poročila, je rajsko, vendar sva tam spoznala človeka, za katerega sva takoj vedla, da bo z nama do konca. In to je Anela Šabanagić. Je res čudovita oseba, z obema nogama trdo na tleh, je zelo nadarjena, pametna, čudovita in od prvega dne smo bili povezani.
Story: Kako pa se je zgodila poroka?
Gospod, ki je ustvarjal video, naju je vprašal, ali bi bila lahko vključena v promocijski video o maldivski poroki, in sva bila. Torej, posneli smo video maldivske poroke, na videu pa sva se tudi zares poročila. Tako ali tako sva načrtovala, da bi se poročila, ampak ko se seliš iz države v državo, je težko organizirati seznam povabljencev ... Dedek mi je vedno govoril, da kamorkoli grem, naj si naredim hišo. Rekel je, da ko imaš prijatelje, imaš hišo. In res, kamorkoli greva, imava svojo hišo. Malce nama je bilo žal, da ni bilo otrok, ampak smo si obljubili, da bomo šli na družinsko potovanje, kjer bomo to ponovili.
Story: Kdo pa je bil potem priča?
Naša Anela, seveda.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Osebni arhiv, primož Predalič
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec
