Intervju z glasbenikom svetovnega slovesa, kot je Andre Rieu, je vedno nekaj posebnega. Njegovi odgovori nikoli ne razočarajo, najsi zaplujeva na področje glasbe, ki mu je bila položena v zibelko, ali v partnerske vode.
Dirigent zvezdniškega slovesa in violinski virtuoz pa je v zasebnosti svojega doma predvsem vdan mož in ljubeč dedek, ki brez meja razvaja svoje vnuke.
Story: Kako se danes počutite ob svojem delu? Ali še vedno čutite tako močno strast do glasbe kot na začetku?
Zagotovo! To ni moja služba, temveč vrsta zabave. Na svoj 'poklic' gledam kot na hobi, ki je nekoliko ušel z vajeti. Seveda mi ni bilo ves čas postlano z rožicami. Študij na konservatoriju ni bil vedno enostaven. Prav tako tudi uspeh ne, ki še zdaleč ni samoumeven. Potreboval sem leta in leta, da sem dosegel to; trdo vsakdanje delo, nikoli se nisem odrekel sanjam, da bo ob moji glasbi zaplesal ves svet. Velik delež držav nas je že spoznal, moj orkester in magičen ritem valčka, zato sem vesel, da sem izbral violino - mojo dolgoletno spremljevalko na poti veselja in sreče. Začel sem v družbi 12 glasbenikov, danes nas je več kot 120. To je po drugi strani velika odgovornost.
Story: Kaj vam pomeni glasba?
Vse! Enostavno si ne predstavljam življenja brez nje. Tako kot slikar, ki vsak dan ustvarja s čopiči in barvami, sem tudi jaz obkrožen z glasbo, odkar pomnim. Odrasel sem v glasbeni družini, bilo je precej očitno, da bo glasba postala del mojega življenja. Bratje in sestre so prav tako postali profesionalni glasbeniki. Zame je glasba častivreden način izražanja sebe. Nikakor ne morem skriti čustev, kadar igram na violino.
Story: Si sploh predstavljate življenje brez violine? Kakšno bi bilo, če vas mama v mladih letih ne bi spoznala s tem inštrumentom?
Življenja brez svoje stradivarke si ne znam predstavljati, tako draga mi je. Ustvarjena je bila davnega leta 1732 in je eden izmed zadnjih inštrumentov slovitega Stradivarija. Mislim, da bi violina tako ali drugače prišla v moje življenje. Kot majhen fantič sem imel tudi nekaj ur učenja klavirja, oboe, vendar je violina tista, ki me je popolnoma začarala. Meni pripada, saj prevede moja čustva. Moja mama je menila, da mi bo violina najbolj ustrezala, in imela je prav.
Story: Kakšna je vaša življenjska filozofija?
Poglej proti soncu, tako bodo sence padle za teboj. Smej se vsak dan, zdravo je. Bodi glasbeno aktiven. Morda zvenim kot zdravnik, vendar vzemite to kot dobronameren nasvet: "Valček na dan odžene zdravnika stran!" Na voljo imamo zgolj eno samo življenje. Ne pozabimo tega. Minilo bo, kot bi mignil.
Story: Bi lahko rekli, da vam je bila torej glasba položena v zibelko?
Brez dvoma. Moj oče je bil dirigent simfoničnega orkestra, pa tudi moji bratje in sestre so igrali na vsaj eno izmed glasbil. Zahvaljujoč njim vem veliko o klasični glasbi. Moj tast je imel ogromno zbirko vinilnih plošč iz 20. in 30. let, lahkotne melodije. Spoj teh dveh žanrov tvori temelje mojega repertoarja, ki krmari med dobro znanimi opernimi melodijami, muzikali, filmsko glasbo in ljudskimi melodijami. Če se pesem dotakne mojega srca, vem, da se bo tudi vašega.
Story: Ali obstaja del dneva, v katerem vam je ljubša tišina?
Seveda, kadar ni koncertov, vaj ... Kadar nismo na turneji. V prostem času nikoli ne poslušam glasbe. Pa vendar imam takrat več časa za vnuke, ki se v šoli učijo vedno novih pesmi. Takrat jim prisluhnem.
Story: V kolikšni meri pa je vaša žena vpletena v vaše umetnije? Kdaj najbolj cenite njeno mnenje?
Vpletena je v vse, kar počnem; skupaj ustvarjava koncertne programe, izbirava glasbo, besedila, oblačila za soliste, dekoracijo, vse. Poleg tega pa je ljubezen mojega življenja!
Story: Se torej strinjate s trditvijo, da za vsakim velikim moškim stoji ženska?
Seveda in za njim je njegova žena. (smeh) To je šala, ki sem jo pred leti slišal od nizozemskega komika. Zdaj pa še bolj resno. S to trditvijo se povsem strinjam, vsaj v mojem primeru je že tako.
Story: Poleg vloge glasbenika in ljubečega partnerja pa ste tudi vdan dedek. Kako so vas vnuki spremenili?
Že od samega začetka svoj orkester naslavljam kot veliko družino. Ti ljudje trdo delajo, zato jih na vsake toliko časa rad malo razvajam. Kot dedek pa imam tudi svojo malo družino. Svoje vnuke razvajam še toliko bolj. (smeh) Rad jih obdarujem z oblačili, ki jih izberem na potovanjih. Mehika, Avstralija, zakaj ne tudi Slovenija?
Story: Že lani ste obiskali Slovenijo in razprodali stožensko areno. Kako ste se počutili na sončni strani Alp? Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Naše bivanje v Sloveniji je bilo veličastno. Vaša država je resnično čudovita. Marjorie ima prijateljico, ki živi v Sloveniji, tako sem se lahko že pred leti ob ogledu slik prepričal o izjemni slovenski pokrajini. Kljub temu pa je tu še ena stvar, ki je nikoli ne bom pozabil. Publika. Vsi ti nasmejani in veseli obrazi, ki so prišli na moj koncert. Tako sem se odločil, da se vrnem prihodnje leto.
Story: Ste se lahko prepričali tudi o okusni slovenski kulinariki?
No, za zdaj še ne. S seboj imamo namreč tudi kuharsko ekipo, ki nas le občasno razvaja tudi z lokalnimi specialitetami. Morda jih bom zaprosil, da pripravijo tipično slovensko jed, medtem ko bomo gostovali v Ljubljani. Moja žena je ljubiteljica čevapčičev. Te bom brez dvoma poskusil. (smeh)
Story: Kakšno pa je vaše mnenje o Slovencih? S stališča nekoga, ki prihaja iz dežele tulipanov?
Slovenci ste narod, zelo ponosen na svojo kulturno dediščino in zgodovino. Prav zaradi tega sem dobil dober občutek. To je mogoče občutiti skozi celotno deželo, slišal sem, da ponekod ljudje še vedno nosijo tradicionalna oblačila. To na Nizozemskem ni v navadi.
Story: Kakšni pa ste Nizozemci? Bi lahko rekli, da ustrezate stereotipom?
Niti najmanj. Sem le ponosen meščan Maastrichta. Prebivalci tega najstarejšega mesta na Nizozemskem so šovinistični in uživajo v burgundskem načinu življenja. Živijo počasi, uživajo v vsakem trenutku. S tem se dosti lažje poistovetim.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Marcel van Hoorn, J. P. Rieu, arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
