Naša najuspešnejša violinistka Anja Bukovec bo 22. decembra s pianistko Ano Semič Bursać nastopila na novoletnem koncertu v Kinu Šiška.
Tokratni koncert si bo zaradi pandemije koronavirusa mogoče ogledati preko spleta (podrobnosti o koncertu in nakupu vstopnice so vam na voljo na tej povezavi), mi pa smo se z Anjo pogovorili o njenih pričakovanjih in o tem, kako sama dojema in preživlja čase, ki so nas prikrajšali za marsikaj - tudi za ogled koncertov in predstav.
Vajeni ste nastopov v živo, pred množico ljudi, ki vam vrača energijo, a tokrat vas bo občinstvo spremljalo prek spleta. Kako vi čutite to razliko, kakšni občutki vas prevzemajo ob tem?
Iskreno povedano, še ne vem. Zagotovo bo tudi zame nekoliko nenavadno. Morda še bolj intimno, saj bodo gledalci tokrat v določenem smislu še bližje. Priznam, da pogrešam izmenjavo s publiko, konec koncev je to elementarni del glasbe. Se bom pa tudi v tem primeru povezala z njimi, pa preko drugačnih vibracij.
Koronačasi so za glasbenike in odrske delavce ter vse, povezane s tovrstno produkcijo, res zahtevni in polni izzivov. Kako vi preživljate te čase?
No, stanovanja nisem prenavljala. Lahko rečem, da besede, ki bi opisala to izredno stanje v kulturi, še nisem našla. Z glasbo se ukvarjam ves čas, ne glede na to ali sem na odru ali ne. Opazujem, se učim, delam, živim.
Kaj lahko pričakuje občinstvo, ki vas bo spremljalo na koncertu v Kinu Šiška?
Tokratni koncert 22. decembra v Kinu Šiška s pričetkom ob 20.00 ne bo premieren zgolj v live streamingu, ampak bo z mano prvič na odru tudi mlada pianistka Ana Semič Bursać, s katero sva se povezali prav za ta dogodek. Skladbe, ki sem jih izbrala so vse zelo lepe, veliko njih je zelo znanih; v glavnem pa je moje vodilo, da začutimo nekaj miru in miline v glasbi po celoletni shizofreniji.
Ste se morda v tem času lotili snovanja novih projektov, ki bi bili lahko v prihodnje vir zaslužka? Številni glasbeniki so se v teh časih podali na nove poslovne poti, saj se zdi, da je prihodnost precej negotova.
Zelo težko odgovorim na to vprašanje, saj glasbenik/umetnik ni nekaj kar počneš, ampak nekaj kar si. Življenje je samo po sebi negotovo, tako je, pričakovati, da bo vse šlo zmeraj po načrtih, utopično. Kaj bo prinesel čas, bomo še videli; res pa je, da moramo biti kulturniki res nadnaravno iznajdljivi.
Zaupajte nam najbolj zanimivo anekdoto, ki se vam je zgodila v vaši glasbeni karieri?
Teh je bilo pa kar nekaj … Pred leti sem v Ameriki po naključju pristala na lokalnem podeželskem sejmu v Missouriju in z lokalnimi bluegrass glasbeniki na balah sena imela pravi jam, drugič sem po nastopu odhajala iz odra, se spotaknila in po zadnjici odskakala po stopnicah, spet tretjič: na enem od pomembnih nastopov so v koncertni list napisali: Anja Bukovec-trobenta.Takšne in drugačne prigode.
Kaj smo se po vaše naučili iz teh koronačasov?
Ko opazujem globalno obnašanje in delovanje ljudi, lahko rečem samo: žal nič.
Kako je danes videti vaš dan, ko smo že nekaj časa v novi normalnosti?
Če bi me kdo opazoval, bi mu bilo res dolgčas. Dan zmeraj začnem z dobrim zajtrkom in razgibavanjem, potem se posvetim vadenju ali poučevanju, veliko tudi prebiram in poslušam o najrazličnejših temah, zanimajo me različne veje nevroznanosti. Trudim se, da grem vsak dan na zrak in sprehod, nujno za ohranjanje prisebnosti.
Kaj je največji izziv, s katerim se soočate pred koncertom v Kinu Šiška?
Najbrž bo to ravno ta element nepoznanosti… Ko ne vem točno, kaj me čaka. V nepoznanem je sicer tudi veliko svobode, a vendar, ljudje smo le rajši bolj varno strukturirane živali.
Kakšni bodo vaši prazniki in s kom jih nameravate preživeti?
Mislim, da bodo tile prazniki zelo identični ostalim dnem. Zaradi vseh omejitev, se mi sploh ne da nič planirati. Z možem bova večinoma doma in počela stvari, ki naju zanimajo.
Ste morda tudi vi to leto prebrali več kot sicer in kaj priporočate našim bralcem?
Prebrala nisem nič več kot ponavadi, saj že moje delo zahteva veliko koncentracije in sem za branje zvečer dostikrat enostavno utrujena. Sicer pa trenutno berem Jungovo Rdečo knjigo.
Najbolj sočen trač, ki ste ga kdajkoli prebrali o sebi in kaj ste naredili, ko ste ga videli?
Tračem že zelo dolgo ne sledim, tako se sploh ne spomnim. Zagotovo pa ni bilo kaj resnično sočnega. Vem da so mi enkrat pripisali, da imam vikend v Portorožu, kar pa bi si samo želela, da bi bilo res.
Kaj bo prva stvar, ki jo boste naredili, ko bo vsega tega enkrat konec?
Osebno mislim, da bomo najprej vsi rabili nekaj časa, da bomo predelali ta podzavestno ponotranjeni strah, s katerim so nas zasužnjili. Vsak na svoj način. Ohranjati čim več normale v tej norosti se mi zdi ključnega pomena in ko se bodo časi enkrat spremenili bom najprej pogledala kje smo … Potem se bom z violino odpeljala do svoje goslarke Katharine Abbuehl v Cremono in takoj zatem odšla na rekreacijsko plavanje.