Violinistka Maša Golob: "Navdih pride sam od sebe"

Violinistka Maša Golob: "Navdih pride sam od sebe" (foto: Gorazd Golob) Gorazd Golob
Vir: Story
13. 10. 2018

Zvoki električne violine so mlado simpatično glasbenico Mašo Golob odpeljali v svet. 

Nad električno violino se je navdušila, ko se je po letih študija v Berlinu vrnila v Slovenijo in na slovensko glasbeno sceno vnesla navdihujočo svežino. Maša je že v Berlinu začela iskati nove, drugačne poti k svojemu glasbenemu izrazu - z raziskovanjem različnih zvrsti, od klasične in filmske glasbe v orkestrih do tanga ter celo elektronske glasbe.

Story: Maša, kako je ljubezen do violine postala vaša strast? Kakšni so vaši spomini na prve stike z violino?

Če sem iskrena, se tega niti ne spomnim. (smeh) Po pričevanju staršev sem med vsemi mogočimi glasbili, ki so mi bila na voljo, takoj izbrala violino. Dvoma o izbiri nikoli ni bilo. Imela sem tudi veliko srečo, da se je moji tedanji profesorici ravno sprostilo mesto, tako da sem že kot petletna deklica začela ‘izpolnjevati svojo osebno legendo’. Profesorica Petra Arlati Kovačič je bila čudovita izbira za majhno deklico, saj mi je igranje violine predstavila na zelo pravljičen način, kar me je zagotovo zaznamovalo in mi dajalo zagon.

Story: Je morda krivo tudi to, da je vaša mama učiteljica glasbe, oče prav tako velik ljubitelj melodij? Kakšno popotnico sta vam dala za življenje?

Z mami sem obiskala prve koncerte, kjer sem verjetno v oko ujela violino in se vanjo zaljubila. Prav tako ne bom nikoli pozabila, kako je mami vadila z mano ob klavirju in kako mi to ni bilo všeč. (smeh) Danes pa sem ji izjemno hvaležna! Brez njene nesebične pomoči in spodbude ne bi verjetno nikoli prišla tako daleč. Očeta sem že večkrat razglasila za svojega osebnega glasbenega terapevta. (smeh) Oba sta enako pripomogla k temu, da sem se odločila za glasbo in v tem vztrajala.

Story: Po diplomi iz muzikologije ste odšli na študij v Berlin. Kaj se je takrat z vami zgodilo in kako je to vplivalo na vašo nadaljnjo kariero?

Tako je. Verjetno se mi je zdelo, da sem nepopisan list in v selitvi sem videla nov začetek. Že od nekdaj me je mikalo v tujino - pa še vedno me - in vsekakor je bila to najboljša odločitev, ki sem jo v življenju sprejela. Kot violinistki so se mi tamkajšnja vrata še posebej odprla, začela sem igrati v različnih orkestrih, pozneje v tango bendu in celo cerkvenem kvartetu. Kmalu za tem pa sem začutila, da moram nadaljevati kot solistka. Klasično glasbo sem zamenjala za filmsko, popularno in elektronsko, kjer se tudi danes počutim bolj domače.

Story: V Berlinu ste dobili prav posebne priložnosti, nam zaupate kaj več o vaših sodelovanjih z orkestri? Že tam ste bili pomočnica koncertne mojstrice.

Res je. Na mojo srečo gre tam dobra beseda hitro naprej. Že prvi mesec sem praktično dobila ponudbe za štiri nove orkestre, eden izmed teh je bil projektni in koncertirali smo na velikih odrih, vidnejši je bil koncert v Berlinski filharmoniji.

Story: Ste kdaj tudi podvomili o sebi?

Hm, verjetno vsak trenutek? (smeh) Ko sem prišla v Berlin, res nisem verjela vase. Ampak okolje in res izjemni ljudje, ki so me spodbujali ter me blazno spoštovali, so bili tisti, ki so mi vcepili nova prepričanja o sebi. Prav tako pa sem vsak dan pridno izpolnjevala mesto v beležki ‘Out of my comfort zone’. Neverjeten občutek, ki je sledil, ko sem naredila nekaj iz cone udobja, je bil dovolj, da sem mu vsak teden ničkolikokrat sledila in se dnevno dajala iz cone udobja.



Story: Nekje sem zasledila, da je bila serija Igra prestolov kriva za novo pot, ki ste jo nato ubrali?

Začelo se je pravzaprav z idejo, da bi odšla igrat na križarko. Ta ideja je nekako padla v vodo, zgodili pa so se prvi trije videi, ki sem jih objavila na Facebooku. Ljudje so se res krasno odzvali in v meni se je rojevala nova ideja, da bi naredila svoj cover, ki bi bil ‘fusion’ dveh glasbenih stilov. Tako je nastal Game of Thrones vs. Libertango. Ideja za glasbeni material je prišla dobesedno čez noč; šla sem spat in se ob 6. uri zjutraj zbudila z glasbo v ušesih, ki sem si jo v polsnu zapela in posnela na telefon, že naslednji dan pa posnela v studiu. Od tam je šlo pa samo navzgor.

Story: Če vas človek posluša, vidi, da obožujete vse, kar je povezano s Španijo in Latinsko Ameriko. Kako njihova glasba vpliva na vas? Zakaj prav tango?

Rada se pošalim, da sem bila v prejšnjem življenju latina. Ne vem, zakaj, ampak od nekdaj mi srce prav posebej bije, ko sem kje v Španiji, govorim špansko, poslušam španske skladbe. Res je veliko k ljubezni do teh melodij pripomogel moj oče; že ko sva bila z bratom mlajša, smo dostikrat v avtu ali doma poslušali flamenko. Tango pa sem si od nekdaj želela naučiti. No, plesnih korakov še vedno ne znam, sem pa prišla na svoje v Berlinu, ko sem igrala v tangu bendu.

Story: Kaj pa menite o ljudskih melodijah?

Tudi te smo po očetovi zaslugi veliko preposlušali doma. Nekaj časa sem imela idejo, da bi ljudske melodije vključevala v elektronsko glasbo, pa smo spet pri fusionu, ampak čiste realizacije za zdaj še ni. Korak za korakom.

Story: Veliko tudi potujete ... Kako spoznavate svet in kako vas ljudje sprejemajo?

Vsekakor mi je potovati ena od ljubših stvari, ki jih lahko počneš. Ob tem se počutim neskončno svobodno in dostikrat vidim širšo sliko za situacije, ki mi doma predstavljajo težavo. Vsekakor si vedno bolj v stiku s sabo, ko prideš od drugod.

Story: Kaj pa navdih? Od kod prihaja za vaše delo?

Rada pogledam, kaj ustvarjajo tuji artisti na mojem področju, in potem poskušam narediti kaj, kar je čisto moje in drugačno. Za navdih pa verjamem, da pride sam od sebe, če se le dobro počutiš. Iz tega prostora miru in radosti se rojevajo nove ideje.



Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: Gorazd Golob, Aleksandra Saša Prelesnik

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story21/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 21/2018

Story 21/2018, od 27. 09. 2018