Izvrstna Vita Mavrič, šansonjerka z ognjenimi lasmi, interpretka in igralka, nam s pomočjo glasbe že tri desetletja pripoveduje zgodbe, polne bridkosti in veselja, lepote in tegob življenja. Ujela sem jo na poti v Berlin, kjer je imela koncert, zaupala pa mi je, da je dokončala svoje življenjsko delo.
Vito Mavrič sem ujela ravno med hitenjem pred njenim koncertom v Berlinu. Bila je v časovni stiski, hitela je še po kostume, urejala je zadnje podrobnosti, saj vse te stvari počne sama. Zvečer sta jo čakali še matematika za sedmi razred z njenim sinkom, potem pa pot v Nemčijo.
"Imam koncert v eni od znanih alternativnih umetniških galerij, ki razvija lastno sceno, posvečeno konceptualnim večerom, kot so na primer moji. Tokrat bom izvajala dela dveh političnih disidentov, Brechta in Vitomila Zupana. Oboje iz mojega dolgoletnega repertoarja, zasnovano na vzporednici med njima."
Spomnila sem se, da je Vita nekoč govorila o tremi, jo ta še vedno tare? "Od nekdaj imam hudo tremo in z leti celo vse večjo, tako kot tudi odgovornost do sebe ter občinstva." Njena najbolj prepoznavna umetniška in unikatna projekta sta bila Cafe Teater in La Vie en Rose. Vita, ki je zanju živela, ju je morala ugasniti, a ima na ta čas prav poseben spomin in pogled. "Ne, ni mi bilo hudo. Vsaka stvar ima svoj začetek in svoj konec, to življenjsko obdobje je zame že del preteklosti. To je tako, kot bi me vprašali, ali mi je žal za mladostjo. Ni mi, ker je bilo prelepo, da bi za čimerkoli žalovala. Obenem pa si kljub temu ne bi nikakor več želela imeti 30 let. In ja, seveda, na zadnjem La Vie en Rose sem imela cmok v grlu, ko sem se poslovila od občinstva, naslednje jutro pa sem preprosto vstala v nov dan. Slovo je bilo tako rekoč športno in elegantno obenem, na vrhuncu in v pravem trenutku. Ta del življenja je za menoj, nimam razloga, da bi mi bilo hudo. Živim in delam tako, kot sem do zdaj, in sem zadovoljna s seboj in s tem, kar sem do sedaj ustvarila. Zdaj je čas za nove poti, nič dramatičnega ni v vsem skupaj, res ne. Nasprotno."
Pet let se je ukvarjala z raziskavo
Čeprav se zdi, da se je zadnji dve leti bolj umaknila iz javnosti, pa ni tako. "Sploh se nisem umaknila iz javnosti. Dokončala sem svoje življenjsko delo, raziskavo o mojem dedku Vinku Möderndorferju, etnologu, učitelju, velikemu zbiratelju ljudskih pripovedk, med katerimi je tudi znamenita Mojca Pokrajculja. V pozabo zgodovine sta ga pahnila Goli otok in takratna oblast. O njem z bratom Vinkom Möderndorferjem mlajšim nisva vedela skoraj ničesar, saj se o tem doma ni govorilo. Pet let sem se noč in dan ukvarjala z raziskavo. Rezultat tega sta izid monografije s skoraj 400 stranmi in scenarij za dokumentarni film o njem in njegovem delu, ki sva ga posnela skupaj z bratom. Obenem pa sem z Janijem Kovačičem ustvarila še glasbeno predstavo z deli Vitomila Zupana. Po premieri in izidu albuma sva z njo gostovala v Parizu, Budimpešti, na Dunaju, v Pragi, dogovarjam se že za prihodnja gostovanja po Evropi."
Sicer pa Vita svoje delo jemlje danes bolj umirjeno. "Ko imaš 52 let, si v prednosti pred mladostjo, saj so te otroške bolezni, da moraš po vsej sili in nujno vsako leto nekaj novega ustvariti, že za menoj. Ne zastavljam si nobenih ciljev, ne hitim in se mi na srečo nikamor več ne mudi. Delam monodramo o judovsko-poljski šansonjerki Wieri Gran. Uspelo se mi je dogovoriti, da so njeno biografijo prevedli pri založbi Modrijan, premiera bo slovensko-poljska koprodukcija."
Sicer pa je bila Vita vnovič nominirana za Slovenko leta, a ima o nagradah svoje mnenje. "Menim, da morajo nagrade, in to katerekoli, razen tistih za življenjsko delo, dobivati mladi ljudje, ker jim dajo voljo za nadaljnje vztrajanje in predvsem potrditev, da so na pravi poti in da je ta pot tudi smiselna. Ko si mlad, to nujno potrebuješ. To je že moja četrta nominacija. Ko sem orala ledino s Cafè Teatrom, mi je neskončno veliko pomenilo, da so moj entuziazem opazili, bila je lepa spodbuda za moj trud. Danes pa se zame kaj bistvenega ne bo spremenilo, sem pa vsekakor počaščena in hvaležna. Nominacijo dojemam kot pohvalo za minulo delo."
Foto: Aleksandra Saša Prelesnik, Sašo Radej