Ko pri nas sanjamo o belem božiču, so to sanje o romantiki, o tisti snežni tišini, o prizorih z razglednice. In ko govorimo o belem božiču na drugem koncu Evrope, v Angliji, si ne predstavljamo ničesar kaj manj kot to, kar vidimo v filmih. 'Pravzaprav ljubezen' je zagotovo prvi, ki nam pride na misel, in čeprav v njem veljajo prazniki za glavnega protagonista, nam je Nataša Zajc, ki že zadnjih nekaj let božič preživlja z družino svojega moža, igralca Juliana Rhind-Tutta, povedala, da niso prav nič drugačni niti njihovi praznično navdahnjeni dnevi v Angliji.
Story: Nataša, smo tik pred vrhuncem praznične evforije. Kako vi doživljate december?
December imam res rada in vedno ga komaj čakam. Je pa tudi res, da me vedno prehiti. Vsako leto posebej si obljubim, da bom vnaprej pripravila darila in seveda mi to tudi letos ni uspelo. (smeh) Smrekico v studiu imam postavljeno že od začetka decembra, doma pa smo čakali pravi trenutek za nakup velike novoletne smrečice.
Story: Živite med Anglijo in Slovenijo, kako pa preživljate praznike? Tudi malo tu, malo tam?
Moja družina ni nikoli preveč praznovala božiča, zato je, odkar sem z Julianom, božič čas, ki ga preživimo v Birminghamu, pri njegovem bratu. Tam imamo res pravljični, filmski božič!
Story: Kako pa je potem videti vaše praznovanje?
Zvečer štiriindvajsetega navadno pridemo tja. Z otroki Božičku nastavimo korenček, piškotke, likerje, pripravimo tiste velike rdeče nogavice, popijemo kakav in gremo spat. Kdor želi, gre v cerkev, na večerni obred. Začne se pa drugo jutro. Zjutraj se zbudimo, ker nekje nekaj ropota, in ko pridemo dol, so vse nogavice napolnjene s številnimi majcenimi darilci. To potem odpiramo med zajtrkom, kar traja neskončno dolgo. (smeh)
Story: Pa potem?
Sledi slavnostno kosilo z vsem mogočim na mizi. Med kosilom imamo tradicijo, da skupaj pretrgamo takšne velike sladke zavitke, v katerih so skrite igre, ki se jih potem igramo na koncu kosila. Dobiš klobuček, piščal, uganke ...
Story: Zvečer pa verjetno odvijate 'velika darila'?
Tako je. To je spet veliko in posebno doživetje. Večer navadno zaključimo s kakšnim božičnim filmom ali risanko, včasih pojemo kakšne pesmi ... Vedno se imamo zelo lepo.
Story: Ima torej sin Lucian družbo vrstnikov?
Ja, Julianov brat ima pet otrok, od tega pa trije še vedno živijo doma, in čeprav so že najstniki, so vsi vedno veseli svojega malega bratranca. Zbere se velika družina, dedek, babice ...
Story: Kdo pa je glavni kuharski mojster za takšno druženje?
Jaz se zadnji dve leti sicer trudim in ponujam, da bi pomagala, ampak bratova žena ima tako rada božič, da je to njen projekt. Tudi letos je rekla, naj samo pridemo in da ne potrebuje nobene pomoči.
Story: Pa potem kakšno njihovo kulinarično dobroto poskusite pripraviti tudi doma? Kaj, kot je hišica iz ingverjevega testa, ali kaj podobnega?
Lani sva s sinčkom uspešno naredila ingverjeve piškote in čokoladno torto ter pomaranče v sladkorju. Takšne preproste stvari, ki sem jih našla v njihovih revijah. Sicer pa moram priznati, da so mi od cele pojedine njihove sladice najmanj všeč in jih bolj ali manj kar malce preskočim.
Story: Kaj pa se vedno znajde na njihovi praznični gostiji?
Praktično vse, ampak navadno kakšna pečenka z različnimi sladkimi omakami iz manga, brusnic in podobno, z veliko zelenjave, krompirja in drugih prilog. Jajčni likerji, tri različne torte, sladoled ... veliko vsega. Od hladnega do toplega. To mi je zelo všeč.
Story: Rekli ste, da je veliko doživetje za otroke odpiranje daril. Po kakšnem sistemu pa navadno vi obdarujete najbližje?
Več časa preživimo v Sloveniji in manj vidimo angleške prijatelje ter sorodnike, zato se nam zdi prav, da oni dobijo malce večja darila, saj jih včasih ne vidimo niti ob rojstnih dnevih. Za naše sem pa jaz začela, sploh zato, ker imam zdaj štiriletnika, sama delati darila. Že lani sva skupaj spekla piškote in jih okrasila v ličnih steklenih posodicah, tudi vsa darila zavijem sama. Prijateljicam pa rada podarim kakšna skupna druženja, ker nam tako ali tako vsem zmanjkuje časa. Skupaj se tako rade odpravimo v savno, na masaže ali kaj podobnega.
Story: Kako pa Lucian dojema vsa ta obdarovanja?
Lepo je, ker gradimo pričakovanje. Zdaj smo mu začeli govoriti, da pridne otroke dobri možje opazujejo skozi okna in se med seboj pogovarjajo, kaj mu bodo prinesli, in seveda zaradi tega postori kakšno delo več kot sicer pa malce bolj pomaga mamici zaradi tega. (smeh) Vsako letos je sicer kup daril, ampak ni takšen, da bi potem pričakoval več in več daril. Ti božiči so res tako lepi, da je že od začetka, okrog tega eno navdušenje. Sicer pa z velikimi očki posluša in sprašuje, kako bo Božiček prišel do nas, ker nimamo dimnika in kamina.
Story: Pa je Božičku letos narisal kakšno risbico?
Lani je pod smrečico pustil slikico ladje. Ko je nato dobil personalizirano knjigo s svojim imenom, mu je Božiček pustil posvetilo in zahvalo za to risbico. (smeh) Še dandanes, ko mu prebiram to knjižico, moram vedno prebrati tudi posvetilo in oba se muzava. Letos je poskusil že sam napisati pismo, dokončati ga bova morala pa skupaj.
Story: Kako pa ste to pričakovanje vi doživljali kot deklica?
Prej sem živela na vasi in spomnim se, da sem vsako zimo preštevala, koliko smrekic bom videla v oknih. To mi je bilo zelo všeč. Rada sem okraševala smrečico in najbolj sem se veselila decembra, ker je to navadno pomenilo tudi prvi sneg, sankanje in smučanje po babičinem bregu. V resnici se veselim decembra bolj zaradi zimskih radosti kot daril. Sicer pa mi je bolj kot karkoli drugega v spominu ostal običaj okrog Miklavža. Pa ne, da je bil glavni Miklavž, ker je Dedek Mraz prinesel darila, ampak Miklavž s hudički je hodil skozi vas, in to je zame pomenilo veliko vznemirjenje in strahu. Ko sem bila mlajša, sem se pred njimi tudi skrila. Saj niso bili strašni, samo glasni so bili ... Mislim, da se zato Miklavža najbolj spomnim.
Story: Kako pa se obdarujeta vidva s partnerjem?
O obdarovanju nimava nekega dogovora in si kupujeva zelo po občutku. Sem pa za božič jaz tista, ki navadno še sebi kupi darilo. (smeh) Ne, šalim se ... Malce poslušava drug drugega in malce se muzava okrog. Najina darila so sicer zelo različna; lahko so zelo skromna, lahko pa so tudi malce večja.
Story: S kakšnim darilom pa vas je najbolj presenetil?
Veliko je bilo nenavadnih daril, ampak moram reči, da je veliko boljši v tem, da me preseneti na kakšen navaden dan, ne ob praznikih. So pa najlepši spomini zagotovo tisti, ko si podariva skupne trenutke, dogodke, potovanja.
Story: Prej ste rekli, da radi okrašujete smrečic. Kakšna pa je letošnja?
Sicer imam tudi studio za joga in zanj sem pred nekaj leti pripravila novoletno smrečico z okraski iz Promaka, zdaj pa to kolekcijo počasi gradim. Okraskov sicer še nisem delala sama, sem pa v zadnjih letih nabrala zelo raznovrstno kolekcijo. Letos so me najbolj navdušile bele bogate smrekice in tudi naša je letos takšna, prav tako smo podnjo postavili belo zavita darila. Prava zimska pravljica. Le še opazovanje belih snežink skozi okno manjka. (smeh)
Story: Kaj pa dom? Ga tudi okrasite?
Iz papirja izstrižem snežinke tako, kot smo to počeli v preteklosti. Veliko imam šablon, s katerimi okrasim tudi okna z umetnim snegom, sveče, girlande ... Tudi to kolekcijo gradim. (smeh)
Story: Kaj pa je Lucianova zadolžitev pri dekoraciji?
Letos mi je že malce pomagal krasiti smrečico, ima pa v svoji sobi majhno smrečico in jo krasi z malimi kroglicami. Skoraj vse kroglice da na eno vejico in je po njegovem okusu! Sicer pa je lani za Božička dobil veliko hišico z lučkami in ta ima okenca in vrata, kot adventni koledar. V predalčkih ga potem vsak dan čakajo kakšna majhna presenečenja, košček čokoladice ali pa kakšna naloga. To je zdaj njegova glavna atrakcija. Pa tudi peka piškotov. Mislim, da mi že od drugega leta in pol pomaga pri takšnih preprostih receptih in prav neverjetno je, koliko znajo otroci narediti, če jih animiraš.
Story: Pa je tudi za vaju december najbolj delaven mesec v letu?
Oba imava takšne poklice, da so vezani na projekte. Zelo je odvisno. Letos bi mož moral do božiča snemati v Pragi, ampak se je njegova vloga predčasno končala in je zdaj že nekaj dni doma, meni pa se v drugi polovici decembra malce umiri.
Story: Potem bo na sporedu zagotovo tudi kakšen maraton dobrih filmov?
Pred kratkim se nam je pokvarila televizija in moram reči, da je prav nič ne pogrešam. Si pa vsake toliko izposodiva kakšen film prek iTunes ali česa podobnega. Zdaj zaradi otroka gledava veliko risank, midva pa imava zelo rada nadaljevanke, kot sta Igra prestolov, The Killing in takšne stvari. To mi vedno Julian prinese na pladnju, ker je v tem svetu. Jaz se najprej sicer vedno branim, ampak na koncu vedno 'padem noter'. Seveda pa so čedalje bolj pogoste risanke, ampak tudi ob tem zelo uživamo.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič
