Gledališki igralec Vladimir Vlaškalić že vrsto let ustvarja na številnih odrih po državi. Leta 2009 se je pridružil Drami SNG Maribor, ki je postala njegov drugi dom.
Vladimir je s svojo igro zaznamoval številne predstave, kot tudi like v celovečernih filmih.
Kot gledališki igralec verjetno v svojem poslanstvu doživite veliko novega. Kaj vas pri vašem delu najbolj osrečuje in zaradi katerih trenutkov je vredno opravljati igralski poklic?
Pred vajo ali predstavo nikoli ne veš. Prideš na neko področje sanj, kar pomeni, da tisto, kar boš na odru naredil, si naredil, a s tem nimaš nič več, je za ljudi, in to je glavno. Kot da bi se človek praznil in polnil obenem. Znotraj sebe iščeš neki perpetuum mobile. Če se ti to zgodi, te to pri igri najbolj osvežuje, da se lahko oplodiš s tistim, kar si delal do zdaj. Oplodiš se za naprej, za naslednji trenutek. Seveda se na odru dogajajo sodelovanja z ljudmi, energije, fokusi, zabava in užitek brez strahu. Strah rojeva pogum, in ne dvoma. Poleg tega je tu še telo, ki me zabava, prav tako občinstvo, soigralec, glasba. Moraš najti motivacijo, moraš najti zabavo. Moraš najti uživanje. V bistvu si ne smeš pustiti jemati užitka.
Če se vrneva na vaše začetke, v čem ste našli navdih, ki vas je popeljal na gledališke odre?
To je bila čudna zgodba. Star sem bil 20, 21 let in z gledališčem se pred tem nisem ukvarjal. Prijatelj Gorazd Žilavec, ki je ustvarjal v dramski sekciji Kluba prekmurskih študentov, mi pa smo se družili ob večerih, mi je enkrat rekel, naj pridem na vaje, in sem šel. Takrat sem začel spoznavati teater. V življenju mi je bilo nerodno, še zdaj mi je, še zdaj zardim. Na odru pa mi nekako ni bilo. Sram in drhtavost sta se obrnila v pozitivno smer. Rezerviranost se je pozitivizirala in obudila neke potenciale moje osebnosti, ki od takrat niso bili več skriti. Nekako sem se v igralstvo podal, da bi se kot oseba odprl, in to mi je bilo zelo pomembno. Pred tem sem namreč študiral filozofijo. Igra ni bil moj prvi študij. Je pa zagotovo končen.
Igrali ste tudi v MGL, SLG Celje in zdaj ste prvak SNG Maribor. Kakšna je razlika med posameznimi gledališči in kako jih doživljate vi?
Odri so zelo različni in tudi mesta se razlikujejo. Dvorana v Mariboru je ena od najlepših, ena od najbolj toplih in škoda bi bilo, če bi se karkoli zgodilo z energijo te dvorane. Je zelo intimna in ti daje možnost posvečati se sebi. Ni ogromna, res te zaobjame, ti daje varnost in zaupanje. Zato sem tu. V MGL težko komuniciram s tistim odrom, morda sem zaradi tega malo 'šlampast' igralec. Ljubljana ima največ študentarije, največ 'esprita'. V Ljubljano sem prišel z 19 leti in odšel s 40 leti. Tja pridejo različne energije, različni modeli iz vse Slovenije. To se nekako oplaja, to se čuti. Odri so drugačni zaradi tega. Prav tako publika. Ne pravim, da je bolj naklonjena ali manj naklonjena, bolj vesela ali kakovostnejša v smislu tistega, kar pride k nam. Govorim o tem, da je kritična masa ljudi večja in se to na različnih odrih čuti. V Mariboru je škoda, da nimamo primerjave, ampak je zelo zanimiv tudi oder ljubljanske Drame, še posebej krasna je bila stara dvorana Male Drame. V Kopru sem igral na odru, preden so ga obnovili, in tudi potem. Poznam razliko. Prejšnji mi je bil blizu in tudi zdaj se dobro počutim. Igral sem na Ptuju in v Celju. Celje ima zanimivo dvorano.
Poleg tega ste dejavni v filmskih vodah. Kaj vam je ljubše?
Gledališče ima stvar, ki je na filmu ni. Ko pri filmu končaš prizor, si z njim zaključil. V gledališču pa ga boš ponavljal, dokler ne boš popolnoma 'out'. Ali na vajah ali na predstavah. Teater ima drugo kondicijo, drugi tek. Oboje mi je zelo zanimivo. Filma nisem delal veliko. V njem se sicer nekako znajdem, a se še ne počutim suvereno. Po drugi strani pa tudi na odru nikoli ne veš, kdaj je v redu in kdaj ne. Lahko si misliš, da si v redu, pa si katastrofa. Brez zveze si je karkoli misliti, to moraš pustiti ob strani.
Zakoni gledališke igre so drugačni od tega, kar pričakuje televizija. Kako ste se privadili na to 'področje' igranja?
Tu je treba spet iti v tehnologijo dela, televizija ima svoje specifike priprave. Princip snemanja je drugačen kot pri filmu in drugačen od dela v teatru. Vse se naredi hitreje, produkcija mora teči. Pri nas je televizijska produkcija blazno enoznačna, enodimenzionalna. Vse je zelo plakatno, neplastično. Izzivov na televiziji trenutno ni. Mogoče so zame bili nekoč. A nazaj, v nekaj, kar sem bil, se ne bi rad vračal. Pri nas je na televiziji toliko neizkoriščenega prostora, toliko potenciala, da zelo težko govorim. Televizijski žanri se šele postavljajo, sram nas je, zelo smo politično korektni, obnašamo se, kot da v zadnjih šestdesetih letih ne bi obstajal rokenrol. Mogoče sem malo negativno nastrojen proti televizijski produkciji. Zdi se mi, da težko govorim o njej, ker je nočem spremljati, a za tisto, kar vidim, ne morem reči, da so ljudje kaj krivi. Krivi smo vsi skupaj, ker dopustimo, da se taka produkcija dogaja. Je pa nezanimiva za delo.
Kaj pa tako priljubljene nadaljevanke?
Če primerjamo nadaljevanke, ki jih v tujini snemajo zadnja leta, smo mi še vedno na koncu devetdesetih ali na začetku tisočletja, ko so se delale 'žajfnice', da lahko produkcijske hiše od tega živijo. To ni povezano s scenaristiko, ni povezano z vzgojo mladega igralca, nabiranjem izkušenj. To je zgolj 'štancanje' stvari. Lahko greš nekaj delat, da se uničiš v dveh letih in dobiš mali denarček. Ti komercialno nisi zadoščen. Kar pa se televizijske produkcije tiče, satir je malo, nočni pogovori brez 'gossip' (opravljanja, op. a.) trenutka sploh ne obstajajo.
Koliko časa morate posvetiti vlogi za predstavo? Koliko časa se pripravljate in kako so takrat videti vaši dnevi?
Moja logika dogodka je kot slika ali glasba. Tekst je material, ki ga gledam. Pustim, da pade vame. Pustiti moram, da se začne pogovarjati z materialom, ki je v meni. Nisem pametnejši od teksta, sem samo igralec. Meni se vloga zgodi med zunanjo stvarjo: tekstom, soigralci, glasbo, odrom in mojim notranjim svetom, ki s to stvarjo komunicira in jo poskuša na neki način obstreljevati. Vloga se mi zgodi na točki opazovanja, postavljena je malo ven. Čeprav je intimna stvar, jo poskušam toliko objektivizirati ali zase opredmetiti, da zame predstavlja nevidno instalacijo, ki je nihče ne vidi, jaz pa z njo komuniciram. Nekako se umaknem, na neki način sem pa prisoten. Nisem popolnoma tam, tam sem samo delno, hkrati sem opazovalec tega, kar se dogaja, svoje instalacije. Če je to sploh mogoče razložiti.
V letošnji sezoni nastopate v dveh komedijah, v zdaj že uspešnici Bog masakra in Samomorilcu.
Vedno mi dajejo vloge agresivnih, da ne rečem 'zajebanih' karakterjev, vloge, polne jeze. Saj ne pravim, da nisem tak, a paleta je bila vedno ista. Dretje na odru in podobno, kar se mi že dolgo ne da več, saj postane dolgočasno. Hitro se dolgočasim. Zato sem užival v teh dveh vlogah, čeprav me je marsikdo vprašal, kako bom to odigral. Meni je bilo super. Lahko delam marsikaj, samo priložnost mi dajte. Dolgo sem si želel igrati nespretnost. Uživam v soigralcih. Rad imam komedijo, v njej uživam, tudi začel sem z njo. Moja prva predstava je bila burleskna komedija. Bog masakra predstavlja drugi del začetka iz Murske Sobote. Startal sem iz parodičnosti, črne komedije, v drug spekter so me potisnili drugi. Pa saj je v redu, ker dobiš izkušnje. Zdaj pa mi je, kot da bi komuniciral s seboj izpred 20 let. Še enkrat delam podobne stvari in zdaj vidim, koliko izkušenj sem si v tem času nabral. V obeh predstavah uživam, kolikor se le da.
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Foto: Damijan Švarc/SNG Maribor