Vlado Kreslin: Srečanja se zgodijo sama od sebe

“Če nikdar ne bi srečal kitare, bi to verjetno pomenilo, da nimam posluha niti strasti do muzike.” (foto: Alenka Slavinec) Alenka Slavinec
Vir: Story
5. 2. 2016

Na zadnjem albumu Vlada Kreslina lahko slišimo tako senegalske kot tudi ritme ciganske glasbe, priljubljeni prekmurski pevec pa kljub temu ostane zvest rojstnim Beltincem. Po 46 letih s svojimi melodijami še vedno pritegne množice, da zapojejo z njim. Kaj pa bi se zgodilo, če se njegove poti s kitaro nikoli ne bi srečale?

Story: Naslovna pesem albuma govori o poteh, ki jih ljudje ubiramo v življenju. Kaj pa je vas vodilo po tej poti?

Mislim, da glasba. Popularna glasba kot del popularne kulture. Bila mi je referenca za vse. Ves svoj svet sem doživljal skoznjo. In morda še radovednost. Še zdaj se spomnim vzhičenja nad očetovimi darili - atlasom pa nemškim in angleškim slovarjem. A glasba je bila točka, na katero sem postavil os in premaknil svoje vesolje.

Story: Verjamete, da vas je vodila usoda?

Prav nerodno mi je odgovoriti na to vprašanje, ker nimam pojma. Ne vem, ali verjamem v usodo. Morda še ne vem. O tem bom razmišljal jutri na Tari, kot je rekla Scarlet O'Hara v romanu V vrtincu.

Story: Če, če, če ... Kaj pa, če nikoli ne bi spoznali zvokov kitare?

Če nikdar ne bi srečal kitare, bi to verjetno pomenilo, da nimam posluha niti strasti do muzike. Torej bi počel kaj drugega. Morda bi bil učitelj, kot sem tudi bil nekaj let. To je veličasten poklic, odločilen za to, ali bomo zdrava družba ali pač ne. Žal nam tukaj to še ni povsem jasno.

Story: Če bi midva se kdaj srečala ... Kako vam je uspelo iz povsem nepoetične povedi ustvariti čudovito pesem?

Se vam zdi nepoetično?! Mene je pa ravno žena prepričala, da je to tako lep stih, vreden pesmi. Poetične pesmi! (smeh)

Story: No, rezultat je odličen. Lahko bi analizirali prav vsako pesem z albuma, vendar bi nam to vzelo ogromno časa, pa vendar ... Naši sami naši - ali v tej pesmi kažete na priljubljeni slovenski lokalpatriotizem?

Vseskozi govorimo o tem, da moramo držati skupaj, in smo po drugi strani vse bolj ponosni na t. i. lokalpatriotizem, torej na meje svoje vasi, izza katerih nas ne zanima prav nič. Edina lepa stvar v sosednji vasi je smerokaz za našo vas, ponosno ponavljamo. Župani sosednjih občin se ne morejo dogovoriti o projektih, ki bi koristili vsem, ker bi vsak rad izigral ostale v imenu lokalpatriotizma.

Story: Torej bi morali na vse skupaj gledati iz drugačne perspektive.

Nismo še navajeni na državo, na narod in razmišljamo plemensko. Če se naš človek prebije v državno politiko, nas zanima samo, kaj je naredil za naš kraj. Če je storil kaj dobrega za vso državo, sploh ni pomembno. "Že, že, ampak, kaj je storil za našo vas?" Sicer pa, seveda, verjetno sem prežet s Prekmurjem in rojstnimi Beltinci.

Story: Precej ste navezani na domače Prekmurje. Ste torej lokalpatriot?

Morda samo v zadnji kitici, vse druge so precej dobronamerne in prijazne.

Story: Ne morem si pomagati, vendar sem zaznala nekakšen sarkazem med vrsticami. Drži ali se motim?

Pravzaprav nisem imel tega v mislih. Idejo sem dobil na potovanjih po svetu, ko zmeraj znova naletim na Balkance, ki mi kot Slovencu radi pomagajo in delajo usluge. Še vedno nas imajo za 'naše', za svoje. In kaže tudi, da so edini, ki jim je v belem svetu mar za nas, Slovence.

Story: Album je nastal na podlagi vaših srečanj s predvsem tujimi glasbeniki. Zakaj tako široka paleta najrazličnejših sodelovanj na albumu?

Če bi midva se kdaj srečala je nekakšen glasbeni dnevnik zadnjih nekaj let. Z ljudmi, ki so na njem, smo ga skupaj ustvarjali in igrali.

Story: So vam ritmi 'gostujočih' glasbenikov blizu?

Rad imam različne glasbene in tudi življenjske ritme, zato so naši glasbeni gostje, kolikor se le da, iz različnih kotičkov glasbe in sveta.

Story: Ali po vašem mnenju verz 'Gospod, tisto črno kitaro še imate' zveni bolje v španščini ali slovenščini?

Verjetno bo najbolj všeč oboževalcem španskih nadaljevank! (smeh)

Story: Ste se ob sodelovanjih naučili tudi tujih jezikov?

Glasbeniki smo že po logiki precejšnji talenti za jezike. Ogromno pevcev študira tuje jezike. Pri petju v tujih jezikih pa, seveda, kakšna beseda že ostane.

Story: Ob dopisovanju ste dejali, da niste človek besed, temveč peresa. Zakaj mislite, da je tako?

Raje imam pisne intervjuje, že zaradi tega, ker se na pogovoru z novinarjem hitro odprem, skoraj spoprijateljim, pozabim, da delava za časopis, in natrosim toliko nepotrebnih in neprimernih, na pol zaupnih bedastoč, da jih moram potem pri avtorizaciji polovico izločiti.

Story: Kakšna sodelovanja pa lahko pričakujemo v letu 2016?

Pravzaprav nimam nobenih načrtov. Tako ali tako se taka srečanja 'zgodijo sama', skoraj ne da se jih načrtovati.

Story: Kaj ste zaželeli prijateljem ob prehodu v novo leto oz. česa mislite, da nam najbolj primanjkuje?

Najbolje bi bilo, da bi nam novo leto dalo nekakšen instinkt ali samo 'zdravo politično pamet', da si ne bi več izbirali samo všečnih in na videz prijaznih voditeljev, ampak tudi tiste, ki se navadno skrivajo kje na repih anket in jim je res do tega, da nekaj naredijo za državo in narod, ne glede ne to, da zaradi tega ne bodo najbolj priljubljeni.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Alenka Slavinec

Značke: Vlado Kreslin
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story05/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 05/2016

Story 05/2016, od 28. 01. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri