Eden od najpriljubljenejših slovenskih igralcev se je pred kratkim pridružil ekipi serije Reka ljubezni, v kateri igra poslovneža Andreja Majerja. V bogati igralski karieri je odigral več kot 120 gledaliških in okoli 50 filmskih vlog; v zadnjem času se posveča predvsem igranju prav teh.
Pred dvema letoma ste se upokojili. Pogrešate gledališke odre?
Ja in ne. Pogrešam jih zaradi ustvarjalnih procesov, ki so lahko izjemno zanimivi, ne pogrešam pa jih zato, ker imam veliko dela, saj igram v seriji Reka ljubezni in načrtujem sodelovanje pri celovečernem filmu. Toda gledališkemu ustvarjanju se nisem povsem odpovedal. Na Ptuju bom v režiji Sama M. Strelca z Gojmirjem Lešnjakom igral v komediji I love Njofra. Z Gojcem igrava moža in ženo. Jaz sem mož. (smeh)
Med redno zaposlitvijo najbrž niste mogli izbirati vlog, zdaj, ko ste upokojeni, pa si to lahko privoščite. Po kakšnem kriteriju se odločite za sodelovanje pri projektih?
Pomembno je, da me stvar zanima. In ljudje, s katerimi delam, naj bodo v redu. Nočem delati pod pritiskom avtoritativnega šefa ali ambiciozne soigralke, kjer moraš paziti na vsako besedo.
S kakšnimi režiserji najraje sodelujete?
Z demokrati in s takšnimi, ki so sposobni obvladovati svoj temperament, kar je sploh v vseh življenjskih okoliščinah pomembna veščina. Čeprav, tudi moja značilnost je bila, vsaj v zgodnjih letih, da sem vsaj enkrat pred premiero izgubil živce; zanimivo, vedno zaradi 'pišmevrit' odnosa do uprizoritve, ki smo jo pripravljali. Tak odnos bo do takrat, ko bodo gledališke oblasti zapovedale vsem službam, da preberejo tekst, ki se igra.
Veljate za zelo discipliniranega igralca. Kdo vam je privzgojil delovne navade?
Disciplina je nujna. Moj oče, devica po horoskopu, je bil zelo natančen človek, tudi mama, predvsem pa je bilo v šoli precej manj demokracije kot danes. Ne bi želel delati v današnjem šolskem sistemu, preveč bi bilo naporno ... Ko smo že pri šoli: bomo kdaj uvedli oselski zajtrk? To nima zveze z oslom, ampak z Oslom; Norvežani so z njim dosegli izredne učne rezultate. Naši otroci pa dobijo po malici, v kateri je seveda kruh, še jabolko. Nič narobe, a bi bilo obratno bolj zdravo.
Je tudi nogomet, ki ste ga nekaj časa igrali, vplival na vašo samodisciplino?
Tudi. Nogomet sem igral pri nogometnem klubu Kovinar na Teznu, vendar sem nehal igrati takoj, ko sem vstopil v mladinsko selekcijo. Tudi mislim, da nisem bil pretirano nadarjen. Občasno sem piknil kakšen gol, na žalost pa sem se tudi poškodoval. Neko nedeljo me je na Kovinarju 'štoper' Branika na sredini igrišča, kjer ni bilo prave trave, lepo dvignil, me v zraku še malo obrnil in me poslal navpično na nos in lice. Naslednji dan sem ves v krastah igral tekmo za mariborsko selekcijo proti Železničarju in že v prvi minuti padel na levo zapestje. Dobil sem mavec in naslednji dan so me v šoli vprašali, kako sem se poškodoval. Spet sem jim povedal, da sem igral nogomet; potem je vsa ekonomska govorila, da je v prvem letniku en butelj, ki je na nedeljski tekmi padel na glavo, potem pa igral še v ponedeljek in si zlomil roko.
Obiskovali ste srednjo ekonomsko šolo in nato diplomirali na prvi stopnji Visoke ekonomsko-komercialne šole v Mariboru. Zakaj ste se odločili za ekonomijo?
Družinska tradicija. Žal mi je, da nisem šel raje študirat nemščino in angleščino, saj bi zelo dobro obvladal oba jezika, ki ju zdaj govorim le dobro. Toda verjetno bi me kljub temu zamikalo, da bi šel na igralsko akademijo.
Je na odločitev za igralski poklic vplivalo vaše udejstvovanje v amaterskem gledališču Slava Klavora?
Zagotovo. To so bila zame najlepša leta, ker smo ustvarjali z odprtim srcem in delali tisto, kar nas je resnično veselilo.
Poleg odmevnih gledaliških vlog ste ustvarili tudi odlične filmske vloge in postali eden od najpriljubljenejših ter najprepričljivejših slovenskih filmskih igralcev. Kako ste se otresli gledališke igre pri snemanju filmov?
Vsi govorijo o razliki med gledališko in filmsko igro. Preden na odru ali pred kamero kaj poveš, se postaviš na obe nogi, v glavi pa mora biti glagol. Brez prestopanja z leve noge na desno. Nato razumljivo, ne da bi 'mumlal', podaš informacijo, po možnosti s kakšnim podtekstom. Pa paziš, da so zadeve verjetne in da ni nepotrebnih pavz. Ekonomija časa je pomembna tako pri filmu kot v gledališču.
Pred kratkim ste začeli igrati v seriji Reka ljubezni. Kako ste sprejeli povabilo k sodelovanju?
Reko ljubezni sem gledal, še preden so me povabili k sodelovanju, saj v njej igrajo moji kolegi Marijana Brecelj, Mojca Funkl, Nina Ivanič, Vojko Belšak, Renato Jenček, Brane Šturbej, Aleš Valič ... Povabila sem se zelo razveselil, saj sem dobil priložnost igrati s kolegi, ki so izvrstni igralci. Z veseljem sem sprejel to priložnost. Pri snemanju serije mi je všeč, da se res dela od šestih do osemnajstih, vmes imamo odmor za kosilo in vedno se držimo urnika. Zelo mi ustreza, da lahko naredim čim več v enem dnevu, saj se na snemanja v Ljubljano vozim iz Maribora. Po navadi potujem z vlakom, da lahko med vožnjo ponavljam besedilo. Domala vsako prosto uro, ki je ne posvečam družinskim obveznostim, namenim branju scenarija. Besedil se ne učim na pamet, temveč jih vsebinsko določam, saj si na tak način zapomnim besedilo.
Ali res niste nikoli uporabili posebnih metod pri vživljanju v vloge?
Ne vem, kako je pri drugih, jaz potrebujem mir. Tudi obrti so me še kar naučili. Včasih prideš do pravega izraza, ne da bi se tega zavedal. Ko pogledaš nazaj, vidiš, da si poskusil že hudiča in pol, pa še vedno ni nič otipljivo pravega. Ko ti ljudje končno verjamejo in ko verjameš sebi, pa marsikdo misli, da si se pač le naučil tekst in gremo. O ne, pri igri ni nobenega 'prima vista'.
V nekem intervjuju ste dejali, da ste naredili napako kakšnih trikrat v življenju, ko ste se preveč poistovetili z likom in s prodorom tega lika v zavest gledalcev. Je pomembno vzpostaviti distanco do lika?
Nikdar ne bi šel tako daleč, da bi sodelavcem med pripravami na vlogo ali med snemanjem predlagal, naj me kličejo po imenu lika namesto po mojem imenu. Toda vsak ima svojo metodo.
Ste imeli zaradi kakšne vloge težave z nespečnostjo in je vloga celo vdirala v vaše sanje?
Vloga me nikdar ni tako vznemirila, da zaradi nje ne bi mogel spati. Pomirjen sem zaspal, če sem vedel, da sem za vlogo čez dan nekaj naredil. Toda druge stvari, ki niso bile povezane z vlogo, ampak z infrastrukturo, ki je potrebna, da se lik izoblikuje vsaj blizu optimalnega, so vplivale name. Včasih je delo potekalo zelo neprofesionalno in na koncu vedno nastrada tisti, ki je odgovorno delal, ker se zadnjih deset dni vsi pač ukvarjajo s tistimi, ki niso med vajami dali vsega, kar so zmožni.
Pri katerih filmih ste med snemanjem najbolj uživali?
Veliko jih je. Pri Petelinjem zajtrku so bile odlične razmere za delo in Marko Naberšnik je delal izvrstno. Tudi Stanje šoka in Zvenenje v glavi, ki ju je režiral Andrej Košak, sta bila takšna; in kmalu bova s Košakom spet sodelovala pri filmu Vsi proti vsem. Zelo lepo je bilo delati z Miranom Zupaničem, s katerim sem posnel Barabe in TV-film Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine, pa z mojim mariborskim someščanom Borisom Jurjaševičem ... Izjemno je bilo sodelovanje z Matjažem Klopčičem, ki ni bil le vrhunski režiser, temveč je obvladal tudi komunikacijo z ljudmi in znal je pobožati z besedo. Zelo čuteč človek je bil, ki je znal ravnati z igralci. Pravi gospod. Na slovenski film imam lepe spomine, kar se tiče režiserjev, nimam pa dobrih spominov na organizacijo, ki je bila večkrat na meji amaterizma, zato sem zdaj zelo zadovoljen pri snemanju serije, kjer je ta zelo dobra. Vsak se zaveda, kaj je njegova naloga, zato lahko veliko naredimo v kratkem časovnem obdobju.
Spremljate slovenske filme?
To se mi zdi nekaj najbolj normalnega v življenju.
Imate zdaj, ko ste v pokoju, več časa za hobije, med katere spadajo branje, gobarjenje in nabiranje zelišč?
Nimam veliko prostega časa. Zdaj verjamem vsem, ki so mi govorili tisto o penziji in prostem času. Pri gobarjenju mi največ pomeni, da sem v naravi. Zame ni glavni cilj, da veliko naberem. Sem namreč poslušen državljan in sledim zakonom. Ne delam nič, kar je zunaj zakona, tudi kadim ne tam, kjer je prepovedano. Toda pogrešam zlate čase, ko si lahko sedel v kavarno in prižgal. Avstrijci to še vedno smejo.
Je za vas zmernost v življenju zelo pomembna?
Sem relativno zmeren človek, ne pretiravam z ničimer, tudi s športom ne. Rad hodim, kolesarim, včasih grem plavat in vsako jutro delam pozdrav soncu, ker je pomembno, da pretegnem telo in se zaradi tega bolje počutim. Pa pazim, da telefoniram s telefonom na desnem ušesu (najraje pa na zvočnik) in da nosim mobitel v desnem žepu; če bi ga v levem, bi izpostavljal telo negativnemu sevanju. Svetujem vsem, brez heca!
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Matjaž Očko, Ksaver Šinkar
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču