Vlado Novak je zagotovo eno od najprepoznavnejših slovenskih igralskih imen. Dolgoletni član Drame SNG Maribor je za svoje delo med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada, Glazerjevo nagrado in Borštnikov prstan.
Priznanja, ki so pri nas zagotovo najvišji dokaz za uspešno delo.
Vlado, vaša dolgoletna gledališko-igralska pot se je začela s prvo vlogo v poklicnem gledališču leta 1972 – v Drami SNG Maribor. Se še spomnite vloge?
Cosmo de Medici v Brechtovi drami Galileo Galilei.
Nastopali ste tudi v številnih slovenskih filmih – Petelinji zajtrk, Traktor, ljubezen in rock'n'roll, Kajmak in marmelada – jeseni pa vas bomo videli še v enem. Tokrat ste znova sodelovali z režiserjem Markom Naberšnikom. Kakšno je delo pod njegovo taktirko in kako dolgo se že poznata?
Za nekatere ljudi rečemo, da so 'naša krvna grupa' ...
Jeseni bo torej na filmska platna prišel celovečerni film režiserja Marka Naberšnika Slovenija, Avstralija in jutri ves svet! Ste že kaj na trnih, kako bo slovensko občinstvo sprejelo ta film?
Film sem videl in nisem na trnih. Je profesionalno narejen, igralsko izenačen in tak, da se bo dotaknil ljudi.
Film se je snemal lani v Mariboru. Kako ste se počutili na snemanjih, glede na to, da prihajate iz Maribora?
Odlično, na snemalno mesto sem se vozil s kolesom. Če upoštevam, da sem se 35 let vozil z avtom po vsej Sloveniji in še čez, se mi je včasih zazdelo, kot da sanjam ...
Lokacije snemanja so bile različne in sami ste doživeli utrinek v delavskem vzdušju nekdanje tovarne. Tudi sami ste bili zaposleni v Tovarni avtomobilov Maribor, ki je bila ena od takratnih večjih tovarn?
Ja, morda sem toliko lažje igral Maksa Bigeca v Zupaničevi Zmagi. Ko je Maks 'obračal kolo zgodovine', sem bil njegov največji 'fen'.
Mesto je včasih živelo zaradi bogate industrijske cone. Danes je žal ta senca same sebe. Kako sami doživljate Maribor?
Po osamosvojitvi je Maribor veliko izgubil. Marsikatero družino, tudi mojo, je izguba veliko stala. Smo si pa za marsikaj krivi sami. Imam občutek, da je Maribor bodisi preveč bodisi premalo nesramen. Srednja pot je največkrat sestra modrosti. Za to pa potrebujemo modre ljudi.
Zgodba, ki jo bomo lahko od jeseni spremljali na velikem platnu, bo drama in komedija. Koliko se bodo gledalci lahko poistovetili z zgodbami glavnih junakov in kako ste sami doživljali zgodbo filma?
Zgodba je resnična in korespondira z današnjim časom.
Vaša očetovska vloga v filmu je precej obremenjena z zdravim načinom življenja. Kot oče enega izmed glavnih likov v filmu redno telovadite. To ni niti toliko odmaknjeno od tega, da tudi sami veliko časa namenjate športu.
A da redno 'športiram'? Ne pretiravati, no. Kolo, hoja pa gobe nabirati, če še sploh bodo, pa hrbtno plavati zaradi hrbtenice, to še delam. Pa dihalne vaje. Je pa dobro včasih 'zašvicati', to pa drži.
Vaša 'filmska žena' je vaša igralska kolegica Milada Kalezić, ki vam v filmu posveča kar nekaj pozornosti. Kako sta se z Milado ujela in nam morda zaupate kakšen zanimiv trenutek s snemanja zakoncev Breznik?
Milada je moja draga kolegica še iz amaterskih časov. Ko smo skupaj, se veliko prerežimo, kar je glavno.
Milada za svojega moža z ljubeznijo naredi vse. Takšno ženo bi si marsikdo želel. Kako ste se počutili, ko vas je tako razvajala?
(smeh) Primerjalno.
Glede na to, da ste od lani v igralskem pokoju, kakšen izziv vam je bilo znova zaigrati pred filmskimi kamerami?
Ne bi o izzivih, bolj bi rekel, da je to potreba. Sploh zdaj, ko vidim, kje sem včasih 'brcnil mimo'. To je pa kdaj pa kdaj vsak od nas. Zato razumem 'starce', ki se pritožujejo, da zanje pri nas ni več vlog. Čudno, ne, če pomislimo, kako je to pri razvitih filmskih državah?
Mima