Srčna in odprta Velenjčanka je to pomlad ljudem spet segla v srce, tokrat z vodenjem odmevnega romantičnega resničnostnega šova Ljubezen po domače.
Nas pa je presenetila z gostoljubnostjo in preprostostjo. Posebej za nas si je vzela čas, nas povabila na dom, službene obveznosti pa prestavila na večer. »To je privilegij, če si sam svoj šef,« je povedala. Na njeni terasi sva pili kavo in klepetali o vsem mogočem, predvsem pa o temi, ki premika marsikaj – o ljubezni.
To je moj čisto posebni dan, saj je to moj prvi 'veliki' intervju z znano osebo. Se vi spomnite, kdo vas je prvič intervjuval?
Da, spomnim se. To je bilo točno pred 20 leti. Gorazd Dominko je z mano naredil intervju za revijo Smrklja. Hm, takrat še nisem vedela, da bo televizija postala tak del mojega življenja.
Dvajset let nacionalne televizije, spomnimo se denimo na Dobro jutro, zdaj pa nekaj novega – resničnostni šov Ljubezen po domače ... Se kilometrina pozna?
Težko si je predstavljati. Ampak še vedno po toliko letih ugotoviš, da nič ne veš. Obrt ostaja ista, a gledalci so tvoji delodajalci in od tebe pričakujejo izdelek, ki ga bodo gledali, da ne bo sam sebi namen. To je krut svet, tukaj se ne da nič skriti. Ko se sprijazniš, da vsem ne moreš biti všeč, in daš vse najboljše od sebe, da je takrat projekt dober, lahko mirno zaspiš.
Očitno ste dobro opravili nalogo, občinstvo vas je sprejelo, gledanost je fenomenalna. Vas je to presenetilo?
Ne, ni me presenetilo. Ker so na komercialni televiziji zelo pametni in vedo, kaj ljudi pritegne. Vlagajo v zadeve, ki so preverjene. Takšen format resničnostnih šovov, v katerega spada tudi Ljubezen po domače, je v vseh državah dobro gledan. Poleg tega pa so podobne oddaje pri nas že živele in bile izjemno sprejete. Za drugo sezono smo že odprli prijave in jih je spet precej.
Pa tudi tema ljubezni oziroma iskanja ljubezni je precej univerzalna ...
Ja, je. Zakaj? Zato, ker je ljubezen edino čustvo, ki tako močno dviguje. Edino, zaradi katerega smo pripravljeni premikati gore, spreminjati sebe, postajati boljši ljudje. Mislim, da ni človeka, ki ne hrepeni po ljubezni. Vsak želi biti sprejet, slišan ... To pa lahko dosežeš le v odnosu, ki je ljubeč. To se dogaja na več ravneh, že od otroštva smo zaznamovani z vzorci, kakšna naj bi bili ljubezen, partnerstvo, materinstvo. Kompleksno je. Iz odnosov je nemogoče doktorirati. Vse to nas zanima, koliko je ljubezenskih pesmi, koliko čustev izhaja iz ljubezni.
Si je pa verjetno za večino od nas malce težje prestavljati, kako je najti ljubezen na televiziji.
Ja, Slovenci smo pa glede tega malce previdni. Na družbenih omrežjih je to vse nekako dovoljeno, ker ni toliko na očeh, medtem ko je na televiziji že skoraj bogokletno iskati partnerja. Potrdim lahko, da je takšna izkušnja edinstvena in neponovljiva.
Ampak kamere, simpatična voditeljica ... Kako je šla od rok ljubezen udeležencem?
Z eno besedo – dobro. Sicer pa se najbolj bistveno zgodi za kamero (smeh). Udeleženci so se na kamero res zelo hitro navadili. Sploh zato, ker smo jih mi tudi pripravili. Že prej so imeli poskusna snemanja, tako da je bilo nekaj kamer že prisotnih. Je pa treba vedeti, da te kamere niso postavljene tako zelo blizu, da bi vdirale v intimni prostor.
Zdi pa se mi, da se je naklonjenost spletla predvsem po tem, ko so ugasnile kamere, ko je ekipa šla, oni pa so ostali sami in so se zares pogovarjali – tudi o nas. (smeh) Zbližali so se, ker so toliko časa preživeli skupaj. Če prideš iskat ljubezen, si že tako naravnan, da mogoče pa nekaj bo. Nikoli ni prepozno za ljubezen, le zapreti se ne smeš pred svetom.
Je ljubezen v mestu ali na podeželju drugačna?
Ne, absolutno ne, samo kulise so drugačne. Za na dolgi rok je treba za ljubezen delati vsak dan znova. Hrepenimo pa vsi po tem, da bi bila ljubezen večna, da bi nas vedno znova dvigovala.
Kako ste pristali v tej resničnostni zgodbi? Kaj menite, da so ustvarjalci videli v vas, da so vas izbrali?
Zdi se, da je tako moralo biti. Beseda je dala besedo, dobila sem klic, saj so me producenti videli na terenu. In tudi samo sebe lahko označim za terensko voditeljico, čeprav sem delala veliko v studiu, v živo. Najbolj zaživim s pristnimi ljudmi. Zato sem tudi prej najraje delala prispevke na vrtu. No, zdaj sem pa pristala na kmetijah (smeh). V ospredju je bila zame predvsem nova izkušnja – brez le-teh nazaduješ.
Česa so vas naučili udeleženci?
Naučili so me, da moram biti v življenju še bolj odprta, še bolj strpna, še boljši človek. Naučila sem se, da nikoli ne veš vsega oziroma da tudi, ko prideš na vrh hriba, nisi na vrhu. Odnosi z ljudmi so mi najtežja uganka.
Vaše izkušnje pa niso vezane samo na televizijo, ampak tudi na 'adrenalinsko' družinsko podjetje, ki ga vodi vaš mož Mitja. Kako gre oboje skupaj, je stresno?
Da, res je. Biti odvisen samo od ene stvari po mojem mnenju ni dobro. Družinski biznis je pa vseeno na prvem mestu. Stres je tak kot pri vsaki drugi službi. Ampak tukaj si ti sam svoj režiser, sam moraš sprejemati odločitve. Imam sodelavce, s katerimi se veliko smejimo, si prisluhnemo, si pomagamo. In to je idealno delovno okolje. Pa svežega zraka tudi ne manjka, saj smo veliko na terenu (smeh).
Je ljubezen do 'kmečkega', da je vaša želja voditi kmetijsko oddajo, da ste radi v naravi, tudi vsak dan tečete, povezana tudi s tem, da ste pet let živeli pri babici na Pohorju?
Zagotovo. Saj pravijo, da naj bi otroka do petega leta oblikovalo okolje. Tudi zdaj, ko sem mama dvema sinčkoma (Jakob in Svit, op. a.), jima poskušam čim več tega tudi dati – da sem z njima, da imam čas, da si me zapomnita kot mamo, ki je za vse hece. Želim jima dati spomin, da je starš tisti, na katerega se lahko zaneseta in s katerim se imata lahko dobro. Sama sem svoja najbolj zgodnja leta doživela v točno takšnem okolju – bila je divjina, ampak bila je varnost, bila je odgovornost, ampak tudi veselje. Meni sta zemlja in kmetija nekaj normalnega. V mestu so izprijene vonjave, tudi če jih poskušamo zakriti s parfumom.
Kaj pa tehnologija, družabna omrežja – ko sem se pripravljala na intervju, sem denimo opazila, da nimate profila na Facebooku, kar je redkost. Zakaj ste se tako odločili?
Družabna omrežja me sploh ne zanimajo. To ni zame. Mislim, da to ni najbolj napredna stopnja v socializaciji, ampak ena od zadnjih in najbolj žalostnih. Kdor me ima rad, kdor se hoče kaj z mano pomeniti, naj pride k meni, jaz imam vedno odprta vrata. Če si imava s človekom kaj za dati, si bova dala. Ne hrepenim, da bi me opazili za vsako ceno.
Prej sva omenili vašega moža Matijo. Kaj je bilo na njem takšnega, da ste si rekli, ta je pa pravi, z njim se bom poročila in imela otroke?
Z enim stavkom lahko rečem, da je on edini moški, s katerim sem jaz lahko počutim ženska, ki mu sledi. Ker ve več, me to navdušuje. Ker se od njega neprestano učim in hkrati z njim tekmujem. On je alfa. Jaz alfa nočem biti. Jaz sem voditeljica, mož je pa vodja. On je partner, ki mi je v bistvu v izziv. Rada grem korak za njim ali pa vzporedno z njim. Ne maram biti ženska, na kateri je čisto vse. Ne ljubi se mi biti moška ženska. Tudi kot voditeljica želim ohraniti ženski princip. Tako si tudi v zvezi ne želim dominirati.
Čeprav moram reči, da vseeno dobro tekmujem z njim (smeh). Zame je denimo poroka največja svoboda, in ne največji jarem. Ljubezen sama po sebi nič ne zahteva. S partnerjem je lepše biti, kot biti sam. Takoj, ko ti je samemu lepše, veš, da nekaj ni prav. Jaz hočem biti 'zahakljana', hočem imeti to svobodo.
Resničnostni šov poudarja tudi gospodinjska opravila. Živite pa s samimi fanti. Kdo je glavni v kuhinji?
O, moj mož tudi zelo rad kuha. Oba rada kuhava. Zelo mi je pomembno, kaj bomo jedli naslednji dan. Mi gre pa na živce, ker moški tako packajo, ko kuhajo. Mož naredi takšno kuhinjo ... adijo, pamet. (smeh) Ampak zelo dobro kuha, pa malo drugače kot jaz. Vzame si čas, ima občutek.
Velikokrat tudi skupaj kaj narediva, še posebej ko so prazniki, načrtujeva. Si pa z gospodinjskimi opravili ne kompliciram življenja – ne likam, razen nekaj srajc za Matijo. Mislim, da moraš znati dati tudi malo »noge gor« in zadihati, prebrati kakšno knjigo, meditirati. Gospodinjstvo se mi sploh ne zdi problem, jaz naredimo vse to mimogrede. Sem praktična. (smeh) Ja, s fanti živeti je zanimivo! Niso kot punce. Moji so sicer 'zdresirani' in kultivirani moški, ampak malce pa moram za njimi kaj popraviti (smeh). Se pa nočem pretegniti, ker imam v glavi, da jih, če jim bom preveč stregla, ne bom pripravila na življenje. Zato imamo za sinčka 'Muco Igračarico', pa je vse pospravljeno.
Šov se trenutno predvaja na televizijskih zaslonih. Ga spremljate?
Spremljam, seveda. Vse oddaje so nastajale skrbno in z občutkom, zato smo vsi veseli, da nam številke dobro kažejo oziroma da je gledanost odlična.
Besedilo: Ksenija Sedej
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del