Vojko Belšak je igralec, ki se je širšemu občinstvu vtisnil v spomin po vlogah v televizijskih nadaljevankah, nazadnje kot Erik v Reki ljubezni. A to mu je bolj postransko delo, sicer je zapisan predvsem gledališkim deskam.
Deloval je v številnih gledaliških hišah, od Trsta, Maribora in Celja, lani pa se je, rojeni Ptujčan, po 15 letih vrnil na oder SNG Drama Maribor. Tako je najbližje domu, ki si ga je nedavno ustvaril v Halozah, kjer čas karantene izkorišča za premišljanje in sproščujoče delo na vrtu.
Igralce si pogosto predstavljamo kot mestne salonske mačke, vi pa živite v odmaknjenih Halozah. Ste vešči kmečkih, vrtnarskih in podobnih opravil okoli hiše in v njej?
Na začetku sem bil res malce zaskrbljen, ker se prvič selim na podeželje. Zdaj mi ni žal. Nasprotno, zadovoljen sem, da sem si upal narediti ta korak in se preseliti na en hektar veliko posest. Na njej je hiška, okoli pa gozd in same strmine. Ravno ob pravem trenutku mi jo je prepisal moj oče. Seveda, da ne bo pomote, ne ukvarjam se s kmečkimi opravili. Pa ne, ker bi imel kaj proti, ampak zato, ker sem bolj vajen odrskih desk in bi bilo recimo delo v gozdu zame smrtno nevarno. Pa tudi ne živim od zemlje, ampak od svojega dela v poklicu. Zato imam stvari urejene tako, da če imam čas, naredim kaj okoli hiše in na posesti bolj zaradi rekreacije in dobrega počutja. Sicer pa imam rad naravo. Zato me najbolj okupira delo na vrtu, ki ni tako nevarno. Hišo sem si pa uredil kot urbano stanovanje. Bolj po moško.
Kako ste kot Ptujčan prišli v Haloze?
V Halozah sem preživel najlepši del svojega otroštva, ker smo tam imeli družinski vikend. Zemlja je bila družinska, bila je last starih staršev. Tudi sorodniki živijo po hribih okoli mene, da lahko 'pazijo' name. Tako se nikoli ne počutim zares samega, čeprav živim v divjini, kjer se cesta konča.
Pogrešate mestno življenje?
Ne, ker ga vsak delovni dan živim v službi v Mariboru. Vaje so dopoldne, predstave se končajo okoli desetih zvečer ali pozneje, vmes pa živim mestno življenje. Zato mi Haloze ponujajo dobrodošlo spremembo.
Po skoraj 15 letih ste se lani vrnili v ansambel SNG Drama Maribor. Zakaj ste se tako odločili?
Vedno rečem, da sem šel okoli riti v žep. Bil sem v gledališčih od Trsta do Maribora. Nisem več tako mlad in naveličal sem se ceste in sprememb.
Po vrnitvi v SNG Drama Maribor ste na odru prvič stali v opereti Netopir, v kateri imate humorno govorno vlogo. Ste si kdaj želeli peti? Imate morda izkušnjo z javnim petjem?
Ko sem pred 15 leti prvič prišel v SNG Drama Maribor, je bilo podobno. Najprej so me povabili k sodelovanju v operi Candide. Tokrat pa v Netopirja. Vsakič sem zelo užival v delu z orkestrom in opernim ansamblom. Vloga v Netopirju je humorna in posledično smo preživeli zelo zabavno in sproščeno obdobje študija. Sam sicer znam peti, nisem pa nikoli imel toliko poguma, da bi v tej smeri kaj dosegel.
Ste priznani, uveljavljeni in večkrat nagrajevani gledališki igralec, a širša javnost vas vendarle pozna po vlogah v nadaljevankah. Reka ljubezni se je zaključila lani poleti. Kaj vam je, poleg prepoznavnosti, dalo sodelovanje v teh projektih?
Sodelovanje v nadaljevankah mi je dalo izkušnje pred kamero, do katerih večina igralcev v Sloveniji težko pride. Te izkušnje so zelo dobrodošle tudi pri odrskem delu.
Načrtujete kakšen nov projekt na televiziji, pogrešate to delo?
Vedno sem rad počel tudi kaj drugega. Da, pogrešam delo pred kamero, predvsem pa družbo sodelavcev, a žal za zdaj ne načrtujem ničesar novega. Razočaran sem, da na Štajerskem nimamo lastne produkcije. Vse se žal vedno dogaja samo v Ljubljani. Pa ni pravega razloga, da se ne bi tudi kje drugje.
V vašem življenjepisu piše, da ste bili med služenjem vojaškega roka v nekdanji Jugoslaviji potapljač diverzant, kar je slišati zelo vznemirljivo. Kakšno je bilo vaše delo? Se morda še potapljate?
Res je. Bil sem zadnja generacija v jugoslovanski vojski v Divuljah pri Splitu. Tam smo vadili potapljanje, simulacije potopov v podmornice, se vozili s čolni in helikopterji po otokih in podobno. Dragocena izkušnja, ki pa je za mano. Zdaj sem že v letih za tak šport. Ne potapljam se več, čeprav bi se najbrž še lahko. Zadnje čase imam tudi težave z ušesi in mi je škoda tri dni čakati, da mi voda odteče iz srednjega ušesa, medtem ko izgubljam dragocene dni dopusta. Če držim pivo v roki, se mi kaj takega ne more zgoditi. Leta pač.
Ste zelo zaposlen in izjemno aktiven človek, ki se že poklicno veliko druži z ljudmi. Kako sprejemate čas karantene?
Dojemam ga kot čas za luksuzen premislek! Me sploh ne moti. Ne pogrešam svojega dela. Tudi ljudi ne. Vsaj ne vseh. Pa ne zato, ker svojega dela ne bi maral, ampak zato, ker sem šele zdaj ugotovil, da več kot 20 let nepretrgoma delam. Sem namreč tak, da gledališče oziroma delo, tako kot najbrž večina igralcev, nenehno nosim v sebi. Vmes se je zgodilo toliko stvari, o katerih nisem imel časa za premislek. Zdaj ga imam. Medtem ko ves dan preživim ob delu okoli hiše na svežem zraku, se podzavestno v mislih vračam nazaj v čas, ki mi je spolzel med prsti. To je luksuz, ki si ga sicer ne utegnem privoščiti.
Bližate se 50. letu, se vam zdi, da je to že čas za kakšno delno inventuro?
Letos bom 49, naslednje leto abraham. In ja, gotovo je tudi korona v tem kontekstu čas za generalko. Kaj me čaka, ko bom začel pospravljati svoje podstrešje, pa še ne vem … Gotovo bom poskusil na svet okoli sebe in svoje delo gledati pozitivno, z navdihom in ljubeznijo. Če mi bo uspelo, bom naslednjih 50 let zadovoljen.
Morda veste, katera bo naslednja vloga, ki vas čaka v gledališču?
Glede na to, da je virus korone pošteno premešal karte, ne bi vedel, kaj me čaka do konca sezone. Naslednjo predstavo bi moral delati v Dubrovniku. Ali bo res tako, pa ne vem. Vedno se veselim novih stvari in novih izzivov. Ampak včasih se preveč pričakovanj hitro prevesi v razočaranje, in obratno. Zato bom raje zadržal trenutno 'zen' stanje in se prepustil življenju …
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
