Perpetuum Jazzile je v tekmi za nominacijo nagrade grammy s skladbo Both Sides Now, kjer s svojima vokaloma v ospredju blestita Barbara Lipovšek in Ana Marčun.
Prepoznavna vokalna skupina, ki jo v tujini poimenujejo tudi vokalni orkester, je sestavljena iz številnih navdihujočih in posameznikov, a ker sta Barbara in Ana glavni vokalistki skladbe Both Sides Now, ki je še vedno v tekmi za nominacijo za prestižno nagrado grammy (28. novembra bodo obveščeni, ali so uvrščeni v 2. krog kvalifikacij), so se vprašanja zanju porodila sama od sebe.
Na kaj sta pomislili, ko sta izvedeli za novico, da bo skladba, pri kateri pojeta glavni vokal v tekmi za glasbene presežke?
Barbara: Naprej je bilo: »Kaj? Resno?« (smeh) Potem pa pride občutek počaščenosti.
Ana: Je pa res, da nisva še popolnoma dojeli, kaj to pomeni, ker je zdaj fokus predvsem na pripravah za prihajajoči veliki koncert 25. novembra v Hali Tivoli.
Kaj vaju je pri tej pesmi pritegnilo?
Barbara: Res lepo besedilo.
Ana: Mene je pritegnila zgodba.
Kako pa se pri vas določa, kdo bo glavni vokalist pri določeni pesmi? Kako poteka izbor?
Barbara: Glavni vokalisti se določijo prek avdicij. V komisiji imamo nekoga, ki ocenjuje petje, izraz, odrsko prezenco. Izbran je tisti, ki najbolje sporoči bistvo komada v vseh teh aspektih.
Ana: Razpiše se avdicija za pesem in potem se lahko kdorkoli v skupini prijavi.
Kako pa sta vidve pristali pri skupini Perpetuum Jazzile?
Ana: (smeh) Ko sem videla in poslušala njihov koncert, sem bila popolnoma navdušena. Nisem si upala prijaviti na avdicijo. Potem pa je moj oče babici rekel, joj, ne upa se prijaviti, in ko sem to slišala, sem dobila moč – potem je bil pa prvi krog avdicij, potem drugi, tretji, četrti in pristala sem med njimi. Mogoče me je bilo tako strah prijaviti se na avdicijo tudi zato, ker od prej nisem imela veliko izkušenj s petjem v zboru pa tudi z odrom ne.
Barbara: Jaz pa sem izkušnje imela, ker sem končala Konservatorij za glasbo, igrala sem klavir, ob šoli sem obiskovala tudi džez solopetje. Je pa tudi moja zgodba z vstopom malce povezana z očetom. (smeh) Bil je namreč velik oboževalec Perpetuum Jazzila in ta skupina je bila zame nekaj nedosegljivega, a hkrati velika želja. Pred avdicijo sem bila res zelo živčna. Je pa skupina takšna, da ko si enkrat njihov, si njihov za vedno.
Kako pa je delovati v takšni skupini – v ozadju je verjetno veliko časovnega usklajevanja, turneje, snemanja, vaje, ne nazadnje pa tudi služba in družina.
Ana: Tega ne moreš vzeti kot hobi. To je del življenjskega sloga.
Barbara: Jaz delam z otroki osem ur v vrtcu, potem grem v drugo službo – na glasbeno šolo, kjer učim. Potem grem pa zvečer še na vaje Perpetuum Jazzile ... Zelo je naporno, tako da moraš kar nekaj tednov vnaprej načrtovati, kdaj se boš videl z možem. (smeh) No, ampak sem spoznala moža prek Perpetuum Jazzile, tako da zelo razume, kaj pomeni biti del te skupine in me zelo podpira.
Ana: Težka obdobja so, ampak ti da na drugi strani delovanje v takšni skupini tudi veliko energije. Na koncu je vedno nagrada – oder, povezanost.
Barbara: Ja, gre za neko zanimivo druščino, kjer vsak posameznik prihaja iz svoje sfere, vsak je iz drugega konca Slovenije.
Pa sta vidve 'zgolj' pevki ali imata v skupini še kakšne druge zadolžitve?
Ana: Ja, vsi jih imamo, vse delamo in načrtujemo sami. Tudi zadnje leto nimamo umetniškega vodje, čeprav imamo še vedno mentorja, ko ga potrebujemo (Peder Karlsson, op. a.). Delujemo po skandinavskem modelu organic choir.
Barbara: Jaz imam sicer bolj malo zadolžitev, ker mi velik del časa jemlje služba. Ko imam čas, da se pripravim, korepetiram.
Ana: Jaz sem pa del umetniškega-glasbenega vodstva, kjer skrbim za zgodbo, da skupina čuti tisto, kar pojemo, da toliko posameznikov deluje usklajeno, čeprav seveda vsak pušča v stvareh svoj DNK.
Pa sta kdaj razmišljali, da bi imeli solo kariero?
Ana: Jaz za zdaj ne. (smeh)
Barbara: Zelo občudujem tiste, ki gredo v solokariero, ker moraš biti kot oseba zelo dobro zgrajena, da veš, kdo si, da veš, kakšna je tvoja identiteta in da boš lahko prek svoje identitete spravil naprej svojo glasbo. Če imaš kakšna vprašanja, pomisleke v življenju, še ni pravi čas.
Ana: Ja, dobro je imeti projekte, da tipaš. Ampak Perpetuum Jazzile ostaja 'domača baza'. (smeh)
Kaj vama je dal Perpetuum Jazzile?
Barbara: V takšni skupini lahko od vsakega nekaj vzameš, se nečesa naučiš. Če pogledam na zadnjih osem let, kolikor sem del Perpetuum Jazzila, sem se res ogromno naučila prek interakcij s sopevci – nekaj daš skupaj čez, zrasteš skupaj. Se učiš potrpežljivosti, sočutja. Sam sebe gradiš znotraj skupine.
Tudi tenično ste v vseh teh zadnjih letih zelo napredovali.
Barbara: Ja, naša ekipa je razvila tudi veliko inovacij, ki v svetu sploh ne obstajajo. Kadar gremo v tujino, moramo zato veliko opreme prinesti seboj.
Dogodek, ki se bo zgodil čez nekaj dni v Hali Tivoli, ste poimenovali Le Spectacle. Kaj spektakularnega pa se bo zgodilo?
Ana: V prvi vrsti odlični komadi, nekaj tudi čisto novih. Videli pa boste, da smo zelo nadgradili zgodbo tudi z vidika koreografije, tudi luči.
Barbara: Že prej smo migali, zdaj pa bo 'raztur'. To je velik zalogaj za nas. (smeh)
Ana: Koncert bo imel rdečo nit – življenje umetnika od uživanja do vzponov in padcev, ki jih doživlja. Od sesutja do končne zmage.
Pa francosko poimenovanje namiguje tudi na prihajajočo belgijsko turnejo?
Barbara: Poimenovanje je res francosko, ker se prihodnje leto odpravljamo na francosko govoreče trge – ampak daleč od tega, da bi bile vse pesmi v francoščini. Program bo zelo raznolik, a ostajamo skrivnosti do konca, (smeh)
Ana: Je pa treba povedati, da je Le Spectacle pripravljen v sodelovanju z belgijsko ekipo, tako da imamo ob sebi res strokovnjake.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: arhiv Perpetuum Jazzile