Jure Godler s svojo tretjo knjigo, s katero je želi nasmejati ljudi

Jure Godler s svojo tretjo knjigo, s katero je želi nasmejati ljudi (foto: Foto: Tamir Potokar) Foto: Tamir Potokar
Vir: Story
19. 12. 2020

Jure Godler poleg dela za televizijo, radio, igro in glasbo najde čas tudi za pisanje romanov. Jure ne bi bil Jure, če se ne bi svoje tretje knjige lotil na način, ki je njemu najbližji, skozi satiro. Ker je tudi sam velik ljubitelj kriminalk, je z romanom v prvi vrsti želel nasmejati in zabavati ljudi.

Casino Banale je satiričen roman, ki je zelo redek pojav v slovenski literaturi, saj gre za satirično kriminalko v stilu vohunskih filmov in zgodb o štorastih detektivih. Knjigo bogati dejstvo, da je tako vsebinsko kot z dialogi in referencami zelo slovenska. Spoznali boste slovensko-britanski tandem špicljev, norega predsednika države, mogotca in najbogatejšega Slovenca, povezanega z balkansko mafijo, lepo, tujo vohunko … Na koncu romana je tudi Juretova skladba Casino Banale, saj pravi, da bi se mu zdelo škoda, da ne bi skomponiral še štoraste vohunske melodije, če je že skladatelj.

Vaš roman se bere kot knjige o Jamesu Bondu. Kateri je vaš najljubši oziroma najboljši Bond?

George Lazenby! Ko sem prvič prebral vse romane Iana Fleminga, jasno po tem, ko sem gledal filme, se mi je zdelo, da je bil liku iz knjige daleč najbolj podoben Lazenby. Škoda, da je igral le v filmu V službi njenega veličanstva (On Her Majesty's Secret Service), je pa to gotovo najboljši film z Bondom. No, tudi Daniel Craig ne zaostaja prav dosti, tako da bi rekel, da si pri meni delita prvo mesto. Drugi Bondi so mi seveda tudi pri srcu, a se nobeden od njih niti za trenutek ne približa Lazenbyju in Craigu.

knjiga

Kako pomembno mesto imata v vašem življenju hrana in pijača?

Hrano in pijačo povezujem predvsem z uživanjem. Rad si privoščim kakšne degustacije ali pa nove jedi, ki jih še nisem poskusil, prav tako pijače. Priznam, da mi včasih, ko sem bil mlajši, ni bilo zelo mar za tovrstne zadeve in sem življenjske užitke iskal drugje oziroma jih sploh nisem. Danes je drugače. Prosti čas rad preživljam v miru in uživanju v naštetih stvareh.

Ali si velikokrat zmešate vodko-martini?

Morda raje 'dry martini' po izvirnem receptu, ki ima namesto vodke džin. Ali to naredim večkrat? Sam zagotovo ne pijem, tako da v teh časih, ko je vse zaprto, tega luksuza ne uživam. Bo treba počakati na boljše čase, ko bo epidemija mimo.

Iz romana lahko sklepamo, da veliko date na estetiko in užitek. Mora biti zraven obvezno tudi luksuz?

Ian Fleming je nekoč dejal, da se v življenju lahko odpove številnim stvarem, razkošju pa nikoli. Rad se poistovetim s to mislijo, kolikor pač gre. Mislim, da je bistvo razkošja čas, ki človeku omogoča, da sam razišče prvine tistega, kar sam smatra za luksuz. Seveda, če človeku v življenju to nekaj pomeni. Vsak ima svoje prioritete.

Morje ali sneg? Kaj imate rajši?

Rad se odpeljem na morje, a ne sredi poletja, ker mi je prevroče. Smučam pa tudi zelo rad, čeprav prav tako ne maram, da me zebe. Če bi se že moral odločiti, bi moj odgovor verjetno bil: morje, jeseni ali pa zgodaj spomladi. Na morju je največji užitek pisati, ker se tja lahko umaknem pred mest­nim vsakdanom, v katerem je težko najti mir za popolno ustvarjalnost.

Vaš slog oblačenja malce spominja na Spencerja. Kaj pa vedenje: ste si kdaj privoščili razvrat v Portorožu, spaju, v stilu, kot ga opisujete v knjigi?

Seveda! Saj sem vendar moral narediti raziskavo za roman, ne gre pisati kar tja v en dan. Šlo je za podrobno načrtovane obiske, razporejene čez vse leto. Vsak razvrat je izcimil lepo število zapiskov, ki sem jih shranjeval v poseben fascikel. Naslednji dan sem se streznil in nadaljeval raziskave narave razvrata ... To bi bil odgovor, ki bi si ga želel dati na to vprašanje. Resnica pa žal ni tako barvita in zabavna. Razvrat iz romana je le hipotetičen, ne glede na to, kako zelo bi si želel, da bi bil resničen.

Kaj je za vas zdrava mera?

Odlično vprašanje. Če se naslanjava na tematiko romana in prekomerno uživanje: zame je zdrava mera tista, ki človeku še omogoča prvine dostojanstva in sprejemljivega obnašanja. Junaka Casina Banale, Spencer in Novak, je nimata, zato ju to pripelje do ogromnih težav. Vsakogar v življenju včasih zanese in potem plačuje stroške z moralnimi mački in podobno, a ravno v tem ležijo izjemne zgodbe – eno sem našel ravno pri agentih iz romana.

Najbrž bo sledilo nadaljevanje romana, saj sta lika Spencer in Novak kot naročena, da nas še razveseljujeta s svojimi podvigi. Bo tudi v drugo z nami predsednik?

S predsednikom sva za zdaj zaključila. Nadaljevanje romana Casino Banale bo bolj internacionalno naravnano. Spencer in Novak bosta soočena s kriminalno združbo, ki namerava spremeniti podobo sveta, kot ga poznamo - vsekakor preveč mednaroden problem in zunaj pristojnosti predsednika Lamprehta, ki pa mi je bil kot lik zelo ljub in mislim, da je bil odličen lik in krasen vir zabave.

Ali je resnica o družbenem stanju pri nas (nor predsednik, korupcija, vohunstvo …) kaj manj resnična, če je zapakirana v satiro? Vam je ta način najbližji za pisanje ali tako poskušate na svoj način povedati, da je vse, kar pišete, res.

Primarni cilj mojega dela je zabavati bralke in bralce, to je moja primarna naloga. Vedno sem menil, da sta pomembna elementa satire in družbene kritike subverzivnost in aktualnost, zato ne pišem v eskapističnem slogu ali v takšni ali drugačni odmaknjenosti ali nepomembnosti za današnjo družbo. Moje zgodbe so zasidrane v res­ničnosti. S komičnostjo, absurdnimi situacijami in pretiravanjem pa se, srčno upam, vsaj približno dotikam neke vrste satire. Kakšnega globljega sporočila kot avtor nimam.

Napisala: Lidija Petek Malus // Fotografiji: Tamir Potokar

Nova Story že v prodaji

Story